Jedro

Tožeča stranka v tožbi ni navedla, v čem bi naj bila z izpodbijanim aktom kršena njena pravica ali na zakonu oprta neposredna korist. Ker te pomanjkljivosti v določenem roku na poziv sodišča ni odpravila, je sodišče na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 284/98 z dne 1.12.1998

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka) in ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je ta nepopolna in nerazumljiva. Iz tožbe ni jasno razvidno, s katerimi dejanji oziroma akti naj bi se posegalo v ustavne pravice tožeče stranke. Iz tožbenega zahtevka bi se sicer dalo sklepati, da napada akt tožene stranke, s katerim ji ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije, vendar napadenega akta ni predložila. V skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) je tožeči stranki poslalo zahtevo, da v petnajstih dneh od dneva prejema dopisa, navede akt tožene stranke, s katerim se je poseglo v njene ustavne pravice in da sporni akt tudi predloži. Hkrati jo je tudi opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku v navedenem smislu ne bo dopolnila. Tožeča stranka je na poziv sicer odgovorila, vendar ni sledila napotilom sodišča in spornega akta ni predložila. Po presoji sodišča prve stopnje je zaradi navedenih pomanjkljivosti tožba nejasna in nerazumljiva, zato jo je na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo.

Ne glede na navedeno pa po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi ne bi mogla v upravnem sporu uspešno uveljavljati kršitev svojih ustavnih pravic, kolikor pred tem ni izkoristila predpisanih in zagotovljenih rednih pravnih sredstev oziroma pravnih poti. Da bi se posamičen akt ali dejanje lahko izpodbijalo v upravnem sporu, morajo stranke pred vložitvijo tožbe izčrpati predpisana redna pravna sredstva. Opustitev predpisane pravne poti ima za posledico, da sodišče tožbo zavrže. Kdor ne varuje svojih pravic v upravnem postopku, nima nadaljnjega sodnega varstva.

V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka predlagala oprostitev plačila sodnih taks v smislu 71. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), podrejeno pa na podlagi potrdila o premoženjskem stanju. Ker je ugotovilo, da tožba ni vložena v zadevi denacionalizacije in da tožeča stranka ni predložila potrdila o premoženjskem stanju, je z dopisom za dopolnitev tožbe poslalo tožeči stranki tudi zahtevo za predložitev potrdil v smislu določbe 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. I-1/90, 14/91, Uradni list RS, št. 38/96, 20/98, 50/98, nadaljevanju ZST). Ker tožeča stranka ni ravnala po tej zahtevi, njenemu predlogu ni ugodilo.

Tožeča stranka v pritožbi smiselno navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Vložila je popolno in razumljivo tožbo, vendar prvostopno sodišče tega iz nerazumnih razlogov ni upoštevalo.

Potrebno dokumentacijo bi moralo pribaviti sodišče, ker sama nima dostopa do dokumentacije in z dokazi ne razpolaga. Svojih pravic ni mogla varovati v rednem postopku, ker ji je to bilo onemogočeno, saj je za postopek izvedela šele, ko je bil ta končan. Predlaga, da pritožbeno sodišče ta sklep odpravi.

Plačilo sodnih taks bi ogrozilo njeno normalno preživljanje. Zato predlaga, da se predlogu za oprostitev sodnih taks ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožeče stranke in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi izpodbijanega sklepa se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pribaviti potrebno dokumentacijo. Po določbah 28. člena ZUS je namreč tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt zaradi varstva ustavnih pravic, treba navesti akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika ter sporni akt tudi predložiti. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa na podlagi predloženih listin, tožeča stranka tožbi ni predložila izpodbijanega akta, niti ni navedla njegovih oznak. Sodišče prve stopnje jo je opozorilo, da je njena tožba pomanjkljiva in da mora navesti akt tožene stranke, s katerim se je poseglo v njene ustavne pravice (organ, ki je izdal akt, številko, datum izdaje) ter da mora sporni akt tudi predložiti. Ker tožeča stranka na pravilen poziv sodišča prve stopnje ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravila, čeprav je bila opozorjena na posledice opustitve, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo. Pritožbene navedbe na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks po določbi 13. člena ZST, saj obravnavana zadeva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadeva denacionalizacije, za katero velja taksna oprostitev iz 1. odstavka 71. člena ZDen. Pravilno je, da predlogu ni ugodilo, saj tožeča stranka na njegovo zahtevo ni predložila listin, ki jih za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks zahteva ZST.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.