Jedro

Ker je tožeča stranka v napovedi za odmero dohodnine vpisala kot čas vzdrževanja za tri nedoletne otroke 6 mesecev in ker sta posebno olajšavo uveljavljali tudi obe materi otrok, je bila tožeči stranki glede na določbe ZDoh (8. in 9. člen) priznana le razlika do polne olajšave za tri vzdrževane družinske člane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 28.6.1993, s katero mu je navedeni prvostopni organ odmeril dohodnino za leto 1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 8. in 9. člena zakona o dohodnini. Tožena stranka ugotavlja, da je iz predloženih podatkov v upravnih spisih razvidno, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, in sicer za H.K., D. in K. in pri tem navedel čas vzdrževanja šestih mesecev. Za navedene družinske člane sta uveljavljali posebno olajšavo tudi H.T. za K. in D. ter Š.M. za H.K. Imenovani sta navedli čas vzdrževanja dvanajst mesecev ter jima je bila priznana posebna olajšava za vzdrževane družinske člane v sorazmernem delu. Ker je tožnik v napovedi za odmero dohodnine vpisal čas vzdrževanja šestih mesecev in ker sta posebno olajšavo uveljavljali tudi obe materi otrok, je bila tožniku priznana le razlika do polne olajšave za tri vzdrževane družinske člane. Glede na navedeno tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je vložil napoved za odmero dohodnine za leto 1992 pri izpostavi tožene stranke, v kateri je uveljavljal pravico do olajšave za vzdrževane družinske člane, za katere sta posebno olajšavo uveljavljali tudi H.T. za K. in D. ter Š.M. za H.K. Ker ni bilo sporazuma med zavezanci, kdo izmed njih bo uveljavljal pravico do morebitne olajšave za istega družinskega člana, je kot čas vzdrževanja nameraval prijaviti dvanajst mesecev. Vendar je na opombo delavca tožene stranke, da je prijava nepravilno izpolnjena in da bi moral kot čas vzdrževanja prijaviti šest mesecev, ker olajšavo uveljavlja več oseb, prijavo dohodnine popravil in vpisal kot čas vzdrževanja šest mesecev. Po prejemu prvostopne odločbe je ugotovil, da mu je bilo povrnjeno iz naslova preveč plačane akontacije dohodnine za 13.000,00 SIT premalo, prav zaradi prijave časa vzdrževanja šest mesecev namesto dvanajst mesecev. Po njegovem mnenju je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in nanj zmotno uporabila materialno pravo. Glede na to, da je prijavo dohodnine izpolnil nepravilno in za to navedel dokaze, ki bi pripeljali do zanj ugodnejše odmere, bi morala tožena stranka v pritožbenem postopku prvostopno odločbo odpraviti in prvostopnemu organu naložiti, da dopolni ugotovitveni postopek, zlasti, ker je do napake prišlo zaradi napačnih navodil v prvostopnem organu. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži, da zanj izvede nov postopek odmere dohodnine za leto 1992 ter mu povrne stroške upravnega spora in nadaljnjega upravnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno na podlagi določb 8. in 9. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - prečiščeno besedilo) v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe upravičeno zavrnila tožnikov pritožbeni ugovor glede časa vzdrževanja treh nedoletnih otrok, ki ga tožnik ponavlja v tožbi, in dala pravilen razlog za to zavrnitev, ki ga sodišče ne ponavlja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Tožnikov predlog sodišču o povrnitvi stroškov upravnega spora in nadaljnjega upravnega postopka je v tem upravnem sporu neupošteven, saj po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške, v upravnem postopku pa odloči o stroških postopka organ v odločbi, s katero se postopek konča (1. odstavek 117. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Sodišče je določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).