Jedro

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v prvem odstavku 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Tožnica bi lahko v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ zahtevala povrnitev škode tudi neposredno od T. M. kot delavca toženke, saj je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje povzročil škodo namenoma. Pri prevzemu dolga se predpostavlja, da prevzemnik dolga ni (že) dolžnik. V konkretnem primeru sta toženka kot delodajalec in T.M. kot delavec dolžnika solidarne obveznosti in je torej T.M. v razmerju do tožnice tudi sam zavezan kot dolžnik, zato o prevzemu dolga ni mogoče govoriti. Priznanje T. M., da je tožnici dolžan, in obljuba, da bo dolg plačal, lahko v konkretnem primeru predstavlja le njegovo zavezo, da bo izpolnil svojo obveznost, kar pa na pasivno legitimacijo toženke ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici vrniti 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 05. 2009 dalje do plačila, v presežku – za zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice od 31. 10. 2008 do 11. 05. 2009 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.473,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za prevzem dolga. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje preuranjen, saj temelji le na izpovedi priče M. D.. Dokazni predlog z zaslišanjem priče T. M. je sodišče prve stopnje zavrnilo, čeprav je njegovo zaslišanje potrebno zaradi ugotovitve, ali je T. M. s privolitvijo tožnice prevzel dolg toženke. Brez izpovedi T. M. ni mogoče pravilno oceniti izpovedi priče M. D.. Iz listinskih dokazov namreč izhaja priznanje dolga. S pisno izjavo T.M. je bil seznanjen tudi M. D., ki je v imenu tožnice urejal vrnitev izročenega denarja, vendar ni nasprotoval zatrjevanju T.M., da je znesek dolžan poravnati osebno, in njegovim zagotovilom o povračilu dolgovanega zneska.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej izvesti dokaz z zaslišanjem priče T. M. in šele nato v skladu z 8. členom ZPP ugotavljati, ali je slednji v soglasju s tožnico kot upnikom prevzel dolg toženke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da opisani ugovor prevzema dolga (427. člen OZ) v konkretnem primeru ni pravno relevanten oziroma ne more privesti do zaključka, da toženka ni pasivno legitimirana. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Tožnica bi lahko v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ zahtevala povrnitev škode tudi neposredno od T. M. kot delavca toženke, saj je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje povzročil škodo namenoma. Pri prevzemu dolga se predpostavlja, da prevzemnik dolga ni (že) dolžnik. V konkretnem primeru sta toženka kot delodajalec in T.M. kot delavec dolžnika solidarne obveznosti in je torej T.M. v razmerju do tožnice tudi sam zavezan kot dolžnik, zato o prevzemu dolga ni mogoče govoriti. Prevzeti je mogoče le tuj dolg. Pravna konstrukcija tožene stranke pa bi imela v resnici pravne posledice odpusta dolga v razmerju do nje. Ker dejanskih okoliščin (te so določene v 319. členu OZ) tožena stranka niti ni zatrjevala, o odpustu dolga v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Pravna konstrukcija toženke, da je T. M. prevzel njen dolg, torej pravno ne vzdrži in so posledično neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, ki se na prevzem dolga navezujejo (glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče T. M. in zmotne dokazne ocene). Priznanje T. M., da je tožnici dolžan, in obljuba, da bo dolg plačal, lahko v konkretnem primeru predstavlja le njegovo zavezo, da bo izpolnil svojo obveznost, kar pa na pasivno legitimacijo toženke ne vpliva.

6. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice utemeljeno skoraj v celoti ugodilo, je na podlagi prvega in tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da mora toženka povrniti tožnici vse njene pravdne stroške.

7. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).