Jedro

Pravdni stranki sta med trajanjem življenjske skupnosti pridobili sporno premoženje. Ta pridobitev premoženja pa je po vseh ugotovljenih okoliščinah rezultat njunega skupnega dela in prispevka ter zato predstavlja skupno lastnino obeh pravdnih strank (v skladu z določilom 2. odstavka 51. člena ZZZDR). Značaja takega premoženja ne spremeni okolnost, ki se poudarja v reviziji, da sta pravdni stranki ločeno koristili denar, ker se je denar očitno tako uporabljal po medsebojnem dogovoru in v skladu s potrebami usklajenega gospodarjenja. Funkcionalno je tudi ta sklop medsebojnih razmerij podoben delitvi dela in drugim delitvam, ki so nujne za vsako sporazumno skupnost.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožene stranke, da ji mora tožeča stranka povrniti stroške revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženec izročiti vrsto predmetov in priprav, ki so gospodinjskega pomena, ker je ugotovilo, da so skupna lastnina pravdnih strank in ne izključna lastnina tožnice.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji pojasnjuje, da sta imeli pravdni stranki le nekajkrat intimne odnose v letih 1986 in 1987, da pa to ne pomeni, da je bila njuna zveza kaj več in da tudi ni imela nobenega vpliva na ekonomska razmerja strank.. Nevzdržno je sklepanje, da se kaže izvenzakonska skupnost pravdnih strank v tem, če sta kdaj spali skupaj, včasih preživeli dopuste skupaj in hodili na obiske k svojcem tožnice. Pri tem je prezrt bistven namen tožnice, da z gospodinjstvom tožencu dodatno zasluži. Če bi želela zaživeti v skupnosti s tožencem, bi v njegovo stanovanje preselila tudi svoje premičnine. Dalje je bistveno, da sta stranki na ekonomskem področju imeli urejene in razčiščene odnose: vsak je imel svoj denar in vsak je z njim samostojno gospodaril. Zunanji znaki njune skupnosti niso odločilni. Tožnica je kupovala razne stvari, toženec pa je svoj denar varčeval na banki. Glede na vse to se pokaže, da je napačno sklepanje pripeljalo tudi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je na revizijo tožnice odgovorila ter predlagala, da se revizija zavrne.

Na vročeno revizijo se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po oceni revizijskega sodišča ni podana. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje namreč razloge o vseh pomembnih okoliščinah, ki jih je uveljavljala pritožba, razlogi so vsebinsko skladni tako medsebojno kot z odločitvijo in je jasna tudi miselna pot sodišča druge stopnje, ki je pripeljala do sprejete odločitve. Uradoma upoštevna kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa v tem primeru ni bila ugotovljena.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki začenši z letom 1986 živeli skupaj več let, da sta spali v istem prostoru, skupaj uporabljali prosti čas, obiskovali svojce tožnice, skupaj zadovoljevali gospodinjske in s tem ekonomske potrebe ter imeli nesporno vsaj v začetnem obdobju tudi intimne odnose. Take ugotovitve so utemeljevale pravni zaključek, da je skupnost pravdnih strank predstavljala zunajzakonsko skupnost v smislu 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (nadalje ZZZDR). Nadalje pa je bilo še ugotovljeno, da sta pravdni stranki med trajanjem take skupnosti pridobili sporno premoženje. Ta pridobitev premoženja pa je po vseh ugotovljenih okoliščinah rezultat njunega skupnega dela in prispevka ter zato predstavlja skupno lastnino obeh pravdnih strank (v skladu z določilom 2. odstavka 51. člena ZZZDR). Značaja takega premoženja ne spremeni okolnost, ki se poudarja v reviziji, da sta pravdni stranki ločeno koristili denar, ker se je denar očitno tako uporabljal po medsebojnem dogovoru in v skladu s potrebami usklajenega gospodarjenja. Funkcionalno je tudi ta sklop medsebojnih razmerij podoben delitvi dela in drugim delitvam, ki so nujne za vsako sporazumno skupnost. Na te ugotovitve zato ne morejo v ničemer vplivati v reviziji zgolj ponovljene drugačne trditve tožnice, ki jih je neuspešno uveljavljala že v postopku na drugi in prvi stopnji. Ker so po pravilnih zaključkih sodišča druge in prve stopnje sporni predmeti skupna last pravdnih strank, ni utemeljen tožničin zahtevek, da ji mora toženec izročiti sporne predmete. Ta zahtevek bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bila tožnica izključna lastnica teh stvari (1. odstavek 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Glede na obrazloženo se bo lahko premoženjskopravni spor pravdnih strank razrešil na način, ki ga določa 60. člen ZZZDR oziroma v nepravdnem postopku.