Jedro

Določba 3. odstavka 201. člena ZOR, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvi tožnik se je v delovni nezgodi 19.3.1997 hudo telesno poškodoval, ko je med delom pri toženki padel iz košare tovornega dvigala z višine petih metrov na beton. V postopku je zatrjeval, da je za nesrečo v celoti odgovorna toženka in od nje zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Druga tožnica, tretji, četrti in sedmi tožnik (žena in otroci) so zahtevali vsak po 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), peta tožnica in šesti tožnik (starša) pa vsak po 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prvega tožnika. Druga tožnica je uveljavljala tudi premoženjsko škodo iz naslova pomoči in nege, ki jo je nudila prvemu tožniku. Prvostopenjsko sodišče je prvemu tožniku prisodilo odškodnino, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, in presežni tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo, medtem ko je tožbene zahtevke ostalih tožnikov v celoti zavrnilo. Odškodninske zahtevke za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prvega tožnika je zavrnilo, ker je presodilo, da ni izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbe ostalih tožnikov zavrnilo, saj se je strinjalo s presojo, da pri prvem tožniku ne gre za tako hudo invalidnost, da bi bilo njegovi ženi, staršem in otrokom mogoče prisoditi odškodnino za njihove duševne bolečine, pritožbi prvega tožnika in toženke pa je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v delu glede odločitve o povrnitvi škode prvemu tožniku razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Proti tej sodbi so druga in peta tožnica ter tretji, četrti, šesti in sedmi tožnik vložili pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in v izpodbijanih delih razveljavi sodbi nižjih sodišč. V reviziji navajajo, da sta nižji sodišči zmotno uporabili 201. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), saj se je prvi tožnik tako hudo poškodoval, da jim iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti prvega tožnika pripada primerna denarna odškodnina. V reviziji ponavljajo ugotovljena dejstva in menijo, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali, saj je pri prvem tožniku podana posebno huda invalidnost. Opisujejo tudi oblike skrbi, ki jo nudijo prvemu tožniku, in svoje duševne bolečine, ki jih zaradi poškodb prvega tožnika trpijo. Poudarjajo, da je pri prvem tožniku po seznamu telesnih okvar ZPIZ prisotna 80% invalidnost, po tabeli invalidnosti zaradi nezgod Zavarovalnice Triglav NE-93 pa kar 82,5% invalidnost. Sklicujejo se tudi na primera II Ips 378/95 in II Ips 55/02, v katerih je bila tožnikom prisojena nepremoženjska škoda zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, in menijo, da sta podobna obravnavani zadevi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku– ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – ur. p. b.).

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je glede na vsebino revizije in obseg revizijskega izpodbijanja le materialnopravno vprašanje, ali posledice poškodb, ki jih je utrpel prvi tožnik, pomenijo posebno težko invalidnost, zaradi katere bi ostalim tožnikom za njihove duševne bolečine pripadala odškodnina (tretji odstavek 201. člena ZOR).

Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode prvega tožnika je razviden iz razlogov na dvanajsti do šestnajsti in triindvajseti do petindvajseti strani prvostopenjske sodbe ter sedmi do osmi strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče na tem mestu povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Prvi tožnik je v nezgodi utrpel poškodbo glave in možganov, udarnine obojestransko frontalno in frontotemporalno levo, splošno zateklino možganov, pomik sredinske linije proti desni, subduralni hematom levo, po tretji operaciji je na desno uho gluh, podani so tudi nekompenzirana pareza vestibularnega aparata desno, paroksizmalni glavoboli in psihična prizadetost oziroma postkontuzijski sindrom. Je invalid I. kategorije, upočasnjen, nesposoben za pridobitno delo, za vzdrževanje družine, za igranje z otroci in za rekreacijo. Ima popolno izgubo sluha na desno uho (po Fowlerju 20%) z zanašanjem zaradi prizadetosti desnega ravnotežnega živca, ki je nekompenziran, zaradi česar je nesposoben za delo na višini. Po tabeli ZPIZ je pri njem podana 80% invalidnost, po tabeli Zavarovalnice Triglav NE-93 pa 82,5% invalidnost. Prejema invalidnino za 8. stopnjo telesne okvare oziroma za 30% telesno okvaro. Posebno hudih nevroloških izpadov nima (ima izpad občutka za dotik in bolečino po desni strani telesa, ne voha na levo nosnico, ne sliši na desno uho, ima nekoliko slabše ravnotežje). V ospredju je postkontuzijski sindrom (glavoboli, ki so posttravmatski in posledica draženja živčnih struktur in njihovih poškodb ter prizadetost višjih živčnih dejavnosti, kognitivnih funkcij). Kljub opisanemu stanju pa je bil sposoben priti iz Bosne in Hercegovine na glavno obravnavo v Ljubljano. Bil je sposoben podati svojo izpovedbo, v kateri je opisal tovorno dvigalo in ga je podrobno narisal ter risbo opremil s komentarjem oziroma oznako posameznih delov. Spominjal se je prejšnjih dogodkov glede dela v Nemčiji in postopka uporabe dvigala. Kljub posledicam nezgode sta imela prvi tožnik in druga tožnica med pravdnim postopkom še enega otroka (sedmega tožnika).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje ostali tožniki neutemeljeno izpodbijajo zavrnitev njihovih tožbenih zahtevkov za plačilo denarne odškodnine za njihove duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prvega tožnika. Priznanje te vrste škode kot pravno priznane pomeni odstop od splošnih pravil odškodninskega prava, da imajo pravico do odškodnine samo neposredni oškodovanci. Določba tretjega odstavka 201. člena ZOR, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je zato izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Pogoj za priznanje odškodnine iz tega naslova ni samo invalidnost, tudi ne samo težka invalidnost, pač pa mora iti za posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven. V tej luči so pravilni razlogi obeh sodišč, da stanje prvega tožnika ne pomeni posebno težke invalidnosti v smislu navedene zakonske določbe. Sodna praksa posrednim oškodovancem priznava odškodnino le v izjemnih primerih, kot so tetraplegija (II Ips 323/94), zoglenitev desne roke in noge zaradi udara električnega toka s postkomocijskim sindromom in hudo reaktivno depresijo (II Ips 784/94), osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko (II Ips 403/98), 100 % invalidnost zaradi hude možganske poškodbe z osebnostno spremenjenostjo in vezanostjo na tujo pomoč in postrežbo (II Ips 285/97) ter v drugih izjemnih primerih. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na primera II Ips 378/95 in II Ips 55/02, saj zadevi nista podobni obravnavanemu primeru, kot to zmotno menijo revidenti. V obeh primerih sta namreč oškodovanca relativno mladi osebi, ki imata zaradi očitno hujših posledic invalidnosti pretrgano nadaljnjo življenjsko pot, medtem ko so njune možnosti za osnovanje lastnih družin praktično onemogočene. Glede na dejanske ugotovitve sodišč bi bila ustreznejša primerjava s primeri, kot je npr. II Ips 163/2003. Na tem mestu je treba tudi pripomniti, da gre pri oceni invalidnosti za ocenjevanje delazmožnosti, ki je ni mogoče enačiti s pravnim standardom posebno težke invalidnosti iz ZOR.

Ker glede na obrazloženo niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.