Jedro

Če v denacionalizacijskem postopku zavezana stranka trdi, da je lastnica nepremičnine, ki je predmet postopka in je lastninska pravda že v teku, gre za predhodno vprašanje po 144. členu ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2000. Tožena stranka je z navedeno odločbo odpravila sklep Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 11.2.2000, s katerim je ta zavrnila zahtevo zavezanke Mestne občine L. za prekinitev postopka denacionalizacije nepremičnine s parc. št. 310 k.o. Š. (1. točka izreka) in ugodila zahtevi Mestne občine L. za prekinitev tega denacionalizacijskega postopka do rešitve predhodnega vprašanja lastništva navedene nepremičnine v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tožeče stranke Krajevne skupnosti L.Š., zoper toženo stranko Župnijo L.Š. (2. točka izreka). Tožena stranka je v razlogih izpodbijane odločbe navedla, da je predlogu za prekinitev postopka treba ugoditi, saj je izkazala, da bo v postopku pred sodiščem izpodbijala lastništvo nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Nerešeno lastništvo nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, predstavlja predhodno vprašanje v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), zato je na podlagi 144. člena ZUP/86 do rešitve tega vprašanja denacionalizacijski postopek treba prekiniti.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Z začasno prekinitvijo postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ni poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine. Tudi pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS tožeči stranki ni kršena. To ustavno zagotovilo zahteva, da državni organi obema strankama v postopku omogočijo, da v postopku uveljavljata in ščitita svoje interese ter v ta namen uporabita vsa dopustna procesna sredstva. Sodišče ni ugotovilo nepravilne uporabe procesnih načel in inštitutov. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da inštitut predhodnega vprašanja v primerih, ko gre za javno listino, ne pride v poštev. Predhodno vprašanje je tako vprašanje, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti stvari same. Sporno vprašanje lastništva ob podržavljenju na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, je nedvomno predhodno vprašanje za denacionalizacijski postopek. Od njegove rešitve je odvisna upravičenost do denacionalizacije. Sodišče ne more odločiti brez rešitve navedenega vprašanja in se potem sklicevati, da ima nezadovoljna stranka na voljo izredna pravna sredstva. Ugotavljanje, katere izmed lastninskih pravic, ki jih na isti nepremičnini zatrjujeta tožeča stranka in zavezanka v denacionalizacijskem postopku, predstavlja odločanje o predhodnem vprašanju. Ker je pravdni postopek že v teku, bo o tem vprašanju odločalo sodišče. Na pravnomočno odločitev sodišča o lastništvu sporne nepremičnine v času podržavljenja bo denacionalizacijski organ oprl odločbo o denacionalizaciji.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. Podrejeno predlaga, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Historični zemljiškoknjižni izpisek je javna listina. Pomeni, da potrjuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje ali določa. Če se trdi drugače, je treba izvesti poseben ugotovitveni postopek. Odločitev o prekinitvi pomeni, da je stališče upravnega organa, da ni obstajala lastninska pravica tožnika. Ne drži, da ni bilo kršeno načelo enakosti iz 22. člena Ustave RS. Za pridobitev lastninske pravice je potreben pravni naslov in pridobiti način. Mestna občina L. ni priložila nobene javne listine o pridobitvi lastninske pravice. Upravičencem se odreka vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. To predstavlja kršitev 33. člena Ustave RS.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge.

Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odločbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoje odločitve.

Iz določbe 144. člena ZUP/86 med drugim izhaja, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča, postopek prekine, dokler ga ne reši pristojni organ. V konkretni zadevi je zavezanka za vračilo vložila tožbo na sodišču zaradi rešitve takega vprašanja, v konkretnem primeru zaradi vprašanja lastništva na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije. Odločitev v postopku na sodišču bo imela lahko posledice v denacionalizacijskem postopku. V primeru, če bo sodišče ugodilo tožbi zavezanke, vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka (pritožnica) ni več upravičenka v denacionalizacijskem postopku. Zato gre za predhodno vprašanje in je potrebno postopek prekiniti.

Zato tudi pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke o tem, da je kršeno načelo enakosti iz 22. člena Ustave RS. Po presoji pritožbenega sodišča tudi v pritožbi uveljavljena kršitev 33. člena Ustave RS, ki se nanaša na pravico do zasebne lastnine, v konkretnem primeru ni kršena. Prekinitev denacionalizacijskega postopka, v konkretnem primeru zaradi vprašanja lastništva, ne pomeni posega v pravico do denacionalizacije in zaradi tega tudi ne poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Tudi pritožbeni ugovor, da v konkretnem primeru veljajo pravila za izpodbijanje javne listine, ne pa pravila o predhodnem vprašanju, ni utemeljen. Pri predhodnem vprašanju gre za zatrjevano drugačno pravno in dejansko stanje, ki je podlaga javni listini - zemljiškoknjižnemu izpisku, ne pa za zatrjevanje, da so v navedenem zemljiškoknjižnem izpisku podatki napačno potrjeni.

Ker glede na navedeno nista podana ne uveljavljena pritožbena razloga in ne pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.