Jedro

Načelno je sicer treba pritrditi mnenju pritožbe, da imajo stranke pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa ta pravica ni neomejena in sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to utemeljene razloge.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 1.741,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 154.359,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.990.660,00 SIT z čas od dne 1.9.2000 do dne 31.12.2006 ter od zneska 154.359,29 EUR za čas od dne 1.1.2007 do prenehanja obveznosti. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 14.843,55 EUR, v primeru zamude pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. S sklepom je zavrnilo ugovora tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi opr. št. P 133/2001-II z dne 28.2.2001 in opr. št. P 133/2001-II z dne 13.9.2001. Toženec se pritožuje zoper sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, posledično ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Neobrazloženo in neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca B. P.. Toženec je podal pripombe na njegovo mnenje in pojasnil, da ga v celoti zavrača, ker izvedenec ni podal v celoti odgovorov na zastavljena vprašanja. Sodišče bi moralo opraviti zaslišanje izvedenca in šele nato določiti novega izvedenca. S tem je kršilo 253. člen in 254. člen ZPP. Sodišče je napačno zaključilo, da glede na določila ZPP soočenja med izvedenci ni mogoče opraviti ter je dokazni predlog s soočenjem izvedencev zavrnilo tudi zato, ker je bil takšen predlog postavljen, preden je sodišče imenovalo drugega izvedenca, nato pa toženec dokaznega predloga ni ponovil. Toženec je dokazni predlog podal skladno s pravili ZPP in ga nikoli ni umaknil. Sodišče je neutemeljeno zavrglo predlog za izločitev izvedenca. Toženec ocenjuje, da sodišče ne bi smelo opreti dokazne ocene na mnenje izvedenca V. B.. Šele po prejemu mnenja je ugotovil, da je izvedenec s pooblaščenko toženca govoril po telefonu in ji posredoval svoje mnenje. Sodišče v izpodbijani sodbi ne bi smelo svoje dokazne ocene opreti na takšen dokaz. Sodišče je v sodbi dokazno oceno neutemeljeno in preuranjeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca B. P., kljub temu, da je imel toženec na to mnenje vrsto pripomb in kljub temu, da je nestrokovno in napisano z nezadostno skrbnostjo ter v izrazitem nasprotju z mnenjem V. B., ki je podal mnenje kasneje. Sodišče je pri oblikovanju dokazne ocene mnenju izvedencev grafologov dalo prevelik pomen. Oceniti bi moralo vse okoliščine primera, izpovedbe prič, materialne dokaze in na podlagi opisanega ugotoviti, da tožniku ni uspelo z veliko verjetnostjo dokazati, da je vtoževani znesek izročil tožencu. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča v izpodbijani sodbi, ker ni skladna z 8. členom ZPP in ker je sodišče ocenjevalo zgolj dokaze, ki so mu bili v prid in zgolj v posameznem delu. Ključni dokazi so ostali neocenjeni in neobrazloženi. Sodišče je napačno zaključilo, da s strani tožnika predložena pogodba in potrdilo nista ponarejena ter da listini, ki ju je predložil toženec, nista pristni. Napačno je v bistvenem delu sledilo izpovedi tožnika, kljub temu da je bila izpoved toženca potrjena z izpovedjo priče M. Z. O.. Zaključek sodišča, da tožnik stavke zaključuje s piko, je pavšalen in dokazno nepodprt. Ključno pričo M. Z. O. je sodišča enkrat ocenilo kot verodostojno, drugič pa kot neverodostojno pričo. Nadalje se sodišče ni opredelilo do vseh pomembnih delov izpovedi toženca, ampak zgolj do tistih delov, ki so bili v prid sodišču pri podanih zaključkih. Priča D. Š. je bil zaposlen pri tožniku in je zato gotovo zainteresiran za ugoden izid postopka na strani tožnika, njegova izjava, da ima tožnik manijo trganja papirja, ni z ničemer dokazana in je prirejena izključno za potrebe tega postopka. Ta priča ni bil na sestanku skupaj s pravdnima strankama in pričo O. ko so sporne listine nastale, zato o tem ne more nič verodostojnega izpovedati, gre zgolj za ugibanja. Sodišče je napačno ocenilo, ko ni verjelo niti tožencu, niti priči O.. Zgolj časovna odmaknjenost dogodka ni razlog za to, da sodišče ne bi poklonilo vere priči O.. Sodišče je izvajalo dokaze z zaslišanjem ostalih prič, ki pa jih v izpodbijani sodbi ni dokazno ocenilo in se do njih ni opredelilo. Stroškovna odločitev sodišča je v celoti neobrazložena. Toženi stranki ni znano, kateri stroški so bili priglašeni, niti kateri stroški so bili priznani in prisojeni.

Tudi v pritožbi zoper sklep se toženec sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga, da ga sodišče druge stopnje razveljavi ali spremeni. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik s svojimi navedbami in predloženimi listinami obstoj svoje denarne terjatve do tožene stranke izkazal za verjetnega. Prepovedi odtujitve in obremenitve parcele velike vrednosti, ki petkrat presega vrednost predmetnega spora, na katero je bila izdana začasna odredba, pa ni moč enačiti s pojmom škode, ki je neznatna. Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Poleg tega upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v okviru splošnih trditev ni zatrjeval, kaj bi s predlagano začasno odredbo sploh dosegel. Ni izkazane nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem onemogočena ali otežena.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo zoper sodbo in odgovor na pritožbo zoper sklep. Zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga potrditev sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka se v pretežni meri nanaša na izvajanje dokaza z izvedencema grafološke stroke. Pritožnik očita sodišču kršitev 253. člena in 254. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker meni, da bi moralo sodišče zaslišati izvedenca B. P. in šele nato določiti novega izvedenca, potem pa oba izvedenca soočiti. Pravdni stranki sta v postopku svoje trditve opirali na listine, za katere pa drug drugemu očitata, da so ponarejene oziroma predrugačene zaradi naknadno vpisanega besedila. Ob takšnem stanju je sodišče prve stopnje sledilo dokaznemu predlogu in za izvedenca s področja grafologije najprej postavilo izvedenca B. P., nato pa še izvedenca V. B.. Načelno je sicer treba pritrditi mnenju pritožbe, da imajo stranke pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa ta pravica ni neomejena in sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to utemeljene razloge. Tožena stranka je po prejemu izvedenskega mnenja res zoper mnenje podala vrsto pripomb, predvsem pa, da mnenje ne daje v celoti odgovorov na zastavljena vprašanja, da izvedenec ni odgovoril na ključno vprašanje, ali je bil tekst besedila na dokumentu napisan istočasno oziroma sukcesivno (pripravljalna vloga z dne 19.1.2001). Hkrati pa je glede na vse ugotovljene pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja toženec sam ocenil, da bi bile izvedenčeve dopolnitve brezpredmetne, kajti uporabljena metoda je v precejšnji meri subjektivne narave, izvedenec B. P. je sicer v strokovnih krogih znan kot osebnostni grafolog, zato je ob sprejetem stališču izvedenca tudi po mnenju toženca težko pričakovati, da bi ga bil pripravljen in sposoben kritično oceniti (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 19.8.2005). Tožena stranka je zato predlagala postavitev novega izvedenca grafološke stroke in šele nato po pridobitvi tega mnenja zaslišanje izvedenca B. P. in soočenje obeh izvedencev. Tudi temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo in izvedenstvo zaupalo sodnemu izvedencu za grafologijo in preiskavo dokumentov V. B.. Izvedenec B. P. je namreč odgovoril na vprašanja sodišča, ki se tičejo pristnosti obeh listin, ki jih je predložil tožnik (potrdilo z dne 1.9.2000 in pogodba z dne 1.9.2000) ter potrdil pristnost podpisa toženca na obeh listinah, ni pa mogel potrditi, ali je bil del teksta na sporni listini napisan naknadno, z obrazložitvijo, da ni nobene metode, s pomočjo katere bi to lahko ali dokazali ali ovrgli. Vsebinsko gledano je torej mnenje izvedenca B. P. jasno in ne vsebuje takih pomanjkljivosti, ki bi jih moralo sodišče odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca (3. odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec V. B. je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja v pisnem izvedenskem mnenju, njegovi pisni dopolnitvi in ob zaslišanju na glavni obravnavi. Argumentirano je pojasnil, na podlagi kakšnih metod je preverjal možnost naknadnih vpisov v listinah. Očitno metode za ugotavljanje spornih vprašanj v tem postopku so, saj to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca V. B., enako sam toženec ugotavlja v pritožbi. Kljub temu v pritožbi izpostavlja, da bi bilo potrebno izvedenca B. P. zaslišati in ga soočiti z izvedencem V. B. češ da izvedenec B. P. ni v celoti odgovoril na zastavljena vprašanja ter da je sodišče dokazno oceno oprlo ravno na takšno pomanjkljivo in nestrokovno izdelano mnenje. Slednje pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje sporna dejstva v zvezi s pristnostjo listin ugotovilo predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca V. B., medtem ko je mnenju izvedenca B. P. sledilo le glede zaključkov o pristnosti podpisa toženca na obeh listinah. Iz enakih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi predlagani dokaz z zaslišanjem obeh izvedencev, saj očitno dileme, ki jih izpostavlja pritožba, tudi s konfrontacijo obeh izvedencev na glavni obravnavi ne bi bile odpravljene. Toženec nadalje očita sodišču, da ne bi smelo dokazne ocene opreti niti na mnenje izvedenca V. B., češ da je bil ta izvedenec z zadevo seznanjen, še preden ga je angažiralo sodišče, ker naj bi svoje mnenje posredoval pooblaščenki toženca po telefonu. Ta razlog je toženec kot razlog za izločitev že uveljavljal v zahtevi za izločitev izvedenca, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno, sodišče druge stopnje pa je toženčevo pritožbo proti temu sklepu kot neutemeljeno zavrnilo. Toženec torej ni uspel s svojo zahtevo za izločitev izvedenca, zaradi njegove domnevne predhodne seznanjenosti z zadevo. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanju izvedenca odpravilo vse dvome v korektnost njegovega dela tudi v zvezi s pritožbenimi očitki. Samo pavšalna kritika in nedokazane trditve tožene stranke pa ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost podanega mnenja, ki je tudi sicer logično, konsistentno in vsebuje vse odgovore na zastavljena vprašanja. Končno pritožbeno sodišče poudarja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Neutemeljen je zato očitek, da so ti nejasni oziroma med seboj v nasprotju oziroma, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri preizkusu po uradni dolžnosti tudi ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in njegovo dokazno oceno v celoti sprejema. Ta ne temelji zgolj na listinah (pogodba z dne 1.9.2000 in potrdilo z dne 1.9.2000), v katerih sta pravdni stranki dogovorili medsebojne obveznosti in za katere se je v postopku s sodelovanjem izvedencev grafološke stroke izkazalo, da sta pristni, ampak temelji predvsem tudi na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo na glavni obravnavi. Pri tem ne drži, da bi ocenjevalo zgolj nekatere dokaze, ne pa drugih, ki so v prid toženi stranki, prav tako ne drži, da so neobrazložena odločilna dejstva oziroma neocenjeni odločilni dokazi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo in sledilo izpovedi tožnika in zakaj ni sledilo izpovedi toženca ter priče M. Z. O.. Izpovedi pravdnih strank sta bili namreč v bistvenem delu (glede zneska, ki ga je toženec prejel od tožnika za posredovanje pri nakupu zemljišča in glede obsega toženčevih obveznosti pri posredovanju) diametralno nasprotni. Postopanje sodišča pa je bilo pravilno in v skladu z določbo 8. člena ZPP, saj je analiziralo tako izpovedi pravdnih strank kot tudi prič, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki, jih primerjalo z drugimi dokazi, predvsem listinami v spisu ter šele nato naredilo sklep o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. V izpovedi priče M. Z. O. je sodišče prve stopnje ugotovilo takšne nelogičnosti, da je utemeljeno napravilo zaključek o njegovi neverodostojnosti. Ne gre za to, da bi bila zgolj časovna odmaknjenost dogodka razlog za to, da sodišče ne bi verjelo navedeni priči, kot navaja pritožba, pač pa mu sodišče ne verjame, ker je najprej izpovedoval, da se ničesar ne spomni, ker je od dogodkov preteklo že preveč časa, na drugi strani pa se je natančno spomnil, koliko denarja naj bi mu tožnik izročil. K sliki, ki si jo je o celotnem dogajanju ustvarilo sodišče prve stopnje, so prispevale tudi izpovedi ostalih zaslišanih prič, in sicer U. F., D. G., J. L. in J. Ž., ki pa so vedeli povedati le o okoliščinah prodaje kmetijskih zemljišč v k.o. V., ne pa o samih dogovorih med pravdnima strankama in o vsebini toženčevega posredovanja pri nakupu zemljišč. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno sledilo dokazni oceni v sodbi in zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

S pritožbo zoper sklep pa toženec izpodbija tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev njegovih ugovorov zoper oba sklepa o začasni odredbi, ki ju je sodišče izdalo tekom postopka. Ko je obravnavalo predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik obstoj terjatve dokazal. Kar se tiče nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, pa je tožnik verjetno izkazal tudi, da tožencu zaradi obeh izdanih začasnih odredb ne more nastati nikakršna škoda, saj se mu prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin, ne pa ostala upravičenja, tako da lahko v času trajanja izdanih začasnih odredb nepremičnino adaptira ali oddaja v najem. Načeloma sicer drži, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo ter da je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice, vendar je pritožnik te trditve postavil šele v pritožbi, prej pa je ugovarjal le, da bi ga izdana začasna odredba ovirala pri adaptaciji nepremičnin. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep in ga potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Tožena stranka v postopku ni uspela, zato je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o stroških postopka, odločitev pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP in toženi stranki naložilo dolžnost povrnitve stroškov tožeči stranki. Pritožba očita sodišču, da je stroškovna odločitev v celoti neobrazložena, češ da toženi stranki ni znano, kateri stroški so bili priglašeni, kateri stroški so bili priznani in kateri prisojeni. Stroškovna odločitev mora biti resda obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. To velja tudi glede same odmere stroškov postopka. Pri tem pa ni nujno, da sodišče po posamičnih postavkah v sodbi našteje, kateri stroški so bili priglašeni, kateri so bili priznani ter prisojeni, ampak zadostuje, da sodišče odmero stroškov izvede pregledno s tem, ko označi v stroškovniku, kateri stroški so bili stranki prisojeni in v kolikšnem znesku. Natančno opredelitev stroškov tožnika, ki so mu nastali in mu jih je sodišče priznalo, vsebuje stroškovnik v spisu, nanj pa napotuje obrazložitev odločitve o stroških postopka v sodbi.

O stroških pritožbenega postopka pa je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo in sodne takse, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu. Stroški odgovora na pritožbo zoper sklep niso potrebni stroški postopka, ker bi odgovor na pritožbo zoper eno odločbo tožeča stranka lahko podala v eni vlogi (155. člen ZPP).