Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odškodninsko obvezo kmetijske zadruge za škodo, ki je nastala pri izvajanju melioracijskih del, s katerimi je tožeča stranka soglašala, je potrebno presojati v okviru instituta poslovne odškodninske obveznosti.
Ugodi se pritožbi, izpodbijana sodba prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.868.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2000 do plačila ter ji povrniti 1.028.887,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2000 do plačila, vse v 15 dneh; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodbi v obsodilnem delu, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšna je bila po svoji kvaliteti in legi parcela, na kateri naj bi nastala škoda, pred opravljenimi posegi. V pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila talna voda prisotna že na prvotni parceli, kljub temu pa je prvostopno sodišče sprejelo izvedenčev izračun izpada pridelka vina kot na kakšni vinogradniško idealni parceli. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, s čim je tožena stranka tako pokvarila tožničino parcelo s površino 2773 m2, edino v celotnem kompleksu velikem 247.646 m2, da ji je mogoče naprtiti izključno odgovornost za nastalo škodo, pri tem pa ni podana soodgovornost pravnega prednika tožeče stranke, ki ni sodeloval pri izvajanju del in ni niti poizkusil urediti drenaže za odtok talne vode. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem je sodišče upoštevalo izračun odškodnine za izpadli pridelek za obdobje potencialne rodnosti trt na neobdelani parceli kot izpad prodaje ustekleničenih vin v buteljkah za celotno obdobje 10 let, čeprav je tožnica šele zadnji dve leti vina stekleničila. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče o popolni nevrednosti tožničine parcele, čeprav jo je izvedenec B. ocenil tudi po nastanku škode na vrednost 140.000,00 SIT (pred pojavom vode pa na 650.000,00 SIT). Sodišče je medsebojne pravice in dolžnosti strank ugotavljalo z zaslišanjem prič in strank, opustilo pa je možnost, da to razmerje ugotovi neposredno iz pogodbe med strankama. Tožena stranka ni razpolagala s konkretno pogodbo s tožečo stranko. Ker je tožeča stranka ni predložila, je predlagala kot dokaz vpogled v drugo tipsko pogodbo enake vsebine. Tožena stranka se je temu uprla, češ da je tožena stranka za predlaganje takšnega dokaza zamudila rok. Sodišče ni presodilo pomena tega nasprotovanja in dejstva, da tožnica sama ni predložila v spis dokumenta o razmerjih, na katera se je sama sklicevala. Sodišče je tudi povsem obšlo izjavo Občine Nova Gorica z dne 1.4.1983, da za opravljanje agromelioracijskih del upravna dovoljenja niso potrebna. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ocenilo odgovornost tožene stranke. Ne drži ugotovitev, da tožena stranka iz malomarnosti ni poskrbela za projektno dokumentacijo, ki bi morala zajemati tudi geološke in hidrološke študije terena. To mnenje je sodišče povzelo potrditvi tožeče stranke. Kakšna projektna dokumentacija je potrebna za izdajo dovoljenj za posamezna gradbena dela določajo upravni predpisi in o njih odločajo upravni organi. Tožena stranka je pridobila dokument od Občine Nova Gorica, da takšna dovoljenja za urejanje kmetijskih zemljišč niso potrebna. Kot vsa druga urejanja nasadov, je tudi to potekalo na podlagi ureditvenih planov strokovnjakov tožene stranke in prilagoditvenih ukrepov na terenu. Zato je trditev sodišča, da se je nasad urejal "na pamet" neutemeljena. To dokazuje tudi že omenjeno dejstvo, da je urejanje celotnega kompleksa, tožena stranka opravila uspešno. Povsod je opravila svoj del nalog, predvidenih s pogodbo. Ni pa uspela prepričati pravnega prednika tožeče stranke, da bi opravil svoj del obveznosti in sodeloval pri urejanju drenažnih jarkov. Nepravilnosti na strani tožene stranke ni ugotovil niti izvedenec s področja hidrotehnike G.. Pritožba je utemeljena. Pritožnica pravilno smiselno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje), ko je odločalo o tožbenem zahtevku izključno z vidika neposlovne deliktne odškodninske obveznosti tožene stranke, čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo leta 1990 poudarila, da je bila s pravnim prednikom tožeče stranke v poslovnem odnosu, saj naj bi z lastniki kmetijskih zemljišč skupaj organizirali obnovo vinogradniškega kompleksa, v kateri je želel sodelovati tudi tedanji tožnik. Glede na takšne trditve, ki niti niso v nasprotju s trditvami tožeče stranke, bi moralo sodišče predvsem ugotoviti, kakšen je bil dogovor tožene stranke in pravnega prednika tožeče stranke glede izvajanja melioracijskih del in ali sta se pogodbeni stranki držali pogodbenih obveznosti. Pritožnica nadalje tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo ugotovilo obsega škode, ker ni ugotovilo stanja sporne parcele pred zatrjevanimi posegi, neprepričljivi pa sta tudi ugotovitvi o popolni neuporabnosti zemljiške parcele za kmetijske namene in izpadu prodaje ustekleničenih vin za celotno obdobje 10 let. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo prve stopnje na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje predvsem ugotovi ali je tožena stranka ravnala v nasprotju s pogodbenimi obvezami, ki jih je imela do pravnega prednika tožeče stranke in ali je zaradi tega podana njena izključna odškodninska odgovornost. V primeru, da bo sodišče tako ugotovilo odškodninsko obvezo tožene stranke, naj tudi pravilno ugotovi pravnorelevantni obseg škode ob upoštevanju pritožbenih trditev (3. odst. 360. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v 3. odst. 165. čl. ZPP.