Jedro

Besedica "vseh" v 75. členu ZD kaže na zakonodajalčev namen, da se za razliko od 68. člena ZD kot t.i. relativno nesposobne osebe biti priča pri ustni oporoki določijo tudi zakonci vseh oseb, naštetih v tem določilu, medtem ko to ne velja za zakonce vseh oseb, naštetih v 68. členu ZD oziroma velja le za zakonca sodnika, ki je oporoko sestavil, in zakonce prič pri oporoki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna v 15 dneh tožencu povrniti 45,90 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neveljavna oporoka pokojne M. G. z dne 20.3.2001, s katero je vse svoje premoženje zapustila tožencu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svoji razlagi 68. člena Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS, št. 15/76 - 73/2004), da se dikcija "zakoncev teh oseb" nanaša na vse osebe, ki so navedene v začetnem delu te zakonske določbe, torej tudi na zakonca sestre oporočne priče oziroma na svaka oporočne priče. V konkretnem primeru se je zgodilo prav to, kajti kot oporočna priča je nastopal brat toženčeve izvenzakonske partnerke. Namen 68. člena ZD je, da se kot priče izločijo osebe, ki so z oporočnim dedičem povezane bodisi zaradi sorodstva ali svaštva, s tem pa se izloči interes prič, ki bi lahko vplivale na voljo oporočitelja. Logično je, da imata svak oporočnega dediča in njegova sestra, ki je z oporočnim dedičem poročena ali živi z njim v izvenzakonski skupnosti, enak interes glede vsebine oporoke kakor brat ali sestra oporočnega dediča. V pritožbi je opozorila na 75. člen ZD o neveljavnih razpolaganjih v ustni oporoki, ki potrjuje njeno interpretacijo 68. člena ZD. Razlika med obema členoma je le v tem, da je v 68. členu navedeno "ter zakoncem teh oseb", v 75. členu pa "ali zakoncem vseh teh oseb". Nobenega razloga ni za domnevo, da naj bi zakonodajalec uredil neveljavna razpolaganja drugače za pisno oporoko pred pričami in drugače za ustno oporoko. Drugačno stališče pritožbenega sodišča, da so pogoji pri ustni oporoki strožji zaradi posebne oblike te oporoke, niso prepričljivi. Sicer pa tožnica opozarja še na določene druge okoliščine, ki po njenem prepričanju kažejo, da oporoka ni bila sestavljena v skladu z voljo zapustnice. Oporoka naj bi bila sestavljena približno 6 mesecev pred zapustničino smrtjo, kakšen mesec pred smrtjo pa je prosila tožnico za pomoč, da bi našla neko osebo, ki bi ji pomagala pri premagovanju starostnih in bolezenskih težav, kar kaže, da pomoči ni imela, tudi ne od toženca. Dan pred smrtjo je zapustnica rekla tožnici, da bo napravila oporoko, kar bi bilo popolnoma nelogično, če bi jo res že napravila. Policisti so naredili napako, ko so tožencu izročili ključ zapustničinega stanovanja in je tako imel možnost, da morebitno drugo oporoko, ki je zanj neugodna, uniči. Odnosi med zapustnico in tožencem niso bili dobri, kar je razvidno iz zapuščinske zadeve po zapustničinem možu. Tožnica tudi dvomi, da je zapustnica podpisala oporoko in domneva, da ji je toženec podpis izvabil pod pretvezo, da podpisuje zanjo pomembno listino. Nenavadno je, da je zapustnica naredila oporoko kljub dejstvu, da je še potekal zapuščinski postopek po njenem pokojnem možu, saj je po njem še lahko pričakovala določeno zapuščino. Toženec in njegova izvenzakonska partnerka zapustnici nista nudila pomoči. Zato ni mogoče najti nagiba, zakaj bi zapustnica tožencu zapustila premoženje. Toženec je živel kot podnajemnik in je bil očitno zelo zainteresiran za zapustničino dvosobno stanovanje, saj bi si na ta način močno izboljšal svoje stanovanjske razmere Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da določila 68. člena ZD ne gre širiti oziroma razlagati ekstenzivno. Predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov takse za odgovor na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in jo je mogoče vložiti le iz določenih, v zakonu predvidenih razlogov. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnica v reviziji sicer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa se na ta razlog nanašajo le revizijske navedbe o uporabi in interpretaciji 68. in 75. člena ZD. Vse druge (da naj bi zapustnica pomoči ne dobila od toženca, da je govorila o tem, da bo oporoko šele napravila, da je imel toženec možnost uničiti zanj neugodno oporoko in o njunih medsebojnih odnosih) predstavljajo nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja in deloma celo presegajo pritožbeno izpodbijanje sodbe prve stopnje (npr. o domnevi, da je toženec izvabil podpis oporoke od zapustnice). Na vse te navedbe zato revizijsko sodišče posebej ne odgovarja.

Kot priča pri pisni oporoki je v konkretnem primeru nastopal brat izvenzakonske partnerke oporočnega dediča; povedano drugače: zapustnica je svoje premoženje s pisno oporoko pred pričami zapustila izvenzakonskemu partnerju pričine sestre. Tožeča stranka je to uveljavljala kot razlog neveljavnosti oporoke, s katero je bil toženec postavljen za dediča vsega zapustničinega premoženja, sklicujoč se pri tem na 68. člen ZD, ki pa ga je razlagala s pomočjo 75. člena ZD in končnega besedila tega člena, ki t.i. relativno nesposobnost biti priča pri oporoki razširja na "zakonce vseh teh oseb," pri čemer šteje izvenzakonsko skupnost za izenačeno z zakonsko zvezo.

Osebe, ki ne morejo biti priča pri nobeni pisni oporoki pred pričami, so absolutno nesposobne biti priča (prvi odstavek 67. člena ZD). Relativno nesposobnost biti priča pa predpisuje zakon glede na razmerje določenih oseb do konkretnega oporočitelja (drugi odstavek 67. člena ZD), ta nesposobnost pa izhaja tudi iz 68. člena ZD, po katerem so neveljavna določila oporoke, s katerimi je oporočitelj kaj zapustil sodniku, ki je oporoko sestavil, pričam pri oporoki ali prednikom, potomcem, bratom, sestram ter zakoncem teh oseb. Določilo 68. člena ZD velja za pisno oporoko pred pričami in sodno oporoko. Ustno oporoko pa ureja ZD v členih 72 do 75, ki vsebujejo glede sposobnosti prič pri ustni oporoki določene posebnosti. Med drugim 75. člen ZD določa, da so neveljavna določila ustne oporoke, s katerimi se kaj zapušča oporočnim pričam, njihovim zakoncem, njihovim prednikom, njihovim potomcem in njihovim sorodnikom v stranski vrsti od vštetega tretjega kolena sorodstva ali zakoncem vseh teh oseb. Krog oseb, v korist katerih so oporočna razpolaganja neveljavna, je torej opredeljen različno za pisno oporoko pred pričami in sodno oporoko na eni strani ter ustno oporoko na drugi strani. Namen 68. in 75. člena ZD je sicer enak, to je izključiti interes prič, da bi vplivale na voljo oporočitelja, vendar pa obstoji utemeljen razlog za to, da je krog oseb, v korist katerih so določena oporočna razpolaganja neveljavna, pri ustni oporoki širši. Ta razlog izhaja že iz same oblike oporok, saj so priče pri ustni oporoki bistvenega pomena oziroma edine, ki lahko reproducirajo zapustnikovo poslednjo voljo - kakšnih drugih dokazov (listine) o tem namreč ni in tako obstaja ne le večja nevarnost napačnega reproduciranja oporočiteljeve volje, temveč imajo priče pri ustni oporoki (ki je izredna oblika oporoke in jo je mogoče sestaviti le v izrednih razmerah in s časovno omejenim trajanjem) tudi večjo možnost "prikrojiti" oporočiteljevo izjavo v svojo korist.(1) Zaključek besedila 68. člena ZD, ko omenja "zakonce teh oseb", bi bilo mogoče zgolj gramatikalno razlagati tudi na način, kot to prikazuje revizija. Vendar pa ne gre spregledati, da se je zakonodajalec zavedal možnosti, da lahko besedilo povsem določno zapiše tako, da se nedvomno nanaša na zakonce vseh, v tem določilu naštetih oseb. To izhaja iz 75. člena ZD (pa tudi npr. drugega odstavka 67. člena ZD). Pa vendarle v 68. členu ZD ni navedel, da se omejitev razpolaganja nanaša na zakonce "vseh" v tem določilu navedenih oseb. Ob prej prikazanem utemeljenem razlogu za razlikovanje kroga relativno nesposobnih prič pri pisni oporoki pred pričami oziroma sodni oporoki in ustni oporoki je zato treba glede na zakonodajalčevo različno opredelitev "zakoncev" določilo 68. člena ZD razlagati ozko, kot sta to storili tudi sodišči prve in druge stopnje. Ali povedano drugače, besedica "vseh" v 75. členu ZD kaže na zakonodajalčev namen, da se za razliko od 68. člena ZD kot t.i. relativno nesposobne osebe biti priča pri ustni oporoki določijo tudi zakonci vseh oseb, naštetih v tem določilu, medtem ko to ne velja za zakonce vseh oseb, naštetih v 68. členu ZD oziroma velja le za zakonca sodnika, ki je oporoko sestavil, in zakonce prič pri oporoki. Za obravnavani primer pa to pomeni, da razpolaganje zapustnice, s katerim je svoje premoženje zapustila izvenzakonskemu partnerju sestre priče pri pisni oporoki, ni neveljavno. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Toženi strani je tako priznalo stroške sodne takse za odgovor na revizijo (45,90 EUR oziroma prej 11.000 SIT po drugem odstavku tarifne številke 1) in v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnici naložilo, da ji te stroške povrne.

Op. št. (1): dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list Republike Slovenije, 1991, str. 111. Podobno tudi Kreč - Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju, str. 228.