Jedro

Pristojni organ lahko prosilcu na azil odobri nastanitev na zasebnem naslovu, če so izpolnjeni določeni pogoji, in sicer, da mu ne more zagotoviti ustrezne namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi oz. v drugih nastanitvenih objektih in da je bil že zaslišan v rednem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. odstavka 45. b. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/05-odločba USRS in 17/2006) zavrnila prošnjo prosilca za azil, ki trdi, da je R.M., za nastanitev na zasebnem naslovu v Republiki Sloveniji v času trajanja azilnega postopka (1. točka izreka) in odločila, da je (ostane) prosilec za azil nastanjen v Azilnem domu v L. (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbe 45. in 45. b člena ZAzil. Strinja se, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odobritev nastanitve tožnika na zasebnem naslovu. Tožena stranka je tožniku zagotovila ustrezno namestitev v Azilnem domu v L., tožnik pa tudi ni bil zaslišan v rednem postopku, saj je pristojni organ njegovo prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji obravnaval v t.i. pospešenem postopku. Tožnik v svoji prošnji za razselitev tudi ni izkazal, da bi bili pri njem podani zdravstveni razlogi, oziroma, da bi sodil v skupino oseb iz 15. a člena ZAzil (ranljive skupine s posebnimi potrebami). Odločitev o razselitvi prosilcev za azil je diskrecijska pravica tožene stranke, ki jo ta lahko uporabi le v primeru, da so izpolnjeni pogoji določeni v 45. b členu ZAzil, ki pa v obravnavani zadevi niso bili podani.

S pritožbo tožnik izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da izkazuje vse okoliščine, zaradi katerih bi ga bilo treba namestiti na zasebnem naslovu in da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njegovo tožbo. V Azilnem domu so zaradi velikega števila ljudi tudi zelo slabi pogoji namestitve, bivanje na privatnem naslovu pa bi tudi zmanjšalo stroške bivanja prosilca za azil, ki bi jih tako nosil njegov garant in ne Republika Slovenija. Sodišče bi ga moralo zaslišati na glavni obravnavi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se njegovi prošnji za namestitev na zasebnem naslovu ugodi, podrejeno pa, da se odločba razveljavi. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

V obravnavani zadevi je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno materialno pravo. ZAzil v 2. odstavku 45. b člena določa, da lahko pristojni organ prosilcu za azil odobri nastanitev na zasebnem naslovu, če so izpolnjeni določeni pogoji, in sicer, da mu ne more zagotoviti ustrezne namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi oziroma v drugih nastanitvenih objektih in da je bil že zaslišan v rednem postopku. Prosilcu za azil iz 15. a člena tega zakona (ranljive skupine oseb) pa pristojni organ lahko nastanitev na zasebnem naslovu odobri tudi, če niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, če so za to podani zdravstveni razlogi (3. odstavek 45. b člena ZAzil). Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru, ki je bilo po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da je bilo tožniku zagotovljena namestitev v Azilnem domu, da ni bil zaslišan v rednem postopku pred upravnim organom in da tudi ni podal nobenih zdravstvenih razlogov, na podlagi katerih bi se ga lahko obravnavalo kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami v skladu s 15. a členom ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni v ZAzil določeni pogoji za odobritev nastanitve tožnika na zasebnem naslovu.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe, ki se nanašajo na po njegovem mnenju slabe pogoje bivanja v Azilnem domu v L. in na zmanjšanje stroškov, ki bi jih v primeru njegove nastanitve na zasebnem naslovu imela Republika Slovenija. Ob tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za namestitev na zasebnem naslovu, po presoji pritožbenega sodišča te pritožbene navedbe niso pravno relevantne.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati ( 5. odstavek 72. člena ZUS). Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo na glavni obravnavi, kot je to predlagal v tožbi. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, v čem bi bilo zaradi neopravljenega zaslišanja pred sodiščem zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, poleg tega tudi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev in dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev v zadevi. Zato neoprava glavne obravnave v tem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), torej v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.