Jedro

Tožnici pripada odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi s poškodbo, ko je utrpela razpočno rano na spodnji ustnici, ki ni zahtevala kirurške oskrbe s šivanjem, niti ne bolniškega staleža, ki ni zapustila sledi utrpele poškodbe, niti ni zapustila nobene trajne posledice in se je zacelila po mnenju izvedenca v treh do štirih tednih, po navajanju tožnice pa v enem mesecu, in je trpela neposredno po udarcu topo do srednje močno bolečino, ki je trajala bolj ali manj stalno do en teden, nato so se pojavljale pekoče bolečine, sprva 14 dni srednje močne jakosti, do zacelitve pa lahke intenzitete, v znesku 200.000,00 SIT, ob upoštevanju tudi nevšečnosti kot so pitje s slamico in oviranje pri hranjenju.

Izrek

Pritožbam obeh strank zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v izreku v 1. odst. tč. I/1 glasi: "Tožena stranka A.M. je dolžna plačati tožeči stranki C.S. odškodnino v znesku 278.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe 17.12.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." v tč. I/2 glasi: Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 112.446,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." V preostalem se pritožbi tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranak je dolžna toženi stranki plačati 45.936,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 478.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, tožeči stranki pa naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 158.181,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 5.9.2003 je zavrnilo. Z dopolnilno sodbo pa je dopolnilo sodbo v tč. I/1, tako da je dodalo nov odstavek, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zneska 1,471.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka tudi zoper dopolnilno sodbo, iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih razlogov, tožena stranka pa tudi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ne more sprejeti zaključka, da tožnica ni v ničemer prispevala k nastanku škode. Po njenem bi moral biti delež sokrivde tožnice najmanj 50 %, saj tožnica najprej očitno ni hotela zapustiti hiše, ko pa se je ponovno vrnila po torbico, ki jo je v razburjenosti pozabila, pa je toženki očitala, da ji hoče torbico vzeti. S tem očitkom jo je izzvala, da jo je udarila po ustih. Poudarja pa tudi, da je sodišče samo ugotovilo, da je šlo pri tožnici, ki je imela prebito spodnjo ustnico, za zelo lahko telesno poškodbo, prebitje spodnje ustnice je bagatelna poškodba, ki ne more biti osnova za odškodninsko odgovornost. Z visokim zahtevkom za negmotno škodo tožnica ni zasledovala poravnave škode, ampak ji gre očitno za maščevanje toženki in za njeno dodatno kaznovanje, čeprav je bila že kaznovana v kazenskem postopku. Bolečine niso bile močne in ne dolgotrajne, zato je prisojena odškodnina nesorazmerno visoka glede na težo poškodbe in njene posledice. Nasprotuje tudi zavrnitvi ugovora toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki je bila izdana za zavarovanje denarne terjatve tožnice v znesku 1,950.000,00 SIT, dočim je z izpodbijano sodbo bilo zahtevku tožnice ugodeno le do višine 478.368,00 SIT. Tudi sicer višina prisojene odškodnine ne opravičuje izdaje začasne odredbe, ki posega v toženkino nepremičnino. Ni prav, da se je veljavnost začasne odredbe določila za čas, dokler ne bo opravljena izvršba na podlagi sodbe v tej pravdi. Meni, da bi bilo potrebno sklep o začasni odredbi v celoti razveljaviti, pa tudi sodbo sodišča prve stopnje ter naložiti pravdne stroške tožeči stranki, podrejeno pa, da se prisojeno odškodnino bistveno zniža. Tožeča stranka pa v pritožbi zoper sodbo in v povsem vsebinsko enaki pritožbi zoper dopolnilno sodbo, nasprotuje zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka in predlaga, da se v tem obsegu sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Nasprotuje ugotovitvi, da je bila poškodba ustnice, ki jo je utrpela tožnica ob napadu toženke, primer zelo lahke telesne poškodbe.

Poškodba ustnice je tudi mnogo bolj nevšečna, kot katerakoli druga podobna rana, ki je enake intenzitete, pa se vendarle mnogo hitreje celi. Nevšečnosti in bolečine so bile pri tožnici zaradi dela v okolju citostatikov še toliko večje in so trajale več kot mesec dni.

Nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevalo, saj tožnica praktično 14 dni ni mogla jesti trde hrane, uporabljala je slamico in nosila zaščitno masko, kar je na rano tudi negativno vplivalo. V času zdravljenja je malo govorila in se ni mogla smejati.

Meni, da je upravičena tudi do odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Tožnico je bilo sram pred pacienti in pred drugimi ljudmi, s katerimi se je srečevala, saj je bilo dobro videti, da je poškodba nastala pri udarcu. Da je toženka žalila tožnico izhaja tudi iz samega opisa obeh kaznivih dejanj, za kateri je bila toženka obsojena. Priznati bi ji sodišče moralo tudi odškodnino za strah ob neposrednem napadu z velikim nožem na telo, saj je šlo za strah visoke intenzitete. Interpretacija sodišča glede izjave toženke, da je ob napadu z nožem ni bilo strah, je povsem v nasprotju z logiko človekove psihe. Resničen in utemeljen pa je bil tudi strah za izid zdravljenja, ob upoštevanju dejstva, da se rana ni celila. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrom, ki ga je tožeča stranka ponudila, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, enako pa tudi glede strahu za izid zdravljenja, ko je tožnica podala predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja dr. Laha, o katerem pa tudi ni odločilo. Nasprotuje tudi izreku o stroških, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je tožena stranka ves čas postopka prerekala tudi temelj in bi zato moralo sodišče upoštevati uspeh tožeče stranke tako po temelju kot po višini.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, za katero meni, da je neutemeljena tako glede zavrnitve ugovora zoper začasno odredbo kot sokrivde tožnice in bagatelnosti njene poškodbe. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbe strank zoper sodbo in dopolnilno sodbo so delno utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev in da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine, tako da ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno dopolnjevati.

Nasprotovanju tožene stranke ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnica izzivala toženo stranko, naj jo udari ali kako drugače prispevala, da je do udarca prišlo, ne gre slediti. To je prepričljivo obrazloženo in pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pri tem pa dodaja, da tudi če je tožena stranka v zvezi s pozabljeno torbico dejansko kaj rekla, to ne more v danih okoliščinah razbremeniti toženke, ki jo je fizično napadla. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za deljeno odgovornost po 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki bi upravičevala tožnico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, za katero je toženka v celoti po temelju odgovorna.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Po ugotovitvi, da ob priliki udarca s strani toženke ne izhaja verbalno obračunavanje, dogodek pa se tudi ni zgodil v javnosti, pritožbeno sodišče sprejema razloge o tem, zakaj tožnici odškodnina iz tega naslova ne gre. Njena pritožba v tem pogledu je neutemeljena. Pri tem je soglašati tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da poškodba ustnice v vsakdanjem življenju ni nekaj nenavadnega, sramotnega in ni že vnaprej povezana s pretepi, zaradi česar naj bi bilo tožnici neprijetno pred pacienti. Zato sodišče prve stopnje njenim zatrjevanjem o tem utemeljeno ni sledilo, pri čemer pa tudi pritožbena trditev, da je toženka žalila tožnico, ki naj bi izhajala iz samega opisa obeh kaznivih dejanj, za katere je bila toženka obsojena, ne drži. Neutemeljena je tudi pritožba zoper zavrnitev zahtevka za odškodnino za pretrpljen strah. Očitek, da v zvezi s tem sodišče ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca, ki bi lahko potrdil intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki jih naj bi utrpela zaradi strahu ob dogodku in pozneje, ne drži. Soglašati je s stališčem sodišča prve stopnje, da bi izvedenec ob tem, da ne obstaja nikakršna medicinska dokumentacija v zvezi s prestanim strahom, lahko le-tega potrjeval ali ugotavljal za toliko let nazaj, ko se je dogodek zgodil že v januarju leta 1997, le neobjektivizirano. Izvedba tega dokaza je bila zato nepotrebna, sicer pa tudi iz izpovedi tožnice, ko je bila zaslišana zaradi ravnanja tožene stranke, ni zaključiti, da bi pri njej obstajal tak strah, ki bi bodisi glede intenzivnosti ali pa trajanja pomenil veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine, kot velja po sodni praksi.

Strah za izid zdravljenja pa glede na naravo in obseg same poškodbe, ko je šlo zgolj za počeno ustnico, zaradi katere ni bilo potrebno rane niti šivati in poškodba tudi ni bila tako resna, da bi bila tožnica v staležu glede na njeno delo, ni mogel biti intenziven, zato je tudi za pritožbeno sodišče jasno, da ji odškodnina za prestani strah za izid zdravljenja, kot jo zahteva, ne gre in je tudi v tem pogledu njena pritožba neutemeljena.

Tožnica je ob škodnem dogodku utrpela razpočno rano na spodnji ustnici. Sodišče prve stopnje jo je uvrstilo med primere zelo lahkih telesnih poškodb, očitno po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškod glede na obstoječo sodno prakso. Pomisleki tožeče stranke zoper uvrstitev tožničine poškodbe med zelo lahke primere so neutemeljeni in tudi nimajo podlage v izvedeniškem mnenju, na katerega se sklicuje. Tožnica je utrpela bolečine in nevšečnosti, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa vse skupaj le ni bilo tako moteče, da bi ne bila tožnica polno delovno sposobna. Tudi vsi pritožbeni pomisleki v zvezi z delom s citostatiki, kar naj bi kvarno vplivalo na celjenje rane, so pravzaprav glede na izvedeniško mnenje in samo navedbo tožnice, da se je rana zacelila v štirih tednih, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ostali nepomembni. Odločujoč vpliv dela s citostatiki na zdravljenje tožnice pa je v bistvu zavrnil tudi izvedenec. Ob ugotovljenih bolečinah in nevšečnostih, ki pa niso bile neprekinjene in tudi ne skozi vse obdobje štirih tednov enako intenzivne, ob njeni popolni delovni sposobnosti, pa je po presoji pritožbenega sodišča, glede na ustaljeno sodno prakso glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v podobnih primerih, sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino iz tega naslova previsoko in v tem pogledu zmotno uporabilo določbo 200. člena ZOR. Po prepričanju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za tožnico zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 200.000,00 SIT. Iz tega razloga je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 368. člena ZPP spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino v višini 478.368,00 SIT znižalo na znesek

200.000,00 SIT. V presežku nad tem zneskom pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, v celoti pa je v tem delu zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper zavrnitev ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je bila izrečena toženki prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi za zavarovanje denarne terjatve v znesku 1,950.000,00 SIT z veljavnostjo, dokler ne bo opravljena izvršba na podlagi sodbe, izdane v tem sodnem postopku. Ob ugotovitvi, da je tožnica svojo terjatev izkazala za verjetno, pri čemer pa sama višina ni bistvena, in da je tudi izkazala nevarnost, da bi zaradi možnosti prodaje premoženja s strani tožene stranke njena terjatev bila onemogočena ali znatno otežena, je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede na čas odločanja, ko tudi ni bilo, ker sodba še ni bila pravnomočna, ob izkazani verjetnosti same terjatve, pogojev za to, da bi prvostopenjsko sodišče omejevalo začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve zgolj na nepravnomočno prisojeni denarni znesek. Za izdajo začasne odredbe namreč po 270. členu ZIZ zadostuje izkaz verjetnosti obstoja denarne terjatve. Ta pa je v času izdaje začasne odredbe 5.9.2003 tudi bila izkazana. Sodišče je dolžno odločati po stanju ob izdaji sklepa.

Kasnejših sprememb sodišče ob presoji ugovora ni bilo dolžno upoštevati. Kasneje nastale spremenjene okoliščine po izdaji začasne odredbe (npr. sedaj s sodbo določena višina prisojene odškodnine v nižjem znesku, kot je bila izdana začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve), dajejo upniku možnost, da na podlagi 2. odst. 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju predlaga sodišču spremembo začasne odredbe, če ta ni več potrebna. Ni se pa mogoče strinjati s stališčem tožene stranke, da višina tožničine terjatve ne opravičuje posega v toženkino nepremičnino, saj če toženka ne mara prepovedi obremenitve in razpolaganja s svojo nepremičnino, bo pač terjatev plačala in to ostaja v njeni izbiri. Tudi ni v nasprotju z določbo

277. člena ZIZ odločitev sodišča, ko je določilo veljavnost začasne odredbe po predlogu, in sicer dokler ne bo opravljena izvršba na podlagi sodbe v tej pravdi, saj sodišče po citiranem členu nima omejitve, koliko časa naj odredba traja. Če pa bo dolžnica terjatev plačala in izvršba ne bo potrebna, pa bo sodišče na predlog dolžnika začasno odredbo razveljavilo. Pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede stroškovnega izreka. Z ozirom na določbo 154. člena ZPP ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ko je tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarjala po temelju in po višini, bila pa je uspešna v celoti po temelju in glede višine cca 10 %, pritožbeno sodišče šteje, da predstavlja povrnitev 55 % nastalih stroškov tožeči stranki ustrezen del stroškov, ki ji jih mora povrniti tožena stranka, in 45 % stroškov tožene stranke, ki jih mora povrniti tožeča stranka. Glede na to, da je bilo odmerjenih tožeči stranki 512.125,00 SIT pravdnih stroškov, toženi stranki pa 376.050,00 SIT pravdnih stroškov, pripada tožeči stranki povrnitev 281.668,00 SIT in toženi stranki s strani tožeče stranke povrnitev 169.222,00 SIT. Po kompenzaciji je torej tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 112.446,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške, ker v glavni stvari ni bila uspešna. Stroški njenega odgovora na pritožbo pa niso tisti potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, ki bi jih morala povrniti nasprotna stranka glede na to, da ni doprinesel k rešitvi zadeve. Tožena stranka je bila s svojo pritožbo glede glavne stvari uspešna s približno 58 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti v tem razmerju njene stroške pritožbe, ki predstavljajo izdatek za sestavo pritožbe 600 odvetniških točk v znesku 66.000,00 SIT in 20 % DDV 13.200,00 SIT oziroma skupaj 79.200,00 SIT, tako da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 45.936,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.