Jedro

Iz določb Zakona o Vladi Republike Slovenije in iz določbe 76. člena ZAPPNI izhaja, da je Vlada RS upravičena in dolžna upravljati državno premoženje z oblastnimi akti tako, kot je to potrebno za izvajanje državnih funkcij. Tako mora poskrbeti tudi za materialne pogoje dela vseh z zakonom ustanovljenih javnih zavodov.

Na podlagi zakonskih pooblastil je tožena stranka - Vlada RS sprejela sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 kot oblastna akta o dodelitvi spornih poslovnih prostorov Davčni upravi Republike Slovenije, kar je realizirala dne 1.7.1996 in 30.7.1996 z odvzemom teh poslovnih prostorov.

Iz ravnanja tožene stranke v okviru zakonskih pooblastil pri prenosu poslovnih prostorov od tožeče stranke na davčno upravo zanesljivo izhaja, da tako ravnanje ni protipravno in da zato ne predstavlja motenja posesti tožeče stranke. Napačen je zato materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker bi bila morala tožena stranka realizirati omenjena sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 v postopku upravne izvršbe po določilih XVIII. poglavja Zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče druge stopnje spregleda, da navedena sklepa ne predstavljata upravne odločbe ali akta razpolaganja pri urejanju upravnopravnih ali premoženjskopravnih razmerij med subjekti, temveč da gre pri tem za oblastno nastopanje države v lastni stvari preko njenega zakonitega zastopnika, kar je Vlada Republike Slovenije po prvem odstavku 5. člena Zakona o Vladi RS. Vlada kot organ države - tožene stranke torej nastopa v svoji funkciji izvrševanja zakonov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke proti sklepu sodišča prve stopnje tudi v ugoditvenem delu iz prvega in drugega odstavka izreka zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka motila posest s tem, da je dne 1.7.1996 zasedla določene njene pisarne v II. in III. nadstropju stavbe na T. v L.; da je dne 30.7.1996 zapečatila še druge pisarne v isti stavbi; da je zahtevala izročitev še preostalih prostorov v isti stavbi in da se je tožeča stranka dolžna v bodoče vzdržati vseh takih in podobnih motitvenih dejanj. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 49.875,00 SIT toženkinih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke pretežno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko dne 1.7.1996 in 30.7.1996 z zgoraj opisanimi dejanji ter da se je tožena stranka dolžna v prihodnje vzdržati takih in podobnih motitvenih dejanj (prvi odstavek izreka) in naložilo toženi stranki v plačilo 76.010,00 SIT tožničinih pravdnih stroškov (drugi odstavek); v preostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje glede prvega in drugega odstavka izreka vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo spodbijanega sklepa tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljena v celoti zavrne.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga tožeča stranka zavrnitev zahteve kot neutemeljene, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tožeča stranka Agencija Republike Slovenije za plačilni promet (kratko APP) je javni zavod (2. člen Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Ur. list RS, št. 48/94 in 58/95, kratko ZAPPNI), ki samostojno opravlja določena javna pooblastila na področju plačilnega prometa (drugi odstavek 4. člena ZAPPNI), pri čemer uporablja potrebna materialna sredstva, ki so sicer v lasti ustanovitelja - države Republike Slovenije (76. člen ZAPPNI). Tudi na podlagi določbe tretjega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (Ur. list RS, št. 12/91) je tožeča stranka bila uporabnik tega premoženja. Tako je tožeča stranka imela neposredno dejansko oblast na spornih poslovnih prostorih na sedežu na T. v L. Tožeča stranka tedaj ni bila le imetnik, detentor teh prostorov v smislu določila 71. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, kratko ZTLR), kot to meni zahteva za varstvo zakonitosti, saj je poslovala v njih v svojem imenu samostojno, seveda v skladu z zakonom.

Toda ne glede na to revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni motila tožeče stranke v posesti spornih prostorov, kot ji to očita tožeča stranka.

Po določilu 1. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 4/93 in 23/96, kratko ZV) je vlada organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave. Po določilu 3. člena ZV vlada vodi izvajanje politike države in zagotavlja izvajanje predpisov tudi s sprejemanjem organizacijskih in drugih ukrepov, ki so potrebni za izvajanje nalog iz državne pristojnosti. Po določilu drugega odstavka 5. člena ZV upravlja z nepremičninami in drugim premoženjem Republike Slovenije, po 9. členu pa izvršuje pravice in dolžnosti, ki pripadajo Republiki Sloveniji tudi kot ustanovitelju zavodov. Svoje delo ureja po določilu 26. člena s poslovnikom in sklepi.

Iz teh določb in iz zgoraj citirane določbe 76. člena ZAPPNI izhaja, da je Vlada RS upravičena in dolžna upravljati državno premoženje z oblastnimi akti tako, kot je to potrebno za izvajanje državnih funkcij. Tako mora poskrbeti tudi za materialne pogoje dela vseh z zakonom ustanovljenih javnih zavodov. Že v ZAPPNI je bilo v tretjem odstavku 73. člena določeno, da bodo določene naloge - tudi davčno nadziranje - z zakonom prenešene na druge institucije. Po določilu drugega odstavka 73. člena Zakona o davčni službi (Ur. list RS, št. 18/96, ki je pričel veljati 17.4.1996, uporablja pa se od 1.7.1996) je s 1. julijem 1996 prevzela Davčna uprava Republike Slovenije vse naloge davčnega nadzora tudi od Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, pri čemer so po prvem odstavku 67. člena postali s 1.7.1996 delavci agencije, ki so opravljali naloge davčnega nadzora, delavci davčne uprave, ki po 71. členu nadaljuje z delom tudi v prostorih agencije do sprejetja aktov iz 6. in 7. člena tega zakona. Na tej podlagi je Vlada RS sprejela Uredbo o določitvi davčnih uradov Davčne uprave RS in njihovih sedežev (Ur. list RS, št. 24/96, ki je začela veljati 11.5.1996, uporablja pa se od 1.7.1996). Po 5. členu te uredbe so sedeži davčnih uradov v prostorih, s katerimi je na dan 30.6.1996 upravljala APPNI (in v prostorih bivših izpostav republiške uprave za javne prihodke).

Na podlagi takih zakonskih pooblastil je tožena stranka - Vlada RS sprejela sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 kot oblastna akta o dodelitvi spornih poslovnih prostorov Davčni upravi Republike Slovenije, kar je realizirala dne 1.7.1996 in 30.7.1996 z odvzemom teh poslovnih prostorov. Ta dejanja tožene stranke šteje tožeča stranka za motenje posesti.

V postopkih zaradi motenja posesti se po 441. členu ZPP obravnavanje tožbe omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (kot to enako določa prvi odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij). Ker je protipravnost objektivni element motenja posesti, saj se posest lahko moti le z dejanji, ki nasprotujejo pozitivnemu pravu oziroma zanje ni zakonske podlage, je treba obravnavati tudi vprašanje, ali je očitano dejanje protipravno. Tako je sodna praksa izrekla, da poseg v posest ni protipraven, če dejanje ne nasprotuje pooblastilom, ki izhajajo iz zakona, niti odločbi državnega organa; ali, da ni motenja posesti z dejanji, ki jih opravijo državni organi pri upravljanju svojega dela in po predpisanem postopku (glej Frantar: Stvarno pravo, 1993, stran 305, 323 in 321).

Iz spredaj ugotovljenega ravnanja tožene stranke v okviru zakonskih pooblastil pri prenosu poslovnih prostorov od tožeče stranke na davčno upravo zanesljivo izhaja, da tako ravnanje ni protipravno in da zato ne predstavlja motenja posesti tožeče stranke, kar že pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in kar uveljavlja tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Napačen je zato materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker bi bila morala tožena stranka realizirati omenjena sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 v postopku upravne izvršbe po določilih XVIII. poglavja Zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče druge stopnje spregleda, da navedena sklepa ne predstavljata upravne odločbe ali akta razpolaganja pri urejanju upravnopravnih ali premoženjskopravnih razmerij med subjekti, temveč da gre pri tem za oblastno nastopanje države v lastni stvari preko njenega zakonitega zastopnika, kar je Vlada Republike Slovenije po prvem odstavku 5. člena Zakona o Vladi RS. Vlada kot organ države - tožene stranke torej nastopa v svoji funkciji izvrševanja zakonov.

Ob pravilni uporabi materialnega prava v smislu določila prvega odstavka 395. člena ZPP se pokaže tedaj, da je materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje brez pravne podlage. Zato je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in sklep sodišča druge stopnje spremeniti tako, da se je pritožba tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu zavrnila v celoti kot neutemeljena.