Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan v roku 15 dni plačati znesek 37.596,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2023 dalje do plačila ter ji v istem roku povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni tožencu v celoti povrniti njegove pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s sklepom (II. točka izreka).

2.Tožnica takšno odločitev sodišča izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da je kasko zavarovanje prostovoljno pogodbeno zavarovanje, določila Splošnih pogojev, v delu, kjer določajo obveznosti v primeru nastanka večje škode na vozilu, pa so vzdržna in povsem jasna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da je šlo za prometno nesrečo I. kategorije in da toženec ni mogel nedvoumno razbrati svoje dolžnosti obveščanja policije. Tudi Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) določa, da v primeru prometne nesreče I. kategorije, policija na poziv udeleženca prometne nesreče mora iti na kraj. Tožnica meni, da ni podlage, da bi se jasno določilo razlagalo v korist druge šibkejše stranke, toženec pa nejasnosti tudi sicer ni zatrjeval, temveč se je skliceval zgolj na klic Uprave za reševanje (center za obveščanje), česar pa tudi z ničemer ni izkazal, tudi sicer pa je brezpredmetno. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da kršitev obveznosti po Splošnih pogojih avtomobilskega kaska ne pomeni izgube zavarovalnih pravic, saj navedena podlaga izhaja iz določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o subrogaciji in določila 2. odstavka 5. člena Splošnih pogojev, katere vsebine toženec ni prerekal.

2.Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo glede domneve alkoholiziranosti toženca. Kot izhaja iz judikatov VSC Cp 604/2016, Cp 205/2013 in II Cp 3242/2014, je treba domnevo alkoholiziranosti ovreči z bolj objektivnimi dejstvi, ne pa zgolj s pričami. Neskrbna dokazna ocena sodišča se kaže v tem, da je toženec sam izpovedal, da je pil alkohol, prav tako so zaslišane priče izpovedale, da so pile alkohol, njihove pisne izjave pa so pisane po nareku. Neskrbno dokazno oceno sodišča dodatno utrjujejo pobeg vseh udeleženih s kraja prometne nesreče, prikrita odstranitev vozila naslednji dan zjutraj s pomočjo znancev ter obvestitev vlečne službe in zavarovalnice pet dni po dogodku. Kažejo pa tudi na dolozno in neprisebno obvladovanje situacije. Nadalje tožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec klical na Upravo za reševanje, oziroma je ob trku avtomobil sam vzpostavil to zvezo. Ker tega klica nikoli ni bilo, sodišče ne more šteti za olajševalno okoliščino, da se klici iz tega obdobja niso več hranili. Za to bi moral poskrbeti toženec in zavarovati dokaze, še posebej, ko je v telefonskem pogovoru, pet dni po dogodku, na izrecno vprašanje z druge strani navedel, da pred tem ni nikogar klical. Sodišče prve stopnje se glede teh dejstev sploh ni opredelilo. Enako velja za ugovorno tezo, da mu je bilo v telefonskem pogovoru rečeno, da v primeru materialne škode ni treba klicati policije, saj je zaslišana priča iz Uprave za reševanje navedla, da zaposleni teh pristojnosti nimajo.

2.Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica ob zatrjevanih kršitvah Splošnih pogojev pravico zgolj do odškodninskega zahtevka. Takšno stališče predstavlja sodbo presenečenja, saj bi sodišče moralo pozvati tožnico, da v dejanskem in materialnopravnem smislu substancira svoja naziranja ter se opredeli do tega dejstva oziroma da dopolni svoje navedbe, upoštevajoč, da toženec same vsebine Splošnih pogojev ni z ničemer prerekal. V tem delu je podana kršitev določil postopka zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je splošne pogoje interpretiralo parcialno in v razlogih sodbe izpostavilo določila, na katera se ni sklicevala nobena od strank, v posledici česar je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, katera je prerasla v absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Tožnica navaja še, da je že med postopkom opozorila, da bi bilo potrebno v predmetni zadevi zahtevek presojati na podlagi določil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je toženec kot sozavarovana oseba kršil pogodbeno obveznost, aktivno ravnanje ter sodelovalno dolžnost. Tudi če nastane le materialna škoda, se policija mora odzvati, kot to določa 109. člen v zvezi z drugim odstavkom 111. člena in 1. odstavkom 107. člena ZPrCP. Glede vseh pritožbenih navedb tožnica izrecno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pri čemer je ta prerasla tudi v kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatno graja zavrnitev in izvedbo dokazov glede same višine zahtevka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevek v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Zahteva vračilo pritožbenih stroškov.

3.Toženec odgovora na pritožbo ni podal.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da izpodbijana sodba ni obremenjena ne z uradoma niti s pritožbeno uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Sodba ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katerih skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, enako ni podana nobena druga procesna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče tudi ni storilo kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je vložila tožbo na plačilo zneska zaradi izgube zavarovalnih pravic toženca za kritje škode in ni uveljavljala odškodninskega zahtevka na povrnitev škode, zato so ji, glede na njeno trditveno in dokazno podlago v postopku, bile dane ustrezne in zadostne informacije, glede katerih se je imela možnost izjaviti (načelo kontradiktornosti), zato ne gre za sodbo presenečenja, niti je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati na dopolnitev njenih navedb, v posledici česar je neutemeljen očitek kršitve 285. člena ZPP. V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov, je skladno z napotki iz 8. člena ZPP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

7.Tožnica s tožbo zoper toženca zahteva plačilo zavarovalnine, ki jo je izplačala lastniku vozila, v posledici prometne nesreče. Zatrjuje in dokazuje, da je toženec dne 26. 2. 2022 ob približno 22.30 uri upravljal vozilo AUDI Q3, last zavarovanca A. d. d., pri čemer je zaradi neprilagojene vožnje danim razmeram na cestišču in okoliščin v svoji sferi, zapeljal s ceste in trčil v drevo. Poškodovano vozilo je bilo v času škodnega dogodka zavarovano pri tožnici po Polici št. X z dne 28. 11. 2021, del katere so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, SP AK 01/20 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Ker toženec po škodnem dogodku o njem ni obvestil policije, ki bi lahko opravila preizkus alkoholiziranosti, velja domneva, da je toženec vozil pod vplivom alkohola, kar pomeni, da je kršil določila Splošnih pogojev, v tej posledici pa je izgubil pravice iz zavarovanja.

8.Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila OZ, ZPrCP, konkretno 4. točka drugega odstavka 110. člena, ki določa, da mora po prometni nesreči udeleženec prometne nesreče obvestiti policijo, center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo, razen pri prometni nesreči I. kategorije ter Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, SP AK 01/20 (A4 in A23), konkretno 3. in 4. točka prvega odstavka 30. člena, ki podrobneje opredeljujeta zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru. 3. točka določa, da po nastanku zavarovalnega primera mora zavarovanec, o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, vandalizma, kraje in prometne nesreče, takoj obvestiti policijo ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru. V skladu s 4. točko, pa je zavarovanec dolžan pri policiji nemudoma zahtevati ogled kraja dogodka, če je v zavarovalnem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče prišlo do telesnih poškodb ali pa so nastale večje poškodbe na zavarovanem predmetu (aktiviranje zračnih blazin, nevozno vozilo, prevračanja vozila, ipd.). Relevantna je tudi 4. točka prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev, ki navaja primere izključitve zavarovalnega kritja.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec dne 26. 2. 2022 vozil avtomobil, ki je bil kasko zavarovan pri tožnici, zraven pa je imel še tri prijatelje, ki jih je pobral na rojstnodnevni zabavi. Med vožnjo skozi vas, ga je vgrajeni sistem vozila opozoril na srno ob cesti, ki je nato skočila čez cesto. Med izogibanjem trku s srno, je zapeljal na travnik ter nato v štor podrtega drevesa. Ob tem se je vključil avtomatski sistem vozila za nujne primere, kjer se je oglasil moški in kateremu je toženec povedal kaj se je zgodilo. Ker je nastala zgolj materialna škoda na avtomobilu, policije ni klical. Na podlagi dokaznega postopka je ugotovilo še, da je toženec po škodnem dogodku bil priseben in je dejavno sodeloval pri obvladovanju situacije, zato je zaključilo, da ni bil vinjen. Zavarovalnica je bila o škodnem dogodku obveščena pet dni kasneje, šlo je za prometno nesrečo I. kategorije.

10.Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice zavrnilo, ker je štelo, da je toženec dokazal, da se kot voznik ni izmikal testu alkoholiziranosti ali da je bil alkoholiziran. V tej posledici ni prišlo do izključitve zavarovalnega kritja in do subrugacije pravic na tožnico in takšni presoji sodišče druge stopnje pritrjuje.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda. Ker med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je v posledici obravnavane nesreče nastala samo materialna škoda na vozilu, so tožničine drugačne pritožbene navedbe primarno prepozne, vsekakor pa neutemeljene.

12.Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da toženec ni zatrjeval nejasnosti Splošnih pogojev v zvezi z obveznostjo poklicati policijo v primeru prometne nesreče I. kategorije. Toženec je že v odgovoru na tožbo navajal, da so določila Splošnih pogojev v tem delu nejasna ter se pri tem skliceval na primerljiv judikat VSRS II Ips 71/2020 in iz katerega je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje. Presojo dolžnega ravnanja (so)zavarovanca, v primeru prometne nesreče I. kategorije, je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi primerjave vsebine določil Splošnih pogojev, konkretno 3. in 4. točke prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev ter 4. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP, in pri tem skladno s stališčem vrhovnega sodišča, ki je v izpostavljeni zadevi presojalo vsebino enakih Splošnih pogojev kot so tukaj, pravilno ugotovilo, da udeleženec oziroma (so)zavarovanec prometne nesreče, iz izpostavljenih določil Splošnih pogojev na eni strani ter določil zakona na drugi strani, ne more nedvoumno razbrati, kakšna je njegova obveznost glede klicanja policije v primeru prometne nesreče I. kategorije. Ker se nejasna določila razlagajo v korist druge stranke (83. člen OZ), je materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da sodelovalna dolžnost toženca ni bila kršena, v posledici česar ni izgubil zavarovalnega kritja. Opustitev navedene dolžnosti klicanja policije bi lahko predstavljala podlago za odškodninsko odgovornost toženca (4. točka drugega odstavka 30. člena Splošnih pogojev), kar pa ni predmet obravnavane zadeve. Vsa dodatna in drugačna pritožbena navajanja v tej zvezi so brezpredmetna.

13.Tožnica nadalje sodišču prve stopnje očita neskrbno dokazno oceno ter v tej posledici zmotno ugotovitev dejanskega stanja. 8. člen ZPP sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo metodo iz 8. člena ZPP, saj je presojalo vse dokaze posebej nato pa še vse dokazuje skupaj. Tožnica v tej zvezi navaja, "da je toženec sam izpovedal, da je pil alkohol, prav tako so zaslišane priče izpovedale, da so pile alkohol, njihove pisne izjave so pisane po nareku, pri čemer naj bi neskrbno dokazno oceno dodatno potrjevali pobeg vseh udeleženih s kraja prometne nesreče, prikrita odstranitev vozila naslednji dan zjutraj s pomočjo znancev ter obvestitev vlečne službe in zavarovalnice pet dni po dogodku". Povzeti pritožbeni očitki ne predstavljajo neskrbne dokazne ocene, temveč nestrinjanje z vsebino te dokazne ocene, katera pa je prav tako pravilna, saj je sodišče prve stopnje na podlagi splošnih zakonov logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno, dokazno in življenjsko prepričljivo zaključilo, da toženec ni bil alkoholiziran niti se ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti. V tej zvezi je prepričljivo pojasnilo, da so vse tri osebe, ki so bile ob prometni nesreči skupaj s tožencem v avtu, tj. A. A., B. B. in C. C., kot priče najprej v pisnih izjavah nato pa še ustno na zaslišanju, izpovedale smiselno enako glede srečanja vseh na rojstnodnevni zabavi, kjer toženec ni pil alkohola, zato jih je lahko peljal domov, njihove izjave oziroma izpoved pa je bila smiselno enaka tudi glede okoliščin škodnega dogodka - da je bila tisti večer zelo gosta megla, da je bil pred njimi ovinek v desno in betonski most, zaradi česar je toženec v izogib trku s srno reagiral tako, da je zapeljal naravnost na travnik, kjer so zadeli v štor. Ob trku se je sprožil varnostni mehanizem samodejnega klica v sili, kjer se je oglasil moški, kateremu je toženec pojasnil dogodek. Ker ni bilo poškodovanih oseb ali drugih udeležencev v prometni nesreči, mu je dejal, da klic policije ni potreben. Ker je toženec zatrjeval in zaslišan dodatno pojasnil, da vozilo ob nesreči samodejno pokliče linijo za nujne primere, tožnica pa ni zatrjevala in dokazala, da temu ni tako, so nebistvena vsa nadaljnja pritožbena polemiziranja o tem, da klica na Upravo za reševanje ni bilo, da ni bil zabeležen, da bi moral toženec poskrbeti za zavarovanje tega dokaza, da zaposleni na Upravi za reševanje nimajo pristojnosti dajati navodil glede obveze klicanja policije ter da naj bi toženec pet dni po dogodku zaposlenemu na zavarovalnici na izrecno vprašanja odgovoril, da po nesreči ni nikogar klical.

15.Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je ob prometni nesreči toženec bil priseben, prav tako je izkazal zadostno sodelovanje pri obvladovanju situacije ter tudi presojo, da se po nesreči toženec ni izognil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti ter prisotnosti drugih psihoaktivnih snovi.

16.Nazadnje neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo treba zahtevek presojati na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja najprej, da je tožnica navedeno prvič izpostavila šele v zaključni besedi na zadnjem naroku glavne obravnave, tudi sicer pa nima prav, saj predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti ni zatrjevala in predmet presoje ni odškodninska odgovornost toženca.

17.Ker tožnica ni uspela s svojim zahtevkom po temelju, sodišče prve stopnje ni rabilo izvajati dokaznega postopka glede višine zahtevka.

18.Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izgubil kritnih zavarovalnih pravic in tožnica od njega na podlagi subrogacije ni upravičena terjati povračila zavarovalnine.

19.Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tožničine drugačne in pavšalne pritožbene navedbe, tj. da ne gre za iste splošne pogoje so ob primerjavi cit. zapisa v judikatu VSRS in tukaj obravnavanih Splošnih pogojev, neutemeljene.

2Prim. VSRS Sodba II Ips 73/2017 z dne 11. 10. 2018.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 285 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 107, 107/1, 109, 109/2, 109/2-1, 110, 110/2, 110/2-4, 111, 111/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 83