Jedro

Tudi pri grožnji, storjeni na način grdega ravnanja, mora biti podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28. 8. 2015 obsojenega S. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke kot tožilke. Oškodovanko kot tožilko je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 3. 2016 pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter oškodovanki kot tožilki in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je 16. 6. 2016 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 15. 7. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Po njegovi oceni je pravna opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja pravilna. Že sama realizacija udarca izpričuje resnost grožnje, prizadeta telesna integriteta oškodovanke pa kaže, da se je tudi subjektivno počutila ogroženo. Sodišči sta temeljito obrazložili tudi obsojenčev direktni naklep. Namen ustrahovanja ali vznemirjenja je zajet že v izvršitvi grožnje. Neživljenjsko in nelogično bi bilo, da bi obsojenec s svojim ravnanjem povzročil ogroženost pri oškodovanki, pri tem pa je ne bi imel namena ustrahovati ali vznemirjati. Neutemeljena je navedba vložnika, da je ravno namen ustrahovanja ali vznemirjanja element, ki obravnavano kaznivo dejanje loči od prekrška. Prav tako so neutemeljeni očitki, da je izrek sodbe nepopoln, s čimer vložnik sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, in ne procesne kršitve, kot to zatrjuje, saj so v opisu dejanja določno opredeljeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Podana ni niti kršitev 395. člena ZKP, saj se je višje sodišče opredelilo do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe oškodovanke in na ugotovljene poškodbe, medtem ko vložnik z navedbami v zahtevi ponuja zgolj lastno oceno izvedenih dokazov, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega pa niti ne zatrjuje vpliva očitane kršitve na zakonitost sodne odločbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil dne 23. 8. 2016. V izjavi vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da očitano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, saj ni podan t. i. ustrahovalni namen storilca, ki ni opisan ne v izreku sodbe, niti ga sodišči nista obrazložili v razlogih sodbe. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Po navedbah zagovornika je namen ustrahovanja ali vznemirjanja tisti element, ki odloča, ali gre za kaznivo dejanje grožnje ali le za prekršek po 6. členu Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Storilčev „ustrahovalni namen“ poveča nevarnost dejanja in kaže na njegovo večjo agresivnost. Po stališču zagovornika vsak fizični napad ne more kar samodejno pomeniti kvalifikatornega elementa kaznivega dejanja, saj tudi prekršek po 6. členu ZJRM-1 pozna kvalificirane izvršitvene oblike, pri katerih tudi pride do udarcev oziroma pretepanja. Ker je namen ustrahovanja ali vznemirjanja zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, bi moral biti po navedbah zagovornika opisan že v izreku sodbe oziroma bi morala biti v njem navedena dejstva, ki bi ga konkretizirala. Zoper tako pomanjkljiv opis se po njegovem tudi ni mogoče učinkovito braniti.

6. Kršitev kazenskega zakona je po določbi 1. točke 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Opis slehernega kaznivega dejanja mora obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. V prvi vrsti v opis sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Odgovornost tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja.

7. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali opis dejanja, kot izhaja iz krivdoreka prvostopenjske sodbe, predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. Kazenski zakon v tem členu varuje pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja iz določbe 34. člena Ustave. V prvem odstavku 135. člena KZ-1 je inkriminirana temeljna oblika kaznivega dejanja, ki ga stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. V drugem odstavku 135. člena KZ-1 pa je inkriminirana kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Po tej določbi stori kaznivo dejanje grožnje oseba, ki dejanje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 stori na enega izmed alternativno naštetih izvršitvenih načinov, med drugim tudi z grdim ravnanjem. Grdo ravnanje predstavlja neposredno uresničitev grožnje. Pri takem ravnanju pride do dejanskega posega v telesno in duševno celovitost oškodovanca. Tako pri temeljni kot tudi pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja grožnje mora biti glede na zakonsko dikcijo „zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril“ podan posebni namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Zgolj dejstvo, da je bila z grdim ravnanjem storilca prizadeta telesna ali duševna celovitost oškodovanca samo po sebi zato (še) ne zadostuje za uresničitev (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Povedano z drugimi besedami, tudi pri grožnji, storjeni na način grdega ravnanja, mora biti podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja. Zagovornik v svoji zahtevi pravilno opozarja, da je posebni namen, ki ga zasleduje storilec, pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1. Prekršek po 6. členu ZJRM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim je kot poseben način izvršitve v drugem odstavku opredeljen tudi udarec („kdor koga udari“), v tretjem odstavku pa pretepanje („kdor se pretepa“), kar sta izvršitvena načina, ki ju je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grdega ravnanja,(1) in s katerima se po naravi stvari posega v telesno celovitost drugega. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava.(2) Posebni namen storilca kot izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se torej lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji (npr. razžalitev, storjena v obliki t. i. realne injurije). Tudi v primeru kvalificiranih oblik kaznivega dejanja grožnje zakon zahteva, da je podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja. Kot izrecni zakonski znak pa mora biti ta posebni namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Ugotavljanje takega namena ne sme izhajati iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel oziroma zasledoval, pač pa mora zaključek o njegovem obstoju izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej.

8. V predmetnem kazenskem postopku je oškodovanka kot tožilka N. K. zoper obsojenega S. F. vložila obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo, je presodilo, da kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe obdolžencu ni dokazano, očitano dejanje pa je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, saj je ocenilo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja (7. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Iz opisa kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, izhaja, da je obsojenec dne 22. 5. 2012 v popoldanskem času na naslovu ..., Maribor, pristopil do oškodovanke N. K., jo stisnil za levo ramo ter desno nadlahet, oškodovanka ga je odrinila, obsojenec pa je ponovno pristopil do nje in jo trikrat udaril po vrhu glave, zaradi njegovega ravnanja pa je oškodovanka utrpela podplutbo v predelu levega ramena. Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. V obravnavanem primeru opis dejanja ne vsebuje abstraktnih zakonskih znakov (kar sicer ni nujna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe), v opisu dejanja je umanjkal subjektivni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, da je obsojenec dejanje storil „zato da bi oškodovanko ustrahoval ali vznemiril“, ta zakonski znak pa ni razviden niti iz opisa konkretnega dejanskega stanu. V opisu dejanja je navedeno le ravnanje obsojenca (stisk za levo ramo in desno nadlahet ter trikratni udarec po vrhu glave) in posledica, ki jo je utrpela oškodovanka (podplutba v predelu levega ramena), s čimer je obsojenec sicer posegel v njeno telesno celovitost. Opis dejanja pa nikjer ne navaja, da je obsojenec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, pri tem pa tudi konkretizacija izvršitvenih ravnanj ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bil ta zakonski znak razpozna(ve)n. Povedano z drugimi besedami, v opisu dejanja je izostal subjektivni element grožnje, tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja, ki je potreben za opredelitev obravnavanega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Za to, da bi dejanje obsegalo vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, bi moral biti v opisu dejanja zajet tudi zakonski znak, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke. Glede na to, da morajo biti že v opisu dejanja vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, pa znaka, ki je v krivdoreku sodbe umanjkal, ni mogoče nadomeščati v razlogih sodbe. Sicer pa v obravnavani zadevi tudi v razlogih sodbe sodišče ni obrazložilo obarvanega naklepa oziroma ni pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je ugotavljalo obsojenčev obarvan naklep, pač pa je, ne da bi za svoje zaključke podalo konkretne razloge, navedlo, da je storilec kaznivo dejanje hotel storiti, da bi v besednem sporu z oškodovanko z vznemirjanjem prevladal nad njo, pri čemer je dodalo, da je ravnal z direktnim naklepom kot stopnjo krivde (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) mora biti ugotovljen na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera, njegova ugotovitev pa ne sme preprosto izhajati iz domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem. Zato tudi ni mogoče sprejeti navedb vrhovnega državnega tožilca, češ da je že na podlagi posledice (ogroženost oškodovanke) mogoče samo po sebi sklepati na obsojenčev namen. Namen storilca je poseben element (znak) kaznivega dejanja grožnje, zato bi morala biti posebej ugotovljena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajal nedvomen sklep, da je obsojenec očitano dejanje storil z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke.

9. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, se Vrhovno sodišče zato ni spuščalo v presojo utemeljenosti očitanih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Dejanje, kot je opisano v krivdoreku prvostopenjske sodbe, pa bi po presoji Vrhovnega sodišča utegnilo predstavljati kakšno drugo kaznivo dejanje, pri katerem je objekt varstva čast in dobro ime, storjeno pa je lahko ne le z besedami ali znaki, pač pa tudi z dejanji (t. i. realna injurija). Šele na podlagi celovite ocene dokazov bo sodišče lahko presodilo, ali obdolženčevo ravnanje morda ne pomeni uresničitve zakonskega dejanskega stanu kakega drugega kaznivega dejanja.

C.

11. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(1) Primerjaj dr. Selinšek, L., Nasilje v družini – razmerje med prekrškom in kaznivim dejanjem, Pravna praksa, 2009, št. 3-4, str. 19-21. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 67912/2010-55 z dne 14. 3. 2013.