Jedro

V določbi 389. člena ZPP so vsebovane meje preizkusa revizijskega sodišča, med katerimi je v 2. odstavku določeno, da mora imeti oseba, ki zahteva revizijo, pravico za njeno vložitev. Po omenjenem zakonskem določilu revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da z izpodbijano sodno odločbo ni bilo odločeno o premoženjskopravni terjatvi pok. V.M., ki se lahko podeduje, niti o njegovem statusnem vprašanju, ki bi imelo premoženjskopravne posledice, revidentki nimata pravice za vložitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo ugotovilo, da je predlagatelju prenehalo delovno razmerje pri A. dne 19.11.1975. Sodišče združenega dela SR Slovenije je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo predlagatelja in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje sta dedinji po pokojnem na podlagi določila 73. člena, v zvezi z 21. in 25. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navajata, da se je sodišče pri presoji vprašanja zastaranja predlagatelju očitanih disciplinskih kršitev zmotno oprlo na določbo 3. odstavka 57. člena takrat veljavnega zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list SRS, št. 18/74 - R - ZMRD), s katero je določeno, da zastarata uvedba in vodenje postopka zaradi kršitve delovne obveznosti v dvanajstih mesecih od dneva, ko je pristojni organ obvestil organizacijo združenega dela o kršitvi in storilcu, če ima ta kršitev za posledico tudi kazensko odgovornost kršilca, vendar postopek za kršitev obveznosti ni več mogoč, ko zastara kazenski pregon. Ker je bila zoper predlagatelja uvedena preiskava šele 19.4.1977, torej po izdaji dokončnega sklepa delavskega sveta A. z dne 19.11.1976, bi moralo sodišče pri presoji poteka zastaralnih rokov uporabiti določbo 93. člna Samoupravnega sporazuma o ureditvi vprašanj skupnega pomena iz medsebojnih razmerij v združenem delu, po kateri zastarata uvedba in vodenje disciplinskega postopka v šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena oziroma od dneva, ko je udeležena TOZD zvedela za kršitve in storilca. Zato predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in pravnim naslednikom tožene stranke, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

Po splošni določbi 21. člena ZDSS je zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V prehodnih in končnih določbah zakona o delovnih in socialnih sodiščih 73. člen ureja revizijo zoper odločbe Sodišč združenega dela, ki so postale pravnomočne do uveljavitve tega zakona (13.5.1994). V tem členu je določeno, da je zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija iz razlogov, ki jih določa zakona. Ker zakon o delovnih in socialnih sodiščih ne določa razlogov in postopka za revizijo, veljajo za to izredno pravno sredstvo določbe zakona o pravdnem postopku iz 382 - 400. člena, na katerih uporabo napotuje določilo 1. odstavka 14. člena ZDSS. Uporaba določbe 386. člena ZPP pa je v primerih, ko je revizija vložena po 1. odstavku 73. člena ZDSS, izključena z določbo 3. odstavka 73. člena ZDSS, ki nalaga revizijskemu sodišču preizkus revizijske določbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

V 1. odstavku 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih so določene tiste odločbe, ki so do uveljavitve tega zakona postale pravnomočne, zoper katere je revizija sploh dovoljena. Po omenjenem zakonskem določilu je revizija dovoljena - med drugim - le zoper odločbo, s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavcev za sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja. O zavrnitvi zahteve delavca na razveljavitev zanj neugodne odločitve, delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, je moralo biti tedaj odločeno z oblikovalno (konstitutivno) sodno odločbo. Samo z oblikovalno odločbo, pri kateri izvira zahtevek iz materialnega prava, se pravno razmerje ustanavlja na novo, se spreminja ali ukinja.

V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da je V.M. prenehalo delovno razmerje pri udeleženi A. z dnem 19.11.1976 (namesto 15.11.1976). Ta sodba nima dajatvenega ukaza in zato tudi ni izvršljiva oziroma je njena moč izčrpana že s pravnomočnostjo. Z njo ni bilo odločeno o obstoju oziroma (ne)zakonitem načinu prenehanja delovnega razmerja predlagatelja in eventuelni premoženjskopravni sankciji za kršitev osebne pravice do dela, temveč le o datumu prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je z izpodbijano odločbo le ugotovilo, da je delovno razmerje M.V. trajalo do 19.11.1976. Ker je narava te sodne odločbe deklaratorna, ne more imeti za posledico nastanka novih premoženjskopravnih zahtevkov. To pomeni, da že predlagatelj sam kot subjekt prvotnega pravnega razmerja, glede posledic, izhajajočih iz omenjene sodne ugotovitve, da mu je dne 19.11.1976 pri drugem udeležencu prenehalo delovno razmerje, ne bi imel pravovarstvenega interesa za vložitev nove tožbe z oblikovalnim oziroma dajatvenim zahtevkom.

V določbi 389. člena ZPP so vsebovane meje preizkusa revizijskega sodišča, med katerimi je v 2. odstavku določeno, da mora imeti oseba, ki zahteva revizijo, pravico za njeno vložitev. Po omenjenem zakonskem določilu revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da z izpodbijano sodno odločbo ni bilo odločeno o premoženjskopravni terjatvi pok. V.M., ki se lahko podeduje, niti o njegovem statusnem vprašanju, ki bi imelo premoženjskopravne posledice, revidentki nimata pravice za vložitev revizije.

Z napadeno sodno odločbo sodišča združenega dela je bilo odločeno o strogo osebni, neprenosljivi in nepodedljivi pravici pok. V.M., zato po njegovih dedinjah vložena revizija na podlagi določila 389. člena ZPP ni dovoljena. Pravico do vložitve revizije bi revidentki imeli samo v primeru, če bi bilo z odločbo sodišča združenega dela, ki je postala pravnomočna do uveljavitve ZDSS, odločeno o podedljivi premoženjski pravici oziroma osebnostni pravici, za kršitev katere bi bila v postopku že zahtevana odškodnina. Kajti samo v takem primeru daje Zakon o dedovanju dedičem pravico, da uveljavljajo ugotovitev zapuščine, saj zapuščina - katere sestavni del so tudi terjatve - preide z dnem smrti zapustnika na dediče. Zaradi obrazloženega je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (389. člen ZPP).

Določbe ZPP na katerih temelji določitev revizijskega sodišča so uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ostavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94.