Jedro

Za odločanje o zahtevku, da se vrne stvar, ki je bila predmet posodbene pogodbe in je ta pogodba nehala veljati, je pristojno redno sodišče in ne sodišče združenega dela, ker veljavnost in trajanje posodbene pogodbe ni bila vezana na delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo glede na ugovor tožene stranke za stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. S sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, posodbeno pogodbo med pravdnima strankama je razveljavilo in naložilo tožencu, da je dolžan izročiti tožeči stranki osebni avtomobil s točno opredeljenimi identifikacijskimi znaki. Poleg tega je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ocenilo posodbeno pogodbo za predmetni osebni avtomobil, ki sta jo sklenili pravdni stranki in ugotovilo, da je bila ta pogodba sklenjena ne glede na delovno razmerje toženca s tožečo stranko. Ker gre za običajno pogodbo obligacijskega prava, je za razsojo te zadeve pristojno redno sodišče, ne pa sodišče združenega dela, ki razsoja le spore v zvezi z delovnimi razmerji. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka lahko odpovedala posodbeno pogodbo na podlagi določila 5. člena te pogodbe, pa je s takšno enostransko odpovedjo posodbena pogodba tudi nehala veljati. Rezultat razveljavljene pogodbe je, da mora toženec vrniti avtomobil, ki ga je v posodbo dobil od tožeče stranke.

Zoper sodbo in zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se izpodbijana odločba razveljavi, zadeva pa naj se odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Sodišču združenega dela v Ljubljani. Po mnenju tožene stranke je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. tč. II. odst. 354. člena ZPP, kajti redno sodišče po mnenju tožene stranke za odločanje v tem sporu ni stvarno pristojno. Ves čas postopka in še sedaj v pritožbi toženec zatrjuje, da je bila posodbena pogodba sklenjena na podlagi delovnega razmerja med strankama. Če toženec ne bi bil direktor pri tožeči stranki, ne bi mogel dobiti avtomobila v uporabo. Pri tem sploh ni pomembno, kdaj je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kajti Zakon o delovnih razmerjih je začel veljati šele leta 1990 in je uvedel pogodbo o zaposlitvi kot pravni temelj sklenitve delovnega razmerja. Pred uveljavitvijo tega zakona pa so se delovna razmerja sklepala in podaljševala s sklepi ustreznih organov podjetij. Dejstvo je, da je bil avtomobil dan tožencu na podlagi njegove zaposlitve, saj je avtomobil kot direktor tudi nujno rabil. Ker pa gre torej za spor iz delovnega razmerja, je za rešitev takšnega spora izključno pristojno sodišče združenega dela, ne pa redno sodišče. Jasno je, da je podjetje avtomobile delilo le svojim delavcem, saj se ni ukvarjalo z izposojanjem avtomobilov tujim osebam. Posodbena pogodba je torej takšna pogodba, katere temelj je ravno delovno razmerje, zato prvo sodišče nepravilno sodi v tej zadevi, saj ni stvarno pristojno za razsojo te problematike.

Poleg tega pa prvo sodišče sploh ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke, naj se pribavi spis sodišča združenega dela. Tam ima namreč toženec zoper tožečo stranko zahtevek za zelo velike denarne vsote. Tam je tudi predlagal, naj se izda začasna odredba s hrambo spornega avtomobila. Če bi obveljala sedaj izpodbijana sodba, bo povsem onemogočena uveljavitev terjatve tožene stranke nasproti tožeči stranki. Če bo sodišče združenega dela ugodilo predlagani začasni odredbi, bo torej odločilo drugače, kot pa sedaj izpodbijana sodba, pa bi prišlo do absurdne situacije, da stvarno dve različni sodišči drugače odločita oz. si lastita odločanje v tej zadevi. Zato bi bilo nujno potrebno počakati do odločitve sodišča združenega dela o predlagani začasni odredbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da bistvenih kršitev določb postopka ni zaslediti, materialno pravo pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi prav uporabljeno.

Glavni ugovor tožene stranke je, da je prvo sodišče bistvneo kršilo določbe postopka iz 4. tč. II. odst. 354. člena ZPP, da je torej odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno drugo sodišče, konkretno sodišče združenega dela. Sodišče druge stopnje pa meni, da ta kršitev postopka ni podana. Oceniti je treba posodbeno pogodbo, ki je dejanski temelj tožbenega zahtevka in ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Iz določil te pogodbe nikjer ni razvidno, da bi bila posodbena pogodba sklenjena na podlagi delovnega razmerja, da bi ena ali druga stranka te pogodbe pridobila kakršnokoli pravico iz delovnega razmerja, ali da bi bila veljavnost te pogodbe vezana na obstoj delovnega razmerja. Verjeti je sicer tožeči stranki, da je dobil avtomobil zaradi tega, ker je bil zaposlen pri tožeči stranki in da tožeča stranka avtomobilov ni posojala drugim osebam, čeprav to tudi ni bilo prepovedano. Iz določil posodbene pogodbe pa ni razvidno, da je avtomobil bil dan v posodbo zgolj zaradi delovnega razmerja in v zvezi z delovnim razmerjem. Končno tudi določila o prenehanju posodbene pogodbe dokazujejo, da gre za navadno pogodbo iz obligacijskopravnih razmerij, saj je določeno prenehanje pogodbe s potekom triletne dobe, oziroma iz specialno določenih razlogov, ki so v 5. členu pogodbe navedeni. Prav nikjer pa ni določila, da posodbena pogodba preneha v primeru, ko bi prenehalo tudi delovno razmerje toženca pri tožeči stranki. Če bi bila posodbena pogodba vezana na delovno razmerje, bi vsekakor tudi veljavnost te pogodbe bila nujno vezana na obstoj delovnega razmerja, kar pa iz določil pogodbe ne izhaja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno smatralo, da gre za običajno posodbeno pogodbo, za katero veljajo splošna obligacijska pravila, ne pa za pogodbo v zvezi z delovnim razmerjem. Takšnega stališča je tudi sodišče druge stopnje in je zato sklep o stvarni pristojnosti rednega sodišča bilo potrebno potrditi.

Prvo sodišče nato pravilno ugotavlja, da je posodbena pogodba prenehala na enega od načinov, ki so v pogodbi določeni, konkretno v 5. členu pogodbe. Če pogodba preneha veljati, pa mora posodbenik seveda posojeno stvar vrniti tožeči stranki, česar pa toženec noče storiti in je zato tožeča stranka bila upravičena k tožbi, s katero zahteva od toženca vrnitev osebnega avtomobila, ki je bil predmet posodbene pogodbe. Temelj za vrnitev avtomobila je prenehanje posodbene pogodbe in nič drugega. Za utemeljenost tega tožbenega zahtevka ni prav nič pomembno, kakšna zadeva in iz kakšnega naslova se vodi pred sodiščem združenega dela. Iz izjav toženca samega izhaja, naj bi imel toženec določene denarne zahtevke proti tožeči strank. Ti denarni zahtevki se ne tičejo predmetnega osebnega avtomobila, na katerem toženec seveda nima nobene retencijske pravice. Možno je, da je toženec predlagal začasno odredbo s hrambo tega avtomobila, vendar je to lahko predlagal iz povsem drugega pravnega naslova, iz dosedanjih trditev pa je moč razbrati, da kakšna takšna začasna odredba niti ni bila izdana. Sicer pa je treba ponovo poudariti, da v obravnavani pravdni zadevi tožeča stranka zahteva vrnitev stvari na podlagi prenehanja posodbene pogode in ta temelj je vsekakor v celoti podan.

Zaradi tega je sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo, pritožbene trditve pa pravilnih zaključkov prvega sodišča ne morejo omajati.