Jedro

Obdolženka s podajo navedene vrednostne ocene ni ravnala z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, temveč je navedeno zapisala v okviru varovanja otrokovih upravičenih koristi in v skladu z materinskim čutom, kot to v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik, in je do zapisa torej prišlo, ker je z dogajanjem želela seznaniti center za socialno delo, kot pristojni državni organ.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca D.J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec D.J. je v skladu z drugim odstavkom 96. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer sodna taksa za pritožbeni postopek znaša 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo G.B.P. oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da je zasebni tožilec D.J. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za odgovorno storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženke, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar v svoji pritožbi graja pritožnik. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo ugotovljeno pravilno, sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisano obdolženkino ravnanje ni protipravno in tudi ne kaznivo dejanje po zakonu. Zato je prvostopno sodišče obdolženko v skladu s 1. točko 358. člena ZKP tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, tako da pritožbena izvajanja pooblaščenca zasebnega tožilca ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče se tako v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša in le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da je prvostopno sodišče zavzelo napačno stališče, ker je obdolženkino ravnanje opredelilo kot ravnanje v okviru varovanja otrokovih koristi, neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zaključkov, da obdolženka z zapisom in posredovanjem očitkov, povzetih v izreku izpodbijane sodbe, ni imela zaničevalnega namena.

7. Kot je v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, je obdolženka svoje trditve (povzete v izreku izpodbijane sodbe) posredovala pristojnemu centru za socialno delo, iz vsebine zapisanega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da je to storila z namenom, da se zadeva razčisti in da pristojni organ v tej smeri opravi razgovor z otrokoma. Kot je pod točko 5 svoje sodbe to navedlo tudi prvostopno sodišče, iz podatkov v spisu izhaja, da v postopku na centru za socialno delo ni bilo ugotovljeno, da bi si obdolženka hčerin opis ravnanja zasebnega tožilca izmislila oziroma, da ni imela utemeljenega razloga verjeti resničnosti zatrjevanih dejstev. Navedeno pa ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, ne daje podlage za pritožbene zaključke o obdolženkinem zaničevalnem namenu in glede na izpovedbe obdolženkinih hčerk, povzetih v zapisnikih, ki so v prilogah B3 in ostalih predmetnega kazenskega spisa in glede na prilogo, ki se nahaja v C4 predmetnega kazenskega spisa, pa tudi glede na ostale listine in priloge v spisu, tako pritožba tudi s prikazovanjem, da so zaključki prvostopnega sodišča v tej smeri neutemeljeni, ne more prepričati.

8. Soglašati pa ni mogoče s pritožnikom niti v delu, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev materialnega prava, ker je po oceni pritožnika prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da označba „spolni izprijenec“ ni zaničujoča in vrednostno negativna.

9. Ne glede na to, da kršitev materialnega prava ne more biti podana v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in da torej pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče napačno ocenilo besedno zvezo „spolna izprijenost“, predstavlja nestrinjanje oziroma grajo dokazne ocene prvostopnega sodišča in torej predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče v tej smeri, k razlogom, ki jih je v tem delu navedlo že prvostopno sodišče, dodaja še, da tudi v kontekstu celotnega zapisa, ki se je kot žaljiv očital obdolženki, obdolženkinih navedb o nadaljevanju spolne izprijenosti zasebnega tožilca predstavlja zgolj oceno oziroma mnenje obdolženke o ravnanju zasebnega tožilca in ob že navedenih izpovedbah hčerk zasebnega tožilca in obdolženke (A2/2 in B3 spisa), ni mogoče soglašati s pritožnikom, ki hoče prikazati, da je navedeno (označba „spolni izprijenec“), že sama po osebi zaničujoča in vrednostno popolnoma negativna. Prvostopno sodišče je namreč, kot je že navedeno, obrazložilo, da obdolženka s podajo navedene vrednostne ocene ni ravnala z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, temveč je navedeno zapisala v okviru varovanja otrokovih upravičenih koristi in v skladu z materinskim čutom, kot to v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik, in je do zapisa torej prišlo, ker je z dogajanjem želela seznaniti center za socialno delo, kot pristojni državni organ.

10. S tem, ko se je prvostopno sodišče v nadaljevanju svoje obrazložitve po tem, ko je že vsebinsko obrazložilo svoje zaključke, sklicevalo tudi na zapis v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pa v tej smeri tudi ni „seciralo posamezne besede“, na način, kot se to trudi prikazati pritožnik, temveč je s sklicevanjem na Slovar slovenskega knjižnega jezika, prvostopno sodišče svoje zaključke le še podkrepilo. Zato pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

11. Glede na vse navedeno, ko tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in točko 7222 Taksne tarife.