10. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., s.r.l., Republika Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 29/2000 z dne 20. 4. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 154/99 z dne 30. 9. 1999 ter sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 193/94 z dne 23. 11. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku pritožnica (tedaj tožnica) ni uspela z zahtevkom za plačilo 3 189 735 SIT ter ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe oziroma podrejeno za znižanje obveznosti iz te pogodbe za 80 odstotkov. Sodišča so ugotovila, da sta tožnica in toženec sklenila aneks, s katerim so vse obveznosti in pravice tožnice iz koncesijske pogodbe prešle na tretjo osebo (družbo C., d.o.o., V.). Pritožnica zato ni aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevkov iz omenjene koncesijske pogodbe, vključno z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, saj je šlo za zatrjevanje pogodbene in ne nepogodbene odškodninske obveznosti.

2.V ustavni pritožbi, ki je komaj razumljiva in glede argumentov nepovezana, pritožnica navaja, da aneks h koncesijski pogodbi ni bistven. Navaja, da bi v smislu tolmačenja, kakršnega so zavzela sodišča, tudi pravice tožene stranke morale preiti na novoustanovljeno družbo C. To naj bi trdila ves čas postopka, vendar o tem nobena sodba ne govori. Navaja, da je opremo, ki je bila predmet koncesijske pogodbe, tožena stranka prodala najprej s fiktivno pogodbo osebi iz Č. za bagatelno ceno, šele po treh letih pa nato s pravo pogodbo. Navaja, da ji sodišče ni omogočilo vpogleda v to fiktivno pogodbo, čeprav je tožencu večkrat neuspešno naložilo, naj jo vloži v sodni spis. Meni, da pogodba zaradi neplačila sploh ni začela veljati, pa tudi zaradi bolezni edine družbenice iz Slovenije, ki naj bi nato onemogočila vpeljavo nove družbe, naj bi pogodba zaradi višje sile prenehala veljati. Na te navedbe naj sodišče ne bi odgovorilo. Lastnik družbe iz Č. naj bi bil slovenski državljan. Pritožnica navaja, da je med postopkom hotela dokazati, da je tožena stranka vse aranžirala z namenom že od samega začetka, da tožeča stranka vloži velika finančna sredstva v novo družbo, nato pa ji onemogoči nadaljevanje z delom. Navaja, da je tožena stranka enostransko pretrgala koncesijsko pogodbo in da je bil podan namen toženca, da obdrži opremo in da oškoduje pritožnice. Meni, da gre za kršitev 2., 14., 22., 23. in 26. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali izpodbijana sodna odločba krši človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustavno sodišče bi izpodbijano sodbo zato lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika kakšne ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih pravnih stališč pa pritožnica niti ne izkaže. Pritožnica z večino navedb ustavne pritožbe oporeka zgolj pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa, kot je obrazloženo zgoraj, ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno relevanten bi z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave lahko bil očitek pritožnice, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in da ni odgovorilo na navedbe stranke. Vendar je treba upoštevati, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso bistveni. Ker je sodišče v predmetni zadevi zavzelo pravno stališče, da pritožnica zaradi pogodbenega prenosa pravic in obveznosti na tretjo osebo sploh ni aktivno legitimirana za uveljavljanje (domnevne) terjatve, je razumljivo, da ne gre za kršitev omenjenega ustavnega procesnega jamstva, če sodišče ni izvedlo dokazov za ugotovitev obstoja same terjatve glede odškodnine za škodo, ki naj bi nastala zaradi kršitve pogodbe, in se ni opredelilo do vseh navedb stranke glede obstoja in višine te terjatve. Ker sodišče proti stranki v postopku, ki ne predloži zahtevanih listin, ne more uveljaviti prisilnih sredstev, kršitve procesnih jamstev tudi ne more biti v ravnanju sodišča, ki ni zagotovilo predložitve listine, ki je bila pri toženi stranki.

Z ustavno pritožbo ni mogoče uveljavljati kršitve načel pravne države po 2. členu Ustave, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi urejala kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pavšalne navedbe pritožnika o kršitvi 14., 22., 23. in 26. člena Ustave pa so nesklepčne. Kršitve pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) ni mogoče utemeljevati že z navedbo, da je sodišče (domnevno napačno) odločilo v korist ene stranke in torej v škodo druge stranke, prav tako kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ni mogoče utemeljevati že z navedbo, da naj bi bila odločitev sodišča po vsebini napačna, 26. člen Ustave pa zagotavlja pravico do odškodnine proti državi, lokalni skupnosti ali nosilcu javnih pooblastil, kar pa z obravnavano zadevo nima zveze.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger