Up-231/98

30. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., pooblaščenec, iz Z. na seji senata dne 30. maja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 327/98 z dne 10. 6.1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 97/00536-4 z dne 11. 2.1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnici sta zaradi molka prvostopnega in drugostopnega upravnega organa v postopku denacionalizacije sprožili upravni spor pred Vrhovnim sodiščem. To je tožbi pritožnic ugodilo in toženi stanki (Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije) naložilo, da kot drugostopenjski upravni organ zaradi molka upravnega organa prve stopnje odloči o pritožbi ustavnih pritožnic. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča sta pritožnici sprožili izvršilni postopek, v katerem sta izvršilnemu sodišču predlagali, naj dolžniku (ministrstvu) naloži, da v dodatnem tridesetdnevnem roku odloči o pritožbi oziroma naj po izteku tega roka pritožnicama za vsak dan zamude plača sodne penale. Izvršilno sodišče je predlogu ugodilo, vendar pa je Višje sodišče na pritožbo dolžnika ta sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog ustavnih pritožnic. Menilo je, da so sodni penali uporabljivi le za obligacijska razmerja. Ustavni pritožnici navajata, da jima je s tem sodišče odvzelo edino pravno sredstvo, s katerim bi državo lahko prisilili k izpolnitvi svoje obveznosti v razumnem roku.

Posledica tega dejstva se po mnenju ustavnih pritožnic kaže tako v neenakem položaju sodne in izvršilne veje oblasti - kar naj bi predstavljalo kršitev 2. člena, drugega odstavka 3. člena Ustave - kot tudi v favoriziranju države nasproti lastnim državljanom - kar naj bi pomenilo kršitev enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Po mnenju ustavnih pritožnic Višje sodišče tudi ni dovolj obrazložilo, kako je prišlo do sklepa, da se sodni penali uporabljajo samo za obligacijska razmerja, zato naj bi kršilo tudi pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave).

2.Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v času vložitve ustavne pritožbe že izdalo odločbo glede predloga za izdajo sklepa o prenosu nepremičnin v začasno uporabo ustavnih pritožnic, ni pa še odločilo o zahtevi za denacionalizacijo. Ustavno sodišče tako ugotavlja, da ustavni pritožnici nimata več pravnega interesa za presojo izpodbijanih sklepov v delu, ki se nanašata na predloga za izdajo sklepa o prenosu nepremičnin v začasno uporabo.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve 2. člena, drugega odstavka 3. člena Ustave, enakosti pred zakonom (iz drugega odstavka 14. člena Ustave), pravice do sodnega varstva (iz prvega odstavka 23. člena Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega izpodbijanim sklepom ni mogoče očitati. Ustavno sodišče ocenjuje, da vsebuje sklep Višjega sodišča dovolj obširno argumentacijo, zato tudi ne gre za kršitev pravice do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave).

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je izpeljava ustavne določbe 14. člena Ustave, ki opredeljuje pravico do enakosti pred zakonom. Določbi vsebujeta zahtevo po prepovedi neenakopravnega obravnavanja. Tako sodišče stranke ne sme neenakopravno obravnavati s tem, da bi o njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Na podlagi obeh omenjenih določb mora biti zagotovljena tudi enakopravnost med strankami v postopku. V pravdnem postopku mora na podlagi te zahteve vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča (vključno z možnostjo predlagati dokaze) pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izvira pravica do kontradiktornega postopka. Zahteva za enakost orožij , to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot nasprotni stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli v obrazložitvi sodbe.

5.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude