Jedro

Zavarovanec s stalnim prebivališčem v Avstriji je v spornem obdobju delo opravljal tako v Sloveniji kot v Avstriji. Ker je v Avstriji opravljal tudi znaten del zaposlitvene dejavnosti (upoštevani so bili osebni prejemki zavarovanca v Avstriji, ki so približno enako visoki kot v Sloveniji), je imenovani nosilec, tj. avstrijski zavod za zdravstveno zavarovanje, odločil, da zavarovanec bistven del svoje dejavnosti opravlja v državi svojega prebivališča, tj. v Avstriji. ZZZS je toženca obvestil, da je odločitev avstrijskega zavoda dokončna.

V skladu z načelom enotne uporabe zakonodaje obrazec A1 označuje pravo socialne varnosti (ene) države, ki naj se uporabi za isto osebo v istem časovnem obdobju. Ker zavarovanec ne more biti hkrati zavarovan v dveh državah članicah, v obdobju v katerem je zavarovan v Republiki Avstriji, ne more biti vključen tudi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 8. 2021 in z dne 18. 5. 2021, ter da se ugotovi, da ima zavarovanec A. A. lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki za polni delovni čas 40 ur tedensko od 1. 10. 2000 do 10. 9. 2018 in od 16. 7. 2019 do 30. 9. 2019 (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor o nerazumljivosti izreka odločbe z dne 6. 8. 2021. Pod točko II. izreka je odločeno, da zavarovanec A. A. od 1. 10. 2000 do 10. 9. 2018 in od 16. 7. 2019 do 30. 9. 2019 nima lastnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki. V točki III. izreka je toženec odločil, da ima zavarovanec lastnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki od 1. 10. 2000 do 3. 4. 2018 in od 7. 7. 2018 do 9. 9. 2018. Odločitvi pod točko II. in III. se deloma pokrivata, in sicer za obdobje od 1. 10. 2000 do 3. 4. 2018, pri čemer je o istem obdobju odločeno diametralno nasprotno. Izrek je sam s seboj v nasprotju. Meni, da način pisarniškega izvajanja prijavno - odjavne službe z obstoječimi obrazci ne more biti podlaga za odločanje o določeni pravici. Izrek upravne odločbe je potrebno oblikovati na način, da je v celoti razumljiv in izvršljiv. Vztraja pri ugovoru o nerazumljivosti odločbe in neprimerni utemeljitvi tega ugovora, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Predstavlja kršitev ustavne pravice do primerno obrazložene sodne odločbe v smislu 22. člena Ustave2. Odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), v kateri ni imela nobene možnosti sodelovanja, po stališču sodišča predstavlja odločitev o predhodnem vprašanju, na katero je bil toženec pri izdaji napadene odločbe vezan. Ni sporno, da je bil zavarovanec pri njej zaposlen za polni delovni čas in za nedoločen čas do prvega suspenza pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2018, da je delavcu za to obdobje izplačala neto plačo, pristojnim zavodom pa vse socialne prispevke, in da je delavec o svoji zaposlitvi v Republiki Avstriji ni obvestil. S tem so v spornem obdobju izpolnjeni vsi zakonski pogoji za status zavarovanca v Republiki Sloveniji. Meni, da Republika Avstrija s svojimi odločitvami o socialnem statusu zaposlenih delavcev v Republiki Sloveniji, ne more retroaktivno posegati. Toženec delavcu ne bi smel retroaktivno odvzeti statusa zavarovanca iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Delavec je bil pravilno, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, prijavljen v javno zavarovanje v polnem obsegu, prispevki za delavčevo zavarovanje pa so bili plačani. V Republiki Sloveniji je potrebno spoštovati zakonodajo in ne le nerazumnega ravnanja ZZZS v sodelovanju z avstrijskim istovrstnim zavodom. Odločitev toženca je šteti za materialnopravno zmotno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter tožencu naloži povrnitev stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopenjsko sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je zavrnilna sodba pravilna in zakonita in da pritožba ne more biti uspešna.

V postopku ni prišlo do zatrjevane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe so jasni in niso sami s seboj v nasprotju. Posledično v socialnem sporu ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave.

5. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 6. 8. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 18. 5. 2021. Toženec je odločil, da zavarovanec A. A. nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) v obdobju od 1. 10. 2000 do 10. 9. 2018 in od 16. 7. 2019 do 30. 9. 2019, ima pa lastnost zavarovanca od 1. 10. 2000 do 3. 4. 2018 in od 7. 7. 2018 do 9. 9. 2018. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v sodnem spisu izhaja, da je bil zavarovanec A. A. pri tožeči stranki zaposlen za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu učitelja. V času, ko je bil zaposlen pri tožeči stranki je delo opravljal tudi v Republiki Avstriji. Avstrijski zavod za zdravstveno zavarovanje je za zavarovanca izdal potrdilo A003 (A1). Ugotovljeno je bilo, da je bil zavarovanec z avstrijskega stališča zaradi svoje dejavnosti pri Direktoratu B. od 4. 4. 2018 do 6. 7. 2018 in od 10. 9. 2018 dalje, javni uslužbenec Republike Avstrije.

ZZZS je o izdanem avstrijskem potrdilu A003 (A1) in dejstvu, da je za čas od 4. 4. 2018 do 6. 7. 2018 in od 10. 9. 2018 dalje na področju socialne varnosti dokončno določena zakonodaja Avstrije, obvestil toženca. Toženec je o obstoju zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca začel postopek po uradni dolžnosti in izdal izpodbijani odločbi.

7. Uporabo prava socialne varnosti v primeru, ko oseba opravlja delo v dveh ali več državah članicah EU določa Uredba (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti4 (t. i. osnovna uredba). Pravila osnovne uredbe so dopolnjena z Uredbo (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (t. i. izvedbena uredba)5. Osnovni namen je, da za vsako osebo načeloma velja sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečilo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo.

8. Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja zakonodaja države članice _stalnega prebivališča_, če ta oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti v tej državi članici (člen 13 (1a) Uredbe 883/2004). Kaj za namen uporabe navedene določbe pomeni “znaten del“ je določeno v 14. členu Uredbe 987/2009. Pomeni, da se v državi članici izvaja količinsko znaten del vseh dejavnosti zaposlene osebe (vsaj 25 odstotkov), ki pa ni nujno glavni del teh dejavnosti. Za določitev, ali se znaten del dejavnosti izvaja v posamezni državi članici, se v primeru zaposlitvene dejavnosti upošteva delovni čas in/ali osebni prejemki.

Oseba, ki delo opravlja v dveh ali več državah članicah mora o tem obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ stalnega prebivališča6. Če oseba teh informacij ne zagotovi se postopek vodi na pobudo nosilca, ki ga imenuje pristojni organ v državi članici stalnega prebivališča, takoj ko ta izve za okoliščine navedene osebe. Imenovani nosilec določi zakonodajo, ki se uporablja za osebo (ob upoštevanju 13. člena Uredbe 883/2004). Ta prva določitev je začasna. Nosilec o tej začasni določitvi obvesti imenovane nosilce vseh držav članic, v katerih se dejavnost opravlja. Začasna določitev zakonodaje, ki se uporablja, postane dokončna v dveh mesecih potem, ko so bili nosilci, ki so jih imenovali pristojni organi zadevne države članice obveščeni.7

9. Zavarovanec A. A. s stalnim prebivališčem v Avstriji8 je v spornem obdobju delo opravljal tako v Sloveniji9 kot v Avstriji. Ker je v Avstriji opravljal tudi znaten del zaposlitvene dejavnosti (upoštevani so bili osebni prejemki zavarovanca v Avstriji, ki so približno enako visoki kot v Sloveniji), je imenovani nosilec, tj. avstrijski zavod za zdravstveno zavarovanje odločil, da zavarovanec bistven del svoje dejavnosti opravlja v državi svojega prebivališča, tj. v Avstriji.

ZZZS je toženca obvestil, da je odločitev avstrijskega zavoda dokončna. Tako je bilo dokončno ugotovljeno, da za zavarovanca za obdobje od 4. 4. 2018 do 6. 7. 2018 in od 10. 9. 2018 dalje velja avstrijska zakonodaja. Postopek dokončne določitve zakonodaje, ki se uporablja, se je zaključil z izdajo obrazca A003 (A1).

10. Na podlagi načela lojalnega sodelovanja zapisanega v tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o EU (PEU) se Unija in države članice medsebojno spoštujejo in pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodbe. Načelo lojalnega sodelovanja pomeni tudi načelo vzajemnega zaupanja.10 To pomeni, da se dokončne odločitve ene države članice spoštujejo v drugi državi članici. _Bistveno torej je, da je na dokončno odločitev pristojnega avstrijskega nosilca zavarovanja v tem primeru vezan tudi toženec_11. Avstrijski zavod za zdravstveno zavarovanje je o odločitvi ob upoštevanju Uredbe 883/2004 moral obvestiti tudi zavarovanca. Na ta način so bile zavarovancu v postopku varovane vse pravice. Zavarovanec A. A., ki ga je toženec obvestil o postopku in vloženi pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko upravno odločbo, postopku ni niti nasprotoval. 11. Pritožbeni očitki o nerazumnem ravnanju ZZZS in avstrijskega zavoda niso utemeljeni, saj je Uredba, na katero se je pri odločitvi oprl pristojni avstrijski organ v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU (drugi odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Torej tudi v Sloveniji.

Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je izrek dokončne odločbe sam s seboj v nasprotju. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je potrebno najprej ugotoviti, da prvotno evidentirano obdobje zavarovanja, razvidno iz matične evidence, ni ustrezno in izreči, da zavarovanec v tem obdobju nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki. Šele nato se lahko pravilno ugotovi obdobje, v katerem ima zavarovanec iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je jasno določeno od kdaj do kdaj ima zavarovanec lastnost zavarovanca pri tožeči stranki (III. točka izreka dokončne odločbe).

12. V skladu z načelom enotne uporabe zakonodaje obrazec A1 označuje pravo socialne varnosti (ene) države, ki naj se uporabi za isto osebo v istem časovnem obdobju. Ker zavarovanec ne more biti hkrati zavarovan v dveh državah članicah, v obdobju v katerem je zavarovan v Republiki Avstriji, ne more biti vključen tudi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije. Odločitev toženca o lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je zato pravilna in zakonita.

Ob ugotovitvi, da A. A. v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, plačilo prispevkov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati avstrijskemu nosilcu zavarovanja, za pritožbeno rešitev predmetne zadeve pravno sploh ni relevantno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane (priloga A17). Sicer pa bo tožeča stranka lahko zahtevala vračilo prispevkov pri FURS-u, po predložitvi ustreznih REK obrazcev (priloga A16).

13. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih12 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 4 UL L 166 z dne 30. 4. 2004. 5 UL L 284 z dne 30. 10. 2009. 6 Postopek za uporabo 13. člena Uredbe 883/2004 določen v 16. členu Uredbe 987/2009. 7 Razen če je zakonodaja že dokončno določena ali če vsaj eden izmed zadevnih nosilcev do konca tega dvomesečnega roka obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ države članice stalnega prebivališča, da zaenkrat ne more sprejeti določitve ali da ima o tem drugačno stališče. 8 „Stalno prebivališče“ pomeni kraj, v katerem oseba običajno prebiva (1.j člen Uredbe 883/2004). 9 V okoliščinah konkretnega primera kot delavec C. 10 Sodba C-359/16. 11 V obravnavanem primeru gre za odločitev o lastnosti zavarovanca, tj. osebe, ki delo opravlja v dveh državah članicah (t. i. multinacionalni delavec) in za uporabo 13. člena Uredbe 883/2004. V zadevi Psp 202/2022 pa je bilo odločeno o lastnosti zavarovanca, delavca, ki ga je delodajalec napotil na delo v drugo državo članico (t. i. napoteni delavec) in uporabo 12. člena Uredbe 883/2004, zato je bilo potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, saj je šlo za presojo veljavnosti potrdila A1, ki ga je izdal pristojni organ v Republiki Sloveniji. 12 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.