Jedro

Sicer je pridobivanje poslovne tajnosti z namenom, da se izroči nepoklicani osebi, po svoji vsebini predhodni stadij drugih dveh oblik izvršitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ, a predstavlja samostojno obliko tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju je bila L. M. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja izdaje neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je obsojenki v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na šest mesecev zapora, preizkusno dobo pa na dve leti, sicer je pritožbo zagovornikov obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz obširne obrazložitve zahteve namreč izhaja, da se vložniki ne strinjajo z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in temu pritrdilo tudi pritožbeno sodišče ter podajajo svojo oceno vseh izvedenih dokazov.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V konkretni kazenski zadevi vložniki uvodoma sicer uveljavljajo kršitve določb procesnega zakona, vendar pa z nadaljnjimi navedbami, da bi moralo sodišče po načelu „in dubio pro reo“ obsojenko obtožbe oprostiti, z navedbami, da ji dejanje ni dokazano saj iz družbe P. ni pisne korespondence, ni dokazano, da bi obsojenka sama obvladovala vse faze dela, odrejala delo po posameznih delovnih mestih ipd., ocenjevanje verodostojnosti prič, opozarjanje na določene njihove navedbe in v zvezi s tem izvajanje zaključkov, ki so drugačni, kot jih ugotavlja sodišče, vložniki ne obrazlagajo kršitve procesnega zakona, temveč le izražajo svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa kot je bilo že pojasnjeno ne more biti razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Z navedbami, da bi šlo v konkretni zadevi kvečjemu za pripravljalno dejanje, ki pa ne more biti kaznivo oziroma, za goli naklep, zagovorniki neuspešno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona. Kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po prvem odstavku 241. člena KZ se lahko stori v več izvršitvenih oblikah, med drugim tudi z zbiranjem podatkov, ki so poslovna tajnost z namenom, da se jih izroči nepoklicani osebi. To se pravi, da v tem primeru že zakon sam inkriminira fazo pred izročitvijo podatkov, ki so poslovna tajnost, tretjemu. Seveda pa se mora storilec zavedati, da gre za poslovno tajnost. Ne glede na to, da je pridobivanje takšnih podatkov z namenom, da se izročijo nepoklicani osebi po svoji vsebini predhodni stadij drugih dveh oblik izvršitve po prvem odstavku tega člena predstavlja samostojno obliko tega kaznivega dejanja. Če pa pride do dejanske izročitve podatkov bo seveda po načelu subsidiarnosti storilec odgovarjal le za izročitev. V obravnavani kazenski zadevi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve ravno tega tretjega alternativnega načina storitve, to se pravi, da je zbirala podatke tehnične narave (kroje kopalk blagovne znamke A. za poletje 2006), ki so predstavljali poslovno tajnost z namenom, da te podatke prenese pristojnim v družbo P. d. o. o., K., Republika Hrvaška. Ker je torej s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake obravnavanega ji kaznivega dejanja, je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.