Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 12.5.1992 telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo vseh zahtevanih 1,800.000,00 SIT odškodnine, za strah od zahtevanih 700.000,00 SIT 350.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti od zahtevanih 800.000,00 SIT 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 3,500.000,00 SIT 2,800.000,00 SIT. Toženi stranki je tako naložilo, da plača tožniku 5,350.000,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek (torej 1,450.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za strah zvišalo na 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti na vseh zahtevanih 800.000,00 SIT, zavrnilo pa je še zahtevanih 100.000,00 SIT odškodnine za strah in vseh presežno zahtevanih 700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S tako delno spremembo sodbe je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožniku skupno 6,000.000,00 SIT odškodnine.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev pritožbe glede presežno zahtevanih 700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe s prisojo tudi tega dela tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče druge stopnje v preveliki meri upoštevalo le odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pa dejanske tožnikove prizadetosti na vseh področjih njegovega življenja, saj poškodba kolka vpliva na vsakršno delo, aktivnost in gibanje tožnika. Prišlo je tudi do bistvenega poslabšanja na roki, ki je bila poškodovana že od prej. Glede na načelo individualizacije pravilna uporaba materialnega prava narekuje ugoditev celotnemu delu tega odškodninskega zahtevka, saj bo tožnik posledice trpel še več desetletij.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 32 let in je po poklicu strugar, je utrpel odkrušenje sklepne ponvice levega kolka, izpah levega kolka, odprt zlom nohtnega nastavka levega prstanca, veliko rano na levem kolenu in udarnino vratu. Zdravljenje je trajalo več kot 6 mesecev, saj so mu morali operativno naravnati izpahnjeni kolk in oskrbeti rane, v bolnici je bil skoraj 2 meseca, bergle je uporabljal 5 mesecev, hodil na fizioterapijo, številne kontrolne preglede, tudi bolečine so, prikazane v strnjenem bolečinskem obdobju, trajale 5 mesecev, občasne lahke pa bodo trajale tudi v bodoče. Po končanem zdravljenju je ostala izrazito šepajoča hoja in zaradi odstranitve nohta močna zadebeljenost konice četrtega prsta, kar je bilo upoštevano pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri revizijsko sporni odmeri za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa so bile dejanska podlaga za odločitev obeh nižjih sodišč naslednje ugotovitve: poškodba četrtega prsta leve roke je povzročila omejeno gibljivost tega prsta, zaradi česar tožnik ni zmožen finih prijemov, v celoti je moten oprijem in stisk. Zaradi poškodbe kolka je hitrost tožnikove hoje zmanjšana za 10%, oviran je pri teku, rekreativnih dejavnostih, kjer je prisoten tek, ne zmore dvigovati več kot 10 kg težkih bremen, ne more dobro počepati, poklekati in delati v teh položajih, zaradi česar so odpadle športne aktivnosti, težko pa tudi opravlja svoje pretežno stoječe strugarsko delo. Zaradi opisanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik trpi duševne bolečine.

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okolnosti pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije odškodnine. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče druge stopnje v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, med temi pa je tudi tožnikova starost in okoliščina o poškodbi desne roke v letu 1984. Ker si je v obravnavanem škodnem dogodku tožnik poškodoval levi prstanec, so revizijske trditve o prizadetosti že prej poškodovane roke zmotne ter v nasprotju s podatki spisa in celo tožnikovo izpovedjo (listna št. 34 spisa). Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je upoštevalo tudi določbo 203. člena ZOR, torej tožnikove bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in njihovo predvidljivo trajanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prej povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljujejo tako prisojo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Vse odločilne dejanske okoliščine so bile v zadostni meri upoštevane, škoda je bila konkretizirana, upoštevano je bilo tudi načelo individualizacije odškodnine.

Primerjava prisojene odškodnine in ugotovljenega obsega tožnikove škode s prisojo odškodnin tožnikovemu podobnih in primerljivih škodnih primerov pokaže, da revizijsko sporna prisoja odškodnine ne odstopa navzdol. Zato je odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tega dela tožnikove pritožbe predstavljala pravilno uporabo materialnopravnih določb 200. in 203. člena ZOR.

V reviziji uveljavljani razlogi po vsem obrazloženem niso podani in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo tožnikovo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.