Jedro

Ker niti ocenjena enotna vrednost spornega predmeta (brez upoštevanja nujno le nižjih posamičnih vrednosti revizijsko izpodbijanih delov pravnomočne sodbe) ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zoper tožence različno uveljavljanim zahtevkom tožnika za izstavitev zemljiškoknjižne listine delno ugodilo, delno pa jih je zavrnilo in o njih odločilo, kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča prve stopnje so s pritožbo izpodbijali le toženci. Njihovi pritožbi (natančneje pritožbi prvega in tretjega toženca) je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijani kondemnatorni del prvostopenjske sodbe v delu odločitve glede ene parcele (parc. št. 109/2, vl. št. 38 k.o...) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijani kondemnatorni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so toženci (sami) vložili revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka - s predlogom za "razveljavitev prvostopenjske in drugostopenjske sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala primarno zavrženje revizije kot nedovoljene, podredno pa njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim (v premoženjskih sporih) tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Spor zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine je premoženjski spor.

V tej zadevi je tožnik v tožbi z dne 14.11.2001, s katero je zoper različne tožence uveljavljal več zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ocenil vrednost spora z enotnim zneskom 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR). Taki oceni bi toženci v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP lahko ugovarjali, vendar tega niso storili in so v tožbi (ter enako tudi ob "modifikaciji" tožbenega zahtevka v pripravljalnem spisu tožeče stranke z dne 8.5.2002) ocenjeno vrednost spora sami izrecno sprejeli tudi še v njihovi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Ker niti tako ocenjena enotna vrednost spornega predmeta (brez upoštevanja nujno le nižjih posamičnih vrednosti revizijsko izpodbijanih delov pravnomočne sodbe) ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena in jo je zato bilo treba na podlagi določbe 377. člena istega zakona zavreči že iz tega razloga - ne da bi bilo treba opraviti tudi še preizkus v smeri izpolnjevanja pogojev za meritorno odločanje o reviziji glede na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP, po kateri lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih spričo očitne nedovoljenosti revizije ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.