Jedro

Znanje tujega jezika po določbah ZBPP ne predstavlja kriterija za izbor osebe, ki opravlja storitve BPP. Morebitno prevajanje pa ni samostojen predmet odločanja v postopku za dodelitev BPP, temveč ga je treba šteti med stroške, ki nastanejo z izvedbo storitev, naštetih v 26. členu ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo Bpp 1157/2011 z dne 17. 5. 2011 določen za izvajane brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in namesto njega za izvajanje odobrene izredne brezplačne pravne pomoči določila odvetnika B.B. V obrazložitvi navaja, da je bil odvetnik A.A. določen za izvajanje izredne BPP tožniku za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku. Odvetnik je pri toženki vložil predlog za razrešitev, ker ima tožnik veliko nezaupanje vanj in ne želi z njim nobenega stika, zato nadaljnje sodelovanje ni smiselno. Razrešitev odvetnika je predlagal tudi tožnik. Toženka ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da odvetnik A.A. v okviru odobrene BPP ni s potrebno skrbnostjo storil vsega, kar bi kot strokovnjak moral storiti, zato meni, da so razlogi za njegovo razrešitev na strani tožnika in opozarja, da če bi ponovno prišlo do razrešitve postavljenega odvetnika iz razlogov na strani tožnika, se šteje, da BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) o neupravičeno prejeti BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da kljub opozorilu toženki ni dobil odvetnika, ki bi govoril nemško, torej jezik, v katerem pripravlja svojo obrambo. Poleg tega postavljeni odvetnik do dne vložitve tožbe z njim še ni navezal stika, kar pomeni, da mu je vseeno, ali bo tožnik uspel pripraviti svojo obrambo. Postopek proti tožniku je politično motiviran, zato je potreben posebno kvalificiran odvetnik, ne pa nesposobni ali leni odvetniki, ki jih postavlja toženka. Meni, da gre za ravnanje v nasprotju z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, tožnika pa naj „iz upravičenih premoženjskih in humanitarnih razlogov“ oprosti vseh nadaljnjih stroškov postopka. Poleg tega vlaga „zahtevo za odlog izvršbe do pravnomočnosti“, v kateri sodišču predlaga, „da se do končne pravnomočnosti izpodbijane odločbe izvršba ustavi“.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da imajo po 8. členu Zakona o kazenskem postopku stranke, priče in drugi udeleženci v tem postopku pravico uporabljati svoj jezik, vendar ima vlogo prevajalca sodni tolmač in ne odvetnik. Poleg tega vse dosedanje vloge tožnika kažejo, da tožnik odlično razume slovenski jezik.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožbenih navedb je mogoče povzeti, da tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo izključno zato, ker je bil z njo za izvajanje odobrene izredne BPP določen odvetnik B.B. V zvezi s tem navaja dva razloga, in sicer, da odvetnik ne govori tekoče nemško in da do vložitve tožbe še ni stopil v stik s tožnikom.

Prosilec za BPP lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP in jo navede v prošnji za BPP, sicer pa to osebo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu iz seznama, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov (prvi in drugi odstavek 30. člena ZBPP). Znanje tujega jezika ne po teh, ne po katerihkoli drugih določbah ZBPP ne predstavlja kriterija za izbor osebe, ki opravlja storitve BPP. Zagotovitev komunikacije med to osebo in upravičencem do BPP, ki ne razume slovensko, je torej mogoče obravnavati le kot zagotavljanje plačila stroškov za morebitnega prevajalca.

Oblike BPP določa 26. člen ZBPP, med njimi pa ni stroškov prevajanja iz tujega jezika, razen kot oprostitev stroškov za tolmače v okviru oprostitev plačila stroškov v postopku pred sodišči, za kar v tej zadevi ne gre. Vendar pa to po mnenju sodišča še ne pomeni, da v BPP ni zajeto morebitno prevajanje, če brez njega ni mogoče opraviti storitve BPP. V tem primeru gre za odvetnikove izdatke, ki so nujno potrebni za izvršitev storitve za stranko (1. odstavek 33. člena Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), ki se odvetniku, ki izvaja storitve BPP, izplačajo iz državnega proračuna (prvi odstavek 32. člena ZOdvT).

Morebitno prevajanje torej ni samostojen predmet odločanja v postopku za dodelitev BPP, temveč ga je treba šteti med stroške, ki nastanejo z izvedbo storitev, naštetih v 26. členu ZBPP. S tem, ko pristojni organ za BPP ni posebej odločil o morebitnih stroških prevajanja med tožnikom in postavljenim odvetnikom, ni v ničemer kršil določb ZBPP.

Sodišče k temu dodaja še, da tožnik niti ne zatrjuje, da storitev BPP ne bi bilo mogoče opraviti brez sodelovanja prevajalca, temveč zgolj to, da svojo obrambo v zadevi pripravlja v nemščini, kar pa brez nadaljnjih okoliščin (npr. da ne razume slovensko) ne predstavlja nobene njegove pravice, o kateri bi bilo mogoče odločati v okviru dodelitve BPP.

Tožnikove navedbe, da postavljeni odvetnik z njim do vložitve tožbe še ni stopil v stik, v bistvu pomenijo, da tožnik zatrjuje, da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Gre za razlog, iz katerega lahko pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odloči o razrešitvi postavljenega odvetnika (deveti odstavek 30. člena ZBPP). Vendar pa v trenutku odločanja o tem, kateri odvetnik se določi za izvajanje storitev BPP, po naravi stvari še ne more biti jasno, ali bo postavljeni odvetnik v redu opravljal svoje dolžnosti. Tovrstni razlogi zato ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bil določen odvetnik za opravljanje storitev BPP, temveč so lahko kvečjemu razlog za morebitno naknadno odločanje o razrešitvi tega odvetnika.

Tožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe so iz navedenih razlogov neutemeljene, prav tako pa je neutemeljen tudi tožnikov predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči namreč ne plačuje. Glede na vse to je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Iz tožnikovih zahtevkov („zahteva za odlog izvršbe do pravnomočnosti“) je mogoče sklepati, da tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po drugem odstavku istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Po teh določbah ZUS-1 je torej tožba v upravnem sporu, o kateri še ni odločeno, procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: o začasni odredbi je mogoče odločati le, če je pri sodišču vložena tožba, glede katere še ni bila izdana pravnomočna odločba. Z gornjo pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku torej v tej zadevi ni več podana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je moralo sodišče to zahtevo zavreči.