Jedro

Toženčeva trditev, da je bila premestitev tožnice z matične bolnišnice, kjer se je nahajala zaradi težkega zdravstvenega stanja, v psihiatrično bolnišnico v skladu s standardi pravilnega zdravljenja, je ostala nedokazana. Toženec se svoje odškodninske obveznosti zato ne more razbremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Po odločitvi sodišča prve stopnje je toženka dolžna tožnici plačati 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 36.675 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Tožnici je naložilo, da toženki in stranskemu intervenientu povrne njune pravdne stroške, in sicer prvemu 5 EUR (III. točka), drugemu pa 764,64 EUR (IV. točka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, s stroškovno posledico, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da v zvezi s tožničino premestitvijo na Psihiatrično kliniko Polje ne more biti podana njena odškodninska odgovornost. Sodba o tem nima prepričljivih razlogov oziroma so ti v medsebojnem nasprotju, zato se je ne da preizkusiti. Pritožnica pojasnjuje, da se je tožnica v navedeni ustanovi zdravila zaradi diagnoze ''manična psihoza neopredeljena''. Sodišče toženki zato neutemeljeno očita, da bi morala z izvedencem dokazati, da je bila njena hospitalizacija potrebna. Če zdravljenje tožnice ne bi bilo indicirano, je tja sploh ne bi sprejeli. Premestitev je bila sicer dogovorjena s konziliarji, ob sprejemu pa jo je pregledal sprejemni zdravnik, ki je ocenil, da jo je potrebno sprejeti na Psihiatrično kliniko. V času premestitve njeno zdravstveno stanje ni bilo težko, kot ugotavlja sodišče, saj je sama tožnica izpovedala, da se ji je abdominalno stanje tedaj že izboljšalo. Sodišče je pri ugotavljanju škode neutemeljeno upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica eno noč fiksirana. Zdravje se ji zato ni poslabšalo, poleg tega se takšnega ukrepa poslužujejo tudi na oddelku za abdominalno kirurgijo. Pritožba še opozarja, da tožena stranka za ravnanje policistov ne more biti odgovorna, saj ne gre za delavce, ki bi bili zaposleni pri njej. Glede višine odškodnine pritožba meni, da se sodbe ne da preizkusiti, ker niso navedeni primeri iz sodne prakse. Sicer je odškodnina odmerjena previsoko.

3. Tožnica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter glede pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti stranskemu intervenientu (II. in IV. točka izreka), pravnomočna, ker zoper ta del pritožba ni bila vložena.

6. Izpodbijana sodba ima glede podlage toženkine odškodninske odgovornosti kot tudi glede višine prisojene odškodnine v zvezi s hospitalizacijo tožnice v psihiatrični bolnišnici jasne razloge, ki omogočajo njen preizkus, zato zatrjevana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti stališča, da toženki ni uspelo dokazati, da so njeni delavci s premestitvijo hudo bolne tožnice iz matične bolnišnice na Psihiatrično kliniko, ravnali, kot bi v konkretnem primeru morali.

8. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožnik mora zatrjevati in dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženec pa dokazuje, da za nedopustno ravnanje ni odgovoren (kriv). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu. Tožnik mora podati trditve o nedopustnem ravnanju tožene zdravstvene ustanove, o škodi, ki mu je zaradi tega nastala, in o vzročni zvezi med njima, toženec pa je za razbremenitev odgovornosti dolžan zatrjevati dejstva, ki nasprotujejo tožnikovim trditvam o nedopustnem ravnanju, in ponuditi dokaze zanje. Zadostuje, da tožnik poda trditve, ki omogočajo sklep o obstoju nedopustnega ravnanja in iz katerih so razvidni vsebina očitka in njegove posledice v taki meri, da se lahko toženec brani, se pravi dokazuje, da je bilo njegovo ravnanje v skladu s standardi pravilnega in vestnega zdravljenja (1).

9. Tožnica je v zvezi z njeno premestitvijo na Psihiatrično kliniko za čas od 12. 3. 2005 do 18. 3. 2005 navedla, da zdravstveno osebje na oddelku za abdominalno kirurgijo njenim psihičnim težavam ni posvečalo nobene pozornosti, temveč so jo enostavno odpeljali v psihiatrično bolnišnico, da je bilo to glede na njeno tedanje zdravstveno stanje nekorektno in da bi bilo bolj primerno in strokovno pravilno, če bi jo psihiater obravnaval na oddelku (navedbe na četrti in šesti strani tožbe) (2). Tožbi je priložila mnenje zdravnice prof. dr. D. S., ki ga je treba upoštevati kot tožbene navedbe in v katerem je navedeno, da za zdravljenje tako hudo obolelih bolnikov, kot je bila tožnica, Psihiatrična bolnišnica Polje ni primerna, da v medicinski dokumentaciji ni nikjer opisan postopek premestitve, indikacije za premestitev, kdo je odredil premestitev in vloga konzilijarnega psihiatra, da bi bilo verjetno bolj korektno, predvsem pa strokovno bolj upravičeno, da bi se tožnici že v matični bolnišnici nudil ustrezen psihološki ali psihiatrični suport, ker je bilo njeno stanje zaradi splošne oslabelosti, septičnega stanja, zelo hudih bolečin in nepričakovanih zapletov za mlado žensko nedvomno preveliko breme. Zdravnica zaključuje, da premestitev ni bila strokovno korektna. Tožnica je s tem dovolj določno zatrjevala nedopustnost toženčevega ravnanja in opisala njegovo vsebino. Odgovor na tožbo utemeljuje sklep, da je tudi toženec razumel, da gre za očitek nedopustnega ravnanja. Na navedene trditve je namreč odgovoril, da je med zdravljenjem prišla v ospredje psihiatrična simptomatika in je bilo zato potrebno tožničino zdravljenje na Psihiatrični kliniki. Skliceval se je na listino "popis bolezni" in predlagal zaslišanje zdravnika abdominalnega kirurga A. P. 10. Izpodbijana sodba o nedokazanosti trditve, da je bila premestitev na Psihiatrično kliniko med zdravljenjem po operaciji globoke endometrioze in operaciji, izvedeni zaradi zapleta – dehiscence anastomoze, v skladu s standardi pravilnega zdravljenja, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je bila tožnica od 12. 3. 2005 do 18. 3. 2005, ko je v ospredje prišla psihiatrična simptomatika, premeščena v Psihiatrično bolnišnico Polje, - izvedenec T. je v svojem mnenju navedel, da je bila premestitev zelo čudna, izvedenec P. pa je navedel, da v medicinski dokumentaciji ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi lahko podal mnenje o tem problemu, - priča dr. S. V., sicer internist, je povedal, da je bila tožnica nekritična do svojega stanja in potrdil, da je bila hudo bolna, hkrati pa je na to gledala z veseljem, bila je razpoložena in je veliko govorila, da pacienti s tako hudimi zapleti in psihičnimi težavami običajno niso iz matične klinike preseljeni na psihiatrično kliniko, - priča, ki jo je predlagal toženec v zvezi s premestitvijo, se tega ni spomnil; o splošnem ravnanju je povedal, da imajo bolniki občasno težave z obnašanjem in postanejo agresivni in da jih v takih primerih privežejo na posteljo ali jih poskušajo urediti z zdravili ter konzultirajo psihiatra in dopustil možnost, da je pacient sprejet na psihiatrično kliniko, - toženec ni navedel, kaj je tožnica počela, da je bila kljub težkemu zdravstvenemu stanju premeščena v psihiatrično ustanovo, niti ni navedel, da morebitnih težav ni bilo mogoče urediti z zdravili ali s pomočjo konziliarnega psihiatra.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je bil potem, ko je tožnica dokazala, da je bilo njeno zdravstveno stanje težko (splošna oslabelost po dveh operacijah), da je bila v takem stanju premeščena na Psihiatrično kliniko in da pacienti v takem zdravstvenem stanju običajno niso bili premeščeni, ampak je tudi s tega vidika poskrbela zanje matična bolnišnica, toženec dolžan dokazati, da je bila premestitev v obravnavanem primeru v skladu s standardi vestnega zdravljenja.

12. Pritožbene navedbe, da je v primeru neobstoja indikacij za zdravljenje na Psihiatrični kliniki tam ne bi sprejeli, da je bila premestitev dogovorjena s konziliarji in da je sprejemni zdravnik na Psihiatrični kliniki ocenil, da je sprejem potreben, ne morejo privesti do drugačne odločitve. Tožnica ni zatrjevala in v sodbi ni ugotovljeno, da ni bila podana potreba po psihiatričnem zdravljenju. Tožbeni očitek je v tem, da ta potreba ni narekovala njene premestitve na Psihiatrično kliniko. Izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za sklep, da premestitev med zdravljenjem po operaciji ni bila skladna s strokovnimi standardi (3). Toženčevo sklicevanje na odločitev konzilija v konkretnem primeru ne more predstavljati zadostne podlage za nasproten zaključek (4). Prav te odločitve toženčevih delavcev so namreč predmet očitka o nedopustnosti toženčevega ravnanja. Odločilne teže za nasproten zaključek ne more imeti niti odločitev sprejemnega zdravnika na Psihiatrični kliniki. Toženec ni z ničimer izkazal, da ta zdravnik ni odločal le o potrebi po psihiatričnem zdravljenju, ampak tudi o upravičenosti premestitve.

13. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z ugotovljenimi nevšečnostmi, ki jih je tožnica trpela med premestitvijo. Toženec ne odgovarja le za škodo zaradi poslabšanja zdravja, ki bi bilo posledica nedopustne premestitve, ampak tudi za nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela zaradi premestitve. Pritožbeno razmišljanje o tem, da bi bila tožnica tudi v primeru, če ne bi bila premeščena, fiksirana, je hipotetično in ne zadostuje za zaključek, da ta nevšečnost ni v pravno upoštevni vzročni zvezi s premestitvijo. Neutemeljene so tudi navedbe, da ne odgovarja za ravnanje delavcev Psihiatrične klinike niti za ravnanje policistov. Nevšečnosti, ki po stališču izpodbijane sodbe predstavljajo škodo, so bile posledica premestitve, toženec pa ne zatrjuje, da so bile nepredvidljive in da bi bila zato pretrgana vzročna zveza med odločitvijo za premestitev in nevšečnostmi, ki jih je tožnica utrpela zaradi nje.

14. Po stališču izpodbijane sodbe sta kot hudi nevšečnosti, zaradi katerih je tožnica zelo trpela, upoštevani dejstvi, da je tožnico do Psihiatrične klinike odvlekla policija, ko je komaj stala pokonci, in da je bila eno noč fiksirana. V sodbi je natančneje opisana tožničina prizadetost zaradi teh nevšečnosti, čemur pritožba ne nasprotuje. Za navedeni obseg škode je prisodilo odškodnino 1.500 EUR.

15. Pritožbeni očitek o previsoki odškodnini ni utemeljen. Navedbo v izpodbijani sodbi, da je višji tožbeni zahtevek pretiran v primerjavi s sodno prakso določanje odškodnin za primerljive primere, je treba razumeti kot primerjavo s primeri, v katerih sta bila podobna intenzivnost in trajanje oškodovančevega trpljenja. Glede na to, da gre za specifično škodo, odsotnost navedbe konkretnih sodnih odločb ne zmanjša argumentacijske teže spornega stališča. Nenazadnje pritožnica ni niti navedla, kakšna naj bi bila primerna odškodnina, niti ni svojega stališča o bistveno nižji ustrezni odškodnini obrazložila in navedla konkretne odločbe iz sodne prakse, ki bi utemeljevali njeno stališče. 16. Po presoji pritožbenega sodišča znesek sta v znesku prisojene odškodnine ustrezno ovrednotena intenzivnost tožničine prizadetosti zaradi ugotovljenih nevšečnosti in njihovo trajanje.

17. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. sklep VS RS II Ips 32/2012 z dne 25. 10. 2012. (2) V okviru navedb, v katerih je opisala potek zdravljenja, je navedla: "V času zdravljenja je prišla zato v ospredje pri tožnici psihiatrična simptomatika, čeprav se je tožnice lotevala vedno večji obup in bes, se medicinsko osebje ni s tem ukvarjalo, temveč je bilo bolj enostavno poklicati policijo, reševalca in jo 12. 3. 2005 dati odpeljati v Psihiatrično bolnico Polje." V III. točki tožbenih navedb, v katerih je zatrjevala nedopustnost toženčevega ravnanja, je svoje navedbe zaključila: "Nekorektna ter povsem neumestna pa je bila tudi premestitev tožnice v Psihiatrično bolnico Polje, saj je jasno, da navedena ustanova nikakor ni bila primerna za zdravljenje tožnice, ki je bila v tako težkem zdravstvenem stanju. Strokovno pravilno in upravičeno bi bilo nuditi tožnici psihološko/psihiatrično pomoč na KO za abdominalno kirurgijo."

(3) Toženčevo sklicevanje na tožničino izpovedbo, da se je njeno stanje po operaciji tedaj že izboljšalo, ne more izpodbiti ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bila tožnica hudo bolna. Nenazadnje se je tožnica še po odpustu s Psihiatrične klinike zdravila v matični zdravstveni ustanovi.

(4) Ob robu pritožbeno sodišče dodaja, da v zvezi s to trditvijo ni bil predložen noben dokument, ki bi omogočal preveritev pravilnosti odločitve. V "popisu bolezni" (A11), na katerega se je kot dokaz skliceval toženec, je navedeno le, da se je v času zdravljenja "splošno bolničino stanje izboljšalo, v ospredje je prišla psihiatrična simptomatika, zaradi katere je bilo nadaljnje zdravljenje na našem oddelku onemogočeno, zato smo bolnico za nadaljnje zdravljenje premestili v Psihiatrično bolnico Polje."