Jedro

Sodišči sta obravnavali tožničino pravico do zasebnosti in pravico do svobode javnega obveščanja ter ob tehtanju odločilnih okoliščin ocenili, da ima v tem konkretnem primeru varstvo osebnosti prednost pred pravico do obveščenosti. Pri tem je bila odločilna mladoletnost osebe, na katero so se pisanja v spornih člankih nanašala, in ki je bila predstavljena z imenom in priimkom ter vsebina člankov, ki so predstavljali mladoletno tožnico kot možno povzročiteljico požarov.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke se zavrne.

2. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi delno spremeni tako, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1999 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka".

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške, odmerjene na 29.700 SIT, v petnajstih dneh pod izvršbo.

3. V ostalem se revizija tožene stranke zavrne.

4. Tožeča stranka krije svoje stroške revizijskega postopka in je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka, odmerjene na 39.075 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2003 dalje, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki (S. d.d., L., pravnemu predniku sedanje tožene stranke D. d.d., L.), da mora plačati tožnici 2.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1999 dalje do plačila. V presežku (za 2.300.000 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 41.517 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1999 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega tožene stranke v osebnostne pravice tedaj mladoletne tožnice. Tožena stranka je leta 1994 v S. objavila sedem člankov o tedaj enajstletni tožnici, s čimer je šlo za poseg v tožničino strogo osebno sfero oziroma zasebnost (35. člen Ustave RS), zaradi česar je tožnica duševno trpela.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je toženka povzročila tožnici zelo hude duševne bolečine in trpljenje zaradi posega v njeno zasebnost. Posledice čuti še danes in se stopnjujejo, gre za trajno škodo, ki je prisotna od enajstega leta starosti in bo tožnico spremljala vse življenje. Ta okoliščina pri odmeri odškodnine ni upoštevana. Glede na trajanje in težo duševnih bolečin je odškodnina prenizka. Sodišče bi moralo tožnici prisoditi vso vtoževano odškodnino.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tudi tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da nižji sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Kršeno je tudi načelo enakega varstva pravic po 22. členu ustave, ker sodbi nista ustrezno obrazloženi. V obravnavanem primeru sta v koliziji dve ustavni pravici, ki sta enakopravni. V takih primerih mora sodišče po načelu tehtanja interesov, načelu sorazmernosti med posegom in ciljem ter načelu čezmernega posega presojati, ali gre za zlorabo ene pravice in za nedovoljen poseg v drugo pravico. Sodišči sta se enostransko ukvarjali samo z vprašanjem, ali pisanje v časopisih predstavlja poseg v pravico zasebnosti. Pri tem sta v nasprotju z načelom enakosti pravic nepravilno napisali, da ima varstvo osebnostnih pravic prednost pred ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja. Ugotovitvam, da sporni članki predstavljajo poseg v osebnostno pravico, tožena stranka v pravdnem postopku ni nasprotovala. Vsak zapis v medijih predstavlja določen poseg v zasebnost. Ključno vprašanje je, ali je poseg dovoljen ali protipraven. O tem vprašanju sodišči nista zavzeli stališč. Navedli sta samo, da omembe mladoletne tožnice pomenijo neprijetnost za tožnico, ki je zato upravičena do odškodnine. Člankov nista ocenjevali z vidika svobode izražanja. Nista se opredelili do dejstev, da sporni zapisi niso bili prvi niti edini zapisi v medijih o tožnici, povezani s požari in drugimi nenavadnimi dogodki. Tožnica je bila v časopisih omenjena že leta 1992. Novinarji so tedaj informacije dobili od sovaščanov in od sorodnikov tožnice. Starši takrat člankom niso nasprotovali. O tožnici so poročali tudi drugi mediji, o čemer sodišče ni zavzelo stališča. V medijih je bila omenjena s polnim imenom. Glede na tako situacijo tudi sporni članki predstavljajo informacijo o dogajanju, ki je dobilo širše razsežnosti in v katerega je bila vpletena tožnica. Posameznik ne more sam odločati, kdaj bo posal subjekt javnega interesa. Sporni članki le povzemajo in opisujejo javne dogodke, ki so v preteklosti že bili predstavljeni. Prikrivanje imena tožnice bi bilo nesmiselno, saj je bilo njeno ime v javnosti že razkrito. Upoštevaje te okoliščine in vsebino člankov ti ne predstavljajo nedovoljenega posega v osebnostne pravice tožnice, temveč predstavljajo izvrševanje svobode obveščanja. Sodišči sta zato zmotno uporabili materialno pravo, ker sta prisodili odškodnino, kljub temu, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Nista tudi obrazložili in zavzeli stališče do tega, v čem je deliktna odgovornost stranke, ki je pravna oseba in sama po sebi ne more biti deliktno sposobna. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine, saj ta z zneskom 2.700.000 SIT bistveno odstopa od primerljivih odškodnin glede na sodno prakso. Za hude posege v osebnostne pravice se prisoja odškodnina v višini desetkratne povprečne plače v državi. Neverjetno je, da je tožnica pri enajstih letih sama intenzivno spremljala tisk in zaradi člankov doživljala duševne bolečine. Bolj verjetno so posledice doživljali starši, ki niso upravičeni do odškodnine.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana dne 14.5.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nadaljni). Kakor nižji sodišči je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977. Revizijsko sodišče ne more pritrditi revizijskim trditvam tožene stranke, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 22. člen Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic in bistveno kršili določbe pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP 1977, ker v sodbah nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nista obrazložili svojih stališč do vseh spornih okoliščin. Sodišči sta celovito obravnavali sporno problematiko in razumljivo pojasnili svoja stališča, kakšne ugotovitve terja materialno pravo ter kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno. Pojasnjene so tako dejanske ugotovitve, kot tudi materialnopravni zaključki. Sodišči sta dovolj obravnavali vprašanje svobode izražanja, se vsebinsko ukvarjali z vprašanjem protipravnosti in v svojih razlogih nista prezrli drugih zapisov medijev o tožnici. Sodbi torej po presoji revizijskega sodišča nista obremenjeni s pomanjkljivostmi, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Na prvi stopnji je nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka v času od 20.8.1994 do 10.10.1994 v časopisu S. objavila sedem člankov o tedaj mladoletni tožnici (S. gasi, a vse gori; V torek bo spet gorelo; Odpoved gostoljubja; V torek ni gorelo; Izrabljena S.; Večna skrivnost požara v R.; S. požigala?). Ugotovljeno je še, da je bila takrat enajstletna tožnica v člankih navedena z imenom in priimkom. Članki so obravnavali domnevne tožničine nadnaravne lastnosti in požare na njeni domačiji ter tožnico kot njihovo možno povzročiteljico. Zaradi teh člankov je tožnica trpela duševne bolečine, predvsem v odnosih s sošolci in sovaščani.

Glede na navedena dejstva revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da gre v obravnavanem primeru za kolizijo tožničine pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije in na drugi strani za pravico do svobode javnega obveščanja in izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije, na katero se sklicuje tožena stranka. Pravilno je poudarjeno dejstvo, da nobena pravica ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih. Vse človekove pravice so res enakopravne. Vendar pa sodišči nista zavzeli splošnega stališča, da ima varstvo zasebnosti prednost pred zagotovljeno pravico do svobode izražanja. Sodišči sta obravnavali obe ustavni pravici in ob tehtanju odločilnih okoliščin ocenili, da ima v tem konkretnem primeru varstvo osebnosti prednost pred pravico do obveščenosti. V obeh sodbah je to tudi ustrezno utemeljeno. Pri tem je bila odločilna mladoletnost osebe, na katero so se pisanja v spornih člankih nanašala in ki je bila predstavljena z imenom in priimkom. V člankih se niso obravnavale samo nekatere domnevne osebne "nadnaravne" lastnosti takrat mladoletne tožnice, ki jih drugi nimajo, ampak je bilo pisano predvsem o požarih iz časa objave teh člankov, za povzročitev katerih je sum padel na tožnico. V razlogih prvostopenjske sodbe, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo, je bila poudarjena možnost povezave z imenom in priimkom označene tožnice in njenih "sposobnosti" s požari na njeni domačiji. Sporni članki so opisovali tožničine (domnevne) lastnosti in njeno (možno) udejstvovanje, tako da je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je šlo za obravnavanje tožničine strogo osebne sfere njenega domačega okolja.

Zasebnost je področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Prvostopenjsko sodišče pravilno poudarja, da zasebnost ni absolutna pravica, ker je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih. Pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom, vendar brez privolitve o nikomer ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.

Pravilna je ugotovitev, da tožnica ni sama vstopala v javno življenje in zato ni zanimala javnosti kot osebnost iz sodobnega življenja. Sporni članki je niso obravnavali v povezavi z javnimi dogodki, temveč v povezavi s požari na njeni domačiji. Zaradi teh požarov ni mogoče odreči utemeljenosti časopisnega objavljanja konkretnih dogodkov, vendar ob usteznem varovanju zasebnosti prizadete osebe. Odločilna je mladoletnost osebe, na katero so se pisanja v spornih člankih nanašala. Mladoletni otrok, ki je v vsakršnih razmerjih in okoliščinah deležen posebne zaščite, je bil pri enajstih letih predstavljen z imenom in priimkom in opisan s posebnimi lastnostmi ter obravnavan kot možen povzročitelj požarov. Tu je dodati, da se v primeru kazenskega postopka proti mladoletnikom po določbah Zakona o kazenskem postopku ne sme objaviti imena mladoletnika. Prepoved objavljanja imena velja še toliko bolj glede otrok, mlajših od štirinajst let, zoper katere kazenski postopek ni mogoč. Upoštevaje navedene okoliščine na strani tožnice in po drugi strani interes javnosti, da preko medijev zve za požare kot konkretne dogodke, po presoji revizijskega sodišča ni bilo ovir za novinarsko poročanje o konkretnih dogodkih, vendar ne z navajanjem imena in priimka. Ni videti javne koristi zaradi časopisne objave otrokovega imena, med tem, ko je škodljivost takega posega za otroka po splošnih spoznanjih očitna. Zato je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, sprejeta tudi na drugi stopnji, da interes javnosti do obveščenosti v primeru mladoletne tožnice ni presegel njenega interesa do varovanja njene zasebnosti. Tehtanje interesa je prišlo do izraza v zaključku obeh sodišč, da ima v tem primeru zasebnost prednost pred javnim obveščanjem. S tem sta sodišči ugotovili poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti, torej nedovoljeno ali protipravno ravnanje tožene stranke, ki je presegla mejo, ki jo zagotavlja svoboda javnega obveščanja in izražanja. Protipravnost torej v izpodbijanih sodbah sicer ni izrecno navedena, vendar je v ravnanju tožene stranke smiselno ugotovljena.

Neutemeljen je revizjski očitek, da se sodišči nista opredelili do dejstev, da je bila tožnica v časopisih omenjena že leta 1992. V izpodbijani sodbi je izrecno navedeno, da ta okoliščina ni pravno odločilna. Revizijsko sodišče se s tem strinja. Prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da je avgusta leta 1994 prvič zagorelo na tožničini domačiji in da se je takrat za ta dogodek začela zanimati javnost. Sporni članki iz leta 1994 obravnavajo problematiko požarov in tožničino povezanost z njimi. Članki iz leta 1992 ne omenjajo istih dogodkov. Sklicevanje na prejšnje članke torej ne more biti pomembno. Neupoštevne pa so tudi trditve, da so v času spornih člankov tudi drugi mediji omenjali tožnico s polnim imenom. Morebitno podobno ravnanje tretjih ne odvezuje tožene stranke njene odškodninske odgovornosti. Če je škodo morda povzročilo več oseb, velja pač njihova solidarna odgovornost (206. člen ZOR).

Predmet tega spora je odškodninski zahtevek na podlagi 1. odstavka 200. člena ZOR. Ugotovljena sta nedopustnost objave kot škodnega dejanja ter posledično tožničine duševne bolečine kot škoda. Tožena stranka oziroma njena pravna prednica je kot izdajatelj časopisa odgovorna po 1. odstavku 154. člena ZOR in 1. odstavku 170. člena ZOR. Po 30. členu tedaj veljavnega Zakona o javnih glasilih (ZJG, Uradni list RS, št. 18/94) je odgovorni urednik javnega glasila odgovoren za vsako objavljeno informacijo. Zanj kot za svojega delavca pa odgovarja tožena stranka. Tožeči stranki je bila zato materialnopravno utemeljeno prisojena odškodnina v breme tožene stranke. Revizija tožene stranke glede temelja je zato neutemeljena.

Tožnici je bila kršena osebnostna pravica, zato ji je prisojena odškodnina v znesku 2.700.000 SIT. Tožeča stranka v reviziji trdi, da bi bila primerna odškodnina v vtoževanem znesku 5.000.000 SIT, tožena stranka pa terja znižanje odškodnine kot bistveno previsoke.

Revizijsko sodišče sodi, da je delno utemeljena revizija tožene stranke zoper višino dosojene odškodnine, revizija tožeče stranke pa je neutemeljena. Kot izhodišče za odmero odškodnine so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so sporni članki neugodno vplivali na tedaj enajstletno tožnico. Zaradi časopisnih objav se je začelo govoriti, da je tožnica požare povzročila sama. Zaradi govoric med sošolci in vaščani je tožnica močno psihično trpela, bila je živčna, spremenjena, brez apetita, s težavami v šoli. Ob vezanosti na navedene dejanske ugotovitve revizijsko sodišče ne more pritrditi sodiščema druge in prve stopnje, da je odškodnina v znesku 2.700.000 SIT v tem primeru pravična. Tožničina pravica do zasebnosti je bila res kršena s pisano besedo. To daje kršitvi sicer trajnejšo naravo. Posledice so se kazale predvsem v obnašanju sošolcev in sosedov do takrat mladoletne tožnice, zaradi časar je trpela duševne bolečine. Vendar pa mora odškodnina odražati stvaren pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva oziroma njegove moralne podobe, česar pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano, to je brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Odškodnina mora biti namreč določena tudi objektivno in sicer glede na razmerja med raznimi škodami in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. Zato ima prav revizija tožene stranke, da v obravnavanem primeru odškodnina bistveno odstopa od primerljivih odškodnin že ustaljene sodne prakse. Upoštevaje nujnost objektivizacije na eni strani ter na drugi strani konkretne okoliščine primera, ki se kažejo skozi ugotovljen obseg, trajanje in intenzivnost tožničinih duševnih bolečin ter pomen prizadete dobrine, revizijsko sodišče sodi, da je utemeljena odškodnina v znesku 1.300.000 SIT. Upoštevaje merila iz 200. člena ZOR bi drugačna odškodnina šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je opredeljena kot satisfakcija. Revizijsko sodišče je zato v skladu z obrazloženim delno ugodilo reviziji tožene stranke iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnici prisodilo 1.300.000 SIT odškodnine (1. odstavek 395. člena ZPP 1977). Revizijo tožeče stranke in v preostalem delu revizijo tožene stranke je sodišče zavrnilo, ker zvišanje oziroma večje znižanje odškodnine ni bilo utemeljeno (393. člen ZPP 1977).

Zaradi delne spremembe sodb nižjih sodišč in spremenjenega uspeha strank v postopku je moralo revizijsko sodišče spremeniti tudi stroškovno odločbo. Ves čas postopka je šlo pretežno za obravnavanje temelja tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je pri tem uspela v celoti, po višini pa do 26%, tako da je skupno uspela približno do 1/2. Odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji je bilo zato treba spremeniti tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Ker je sedaj spremenjena odločitev pritožbenega sodišča, je revizijsko sodišče spremenilo odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke. Ta ni uspela po temelju, uspela pa je znižati odškodnino približno za 1/2. V pritožbi je torej uspela približno do 1/4, tako da ji gre povrnitev pritožbenih stroškov, odmerjenih po Odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah, v znesku 29.700 SIT. Tudi v revizijskem postopku je uspela približno z 1/4, zato ji mora tožeča stranka povrniti 39.075 SIT revizjskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je po predloženem stroškovniku odmerjeno v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora svoje revizijske stroške trpeti sama.