Jedro

Tožnik s tožbenim zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, s katerim zahteva povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala, ker mu toženka ni zagotovila ogrevanja v stanovanju in je posledično živel v neogrevanem stanovanju, ne more biti uspešen, ker je sam nasprotoval ureditvi alternativnih možnosti ogrevanja, ki jih je predlagala toženka. Višji stroški ogrevanja in slab finančni položaj najemnika ne morejo biti razlog, zaradi katerega bi bila toženka kot najemodajalka dolžna tožniku omogočiti točno takšen način ogrevanja kot bi bil zanj ustrezen, kateri pa bi hkrati bil (v obliki, kot je bil do 19. 11. 2011) nevaren tako za zdravje tožnika, kakor tudi drugih, katerih plinsko ogrevanje je bilo priključeno na isto tuljavo dimnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahteval plačilo 8.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2015 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.433,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da je bilo tožniku ponujeno ogrevanje na alternativne ogrevalne vire (električne radiatorje), tožnik pa je takšen način ogrevanja zavrnil. Zahtevana odškodnina je povezana z dogodkom z dne 19. 10. 2011, ko je prišlo do požara v dimniku, na katerem je imel tožnik priklopljeno obstoječo kurilno napravo. Toženka bi kot lastnik in najemodajalec morala skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 92. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) stanovanje in skupne dele v stanovanjski hiši vzdrževati v stanju, ki zagotavlja najemniku normalno uporabo stanovanja ter skupnih delov, ves čas trajanja najema, skladno s pravilnikom iz 125. člena SZ-1. Toženka od 19. 10. 2011 tožniku več ni omogočala normalne uporabe stanovanja, prav tako stanovanja ni vzdrževala v stanju, ki bi tožniku omogočalo normalno uporabo. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati protipravnosti, kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Tožnik je ostal brez ogrevanja in toženka mu ni zagotovila drugega načina ogrevanja, s čimer je bila tožniku onemogočena normalna uporaba stanovanja, posledično pa podana odškodninska odgovornost toženke. Protipravnost obstoji tudi zaradi kršitve najemne pogodbe, saj toženka tožniku onemogoča s pogodbo dogovorjene pravice. Sodišče prve stopnje se ni ustrezno opredelilo o tožnikovih trditev, da bi dimnikarska služba lahko škodni dogodek z dne 19. 10. 2011 pravočasno preprečila, če bi ukrepala v okviru svojih pristojnosti, kot tudi ne do pisnega opozorila dimnikarske službe z dne 21. 10. 2011. Poudarja, da je sodišče prve stopnje kljub njegovi zadostni trditveni podlagi in izkazanemu dejstvu, da mu toženka ni omogočala uporabe stanovanja v skladu z določbo 92. člena SZ-1, v celoti sledilo navedbam toženke ter zaključilo, da je slednja ravnala skrbno. Ker sodišče prve stopnje ni zadostno in primerno odgovorilo na trditve tožnika ter je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Uveljavlja še kršitve 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Graja tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ker je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki stroškov postopka in bi zato povračilo stroškov pravdnega postopka moralo biti krito iz proračunskih sredstev. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške, kakor tudi stroške, ki so tožniku nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika o odškodninski odgovornosti toženke. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh, za odločitev v zadevi relevantnih dejstev, ter na njihovi podlagi sprejelo izpodbijano odločitev. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. ZPP ni bila podana. Tožniku z ravnanjem sodišča ni bila odvzeta njegova pravica do izjave (do učinkovitega pravnega sredstva) iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Neutemeljene so tudi nekonkretizirane pritožbene trditve o podanih kršitvah tožnikovih pravic iz 22.,1 23.2 in 25. člena3 Ustave RS ter 6. člena EKČP.4

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka in po izvedeni dokazni oceni, pri kateri je sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, pravilno ugotovilo v postopku relevantna dejstva. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik kot najemojemalec s toženko kot najemodajalko dne 25. 10. 2007 sklenil najemno pogodbo (priloga spisa A3) za stanovanje na naslovu P. 32, P., v stanovanju pa je bival že prej, po izpovedbi tožnika od leta 1990. Prav tako ni bilo sporno, da je v času sklenitve najemne pogodbe ogrevanje v stanovanju bilo urejeno na lastno kurilno napravo na olje, ki je bila priključena na dimnik, v katerem je 19. 11. 2011 prišlo do požara v dimniku. Na podlagi izpovedb prič (M.Š., B.V., S.K. in I.V.) je zaključilo, da so bili vsi stanovalci na naslovu P. 32, P., pred izvedbo plinifikacije na tem objektu o tem obveščeni, prav tako so bili s strani dimnikarske službe obveščeni, da se bodo izvajali pregledi dimnikov. Po požaru v dimniku dne 19. 11. 2011, do katerega je prišlo, ker sta bila v isto tuljavo dimnika izvedena tako izpust plinskega centralnega ogrevanja, hkrati pa sta bili nanj priključeni še tožnikovi kurilni napravi v njegovem stanovanju, je bila tožniku prepovedana uporaba obstoječe kurilne naprave, toženka pa mu je ponudila možnost ogrevanja na električne radiatorje, kakor tudi plinsko atmosfersko ogrevanje, kar pa je tožnik, kot je tudi sam izpovedal, zaradi previsokih stroškov ogrevanja zavrnil. 8. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da je toženka ravnala z vso potrebno skrbnostjo ter si prizadevala, da bi tožniku bilo omogočeno ogrevanje, vendar pa je slednji vztrajal pri obstoječem načinu ogrevanja, kar pa, ne le v razmerju do že izvedenega centralnega plinskega ogrevanja, temveč tudi zaradi tožnikovega zdravja ni bilo mogoče. Toženka se je kot lastnica stanovanja odločila za novejšo in okolju prijaznejšo vrsto ogrevalnega sistema, ki bi stanovalcem hkrati omogočal individualne nastavitve za posamezno stanovanje, tožnik pa je tako priključitvi na takšen sistem ogrevanja kakor tudi alternativni možnosti na električno ogrevanje izrecno nasprotoval. Toženka ima kot lastnica stanovanja pravico odločanja o investicijah, ki se nanašajo tudi na zamenjavo ogrevalnega sistema, pri tem pa mora kot najemodajalka svojim najemnikom omogočiti normalno uporabo stanovanja, torej nemoteno ogrevanje stanovanja. Toženka je želela nov način ogrevanja (ali alternativno ogrevanje na električno energijo z namestitvijo električnih ogrevalnih teles, ki bi jih plačala toženka) zagotoviti tudi tožniku, ker pa tožnik na ničesar od ponujenega ni pristal in je toženkinim predlogov nasprotoval, dejanska zagotovitev slednjega iz razlogov na strani tožnika ni bila mogoča. Toženki zato ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s sklenjeno najemno pogodbo in ne v nasprotju z določbo 2. alineje 92. člena SZ-1, ki od nje zahteva, da mora vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanovanjski ali večstanovanjski stavbi v stanju, ki zagotavlja najemniku normalno uporabo stanovanja ter skupnih delov ves čas trajanja najema v skladu s pravilnikom iz 125. člena tega zakona. Tožnik s tožbenim zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, s katerim zahteva povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala, ker mu toženka ni zagotovila ogrevanja v stanovanju in je posledično živel v neogrevanem stanovanju, ne more biti uspešen, ker je sam nasprotoval ureditvi alternativnih možnosti ogrevanja, ki jih je predlagala toženka. Višji stroški ogrevanja in slab finančni položaj najemnika ne morejo biti razlog, zaradi katerega bi bila toženka kot najemodajalka dolžna tožniku omogočiti točno takšen način ogrevanja kot bi bil zanj ustrezen, kateri pa bi hkrati bil (v obliki, kot je bil do 19. 11. 2011) nevaren tako za zdravje tožnika, kakor tudi drugih, katerih plinsko ogrevanje je bilo priključeno na isto tuljavo dimnika.

9. Tožnik ni uspel dokazati obstoja predpostavk splošnega civilnega delita iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker ni dokazal obstoja nedopustnega škodljivega ravnanja oziroma opustitve toženke, kot prvega izmed kumulativnih pogojev, ostali so obstoj škode, vzročna zveza ter krivda (zanjo je moral podati ustrezno opredeljene trditve, na toženki pa je bilo dokazno breme da je škoda nastala brez njene krivde), je pravilen prvostopenjski zaključek, da toženka ni odgovorna, da tožnik biva v neogrevanem stanovanju, zaradi česar je zatrjeval nastanek zdravstvenih posledic kot nepremoženjske škode. Ker tožbeni zahtevek tožnika v posledici navedenega ni utemeljen, je prvostopenjska odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.

10. Neutemeljeno je tudi tožnikovo nasprotovanje odločitvi o stroških pravdnega postopka. Zavzemanje tožnika, da kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči naloženih stroškov ni dolžan povrniti, ampak bi jih moral kriti proračun, je zmotno. Tožniku je bila z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 124/2015 z dne 12. 5. 2015 (priloga spisa A2), dodeljena brezplačna pravna pomoč, tako da je bil oproščen plačila stroškov postopka iz petega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ti stroški pa so le tisti, ki jih ima upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi stroški nasprotne stranke. Dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke (9. člen ZBPP). Sicer pa tožnik v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo toženki. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je bila pravilno uporabljena Odvetniška tarifa, pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila toženka, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije toženka sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

1 22. člen Ustave RS določa enako varstvo pravic. 2 23. člena Ustave RS določa pravico do sodnega varstva. 3 25. člena Ustave določa pravico do pravnega sredstva. 4 6. člena EKČP opredeljuje pravico do poštenega sojenja.