Jedro

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 151. členom v zvezi z 154. členom ZNP-1. 151. člen ZNP-1 določa, da sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagatelj zahteval, da se nasprotni udeleženki naloži izstavitev listine - pooblastila, s katerim bo lahko opravil tehnični pregled vozila in podaljšal njegovo registracijo.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje predlagatelj. Navaja, da je nedvomno dokazal, da osebno vozilo sam izključno uporablja vse od 18. 1. 2020, ko je življenjska skupnost med strankama razpadla, vozilo je formalno registrirano na nasprotno udeleženko, gre za skupno premoženje, razlaga sodišča prve stopnje pa je neživljenjska in preozka. Osebno vozilo je namenjeno temu, da se ga uporablja torej, da se ga vozi, v tem trenutku pa predstavlja zgolj "velik obtežilnik za papir" in prvostopenjsko sodišče očitno tako njegovo funkcijo sedaj podaljšuje. Nasprotna udeleženka ni želela podati soglasja za nadaljnjo registracijo in je s tem preprečila uporabo vozila, ne samo sebi, ampak tudi predlagatelju. Ko bo skupno premoženje razdeljeno pa bo nezmožnost uporabe za nazaj brezpredmetna, saj predlagatelj sedaj vozila ne more uporabljati. Sodišče odloča po standardu verjetnosti, predlagatelj pa svoj predlog utemeljuje s potrebo po uporabi osebnega vozila, saj je vozilo uporabljal ves čas od njegovega nakupa do razpada skupnosti, torej dve leti, kar niti ni sporno. Sodišče pa sedaj sploh ne ugotavlja uporabe vozila, niti ni izvedlo nobenega dokaznega postopka za presojo verjetnosti predlagateljevih navedb, kljub temu pa je ocenilo, da predlagatelj ni izkazal pogoja za nujnost uporabe vozila. Vsekakor pa je odločitev preuranjena zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik vložil tožbo na izstavitev listine, s katero zahteva, da se toženki naloži, da izda pooblastilo, s katerim bo lahko tožnik opravil tehnični pregled vozila in podaljšal njegovo registracijo. Zadeva je bila odstopljena nepravdnemu sodišču, saj gre za postopek za ureditev razmerij med solastniki oziroma skupnimi lastniki, ki je urejen v Zakonu o nepravdnem postopku - ZNP-1. V nepravdnem postopku je predlagatelj ponovno podal predlog za izdajo začasne odredbe, saj vozila ne more uporabljati v javnem prometu, v kolikor ne bo pravočasno registrirano, s tem pa mu nastaja nenadomestljiva škoda, gre pa za uporabo skupnega premoženja, kar pa s postopkom delitve nima nobene veze. Prav tako je predlagal, da sodišče odloči brez razpisa naroka, čim hitreje, da se ne bo škoda zaradi dolgotrajnosti postopka kakorkoli povečala. Med strankama namreč ni doseženo soglasje o poslu v zvezi z rednim opravljanjem skupnega premoženja, to opravljanje pa je nujno za redno vzdrževanje stvari, ki ga uporablja izključno predlagatelj.

5. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 151. členom v zvezi z 154. členom ZNP-1. 151. člen ZNP-1 določa, da sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike.

6. Predlagatelj dejstva, da mu nastaja znatna premoženjska škoda oziroma, da gre za samovoljo ali očitno krivico za posameznega solastnika, tekom postopka niti ne zatrjuje, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve.

7. Sodišče prve stopnje je v obsežni obrazložitvi pojasnilo, da je osebno vozilo na katero se nanaša začasna odredba, skupno premoženje predlagatelja in nasprotne udeleženke na katerem sta deleža na premoženju enaka. Med njima ni soglasja o ponovni registraciji tega vozila oziroma podaljšanju veljavnosti prometnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagatelj ni z verjetnostjo izkazal, da je registracija vozila posel, ki je nujen za redno vzdrževanje vozila, saj registracija oziroma podaljšanje prometnega dovoljenja omogočata predvsem obratovanje vozila. Sama nemožnost obratovanja je sicer povezana tudi z nezmožnostjo popravil in servisiranja vozila na način, da se vozilo odpelje na ustrezen servis, vendar predlagatelj ni izkazal, da bi na vozilu bilo potrebno opraviti nujna dela torej dela s katerimi ni mogoče odlašati, saj bi opustitev pomenila nastanek znatne premoženjske škode na vozilu.

8. Posebne škode, ki naj bi na vozilu nastala zaradi neobratovanja pa pritožnik tekom postopka niti ni zatrjeval, kot tudi ni zatrjeval ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je samovolja ali očitne krivice za posameznega solastnika oziroma uporabnika. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da sama registracija vozila ni posel, ki je za redno vzdrževanje stvari nujen. S tem pa tudi niso podani pogoji, da bi manjkajoče soglasje nadomestila odločitev sodišča (četrti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika). O slednjem pa ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Glede na obrazloženo, in ker dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, prav tako je sam predlagatelj predlagal izdajo začasne odredbe brez oprave naroka, je sodišče prve stopnje pravilno predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo ne da bi opravilo narok, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (40. člen ZNP-1).