Jedro

S tožnikovim odpoklicem s funkcije poslovodje pri toženi stranki je podane utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo tako dogovorjeno z individualno pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili za opravljanje poslovodne funkcije.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje, - v II. točki, prvem odstavku IV. točke in prvem odstavku V. točke izreka spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, - v odločitvi o stroških (VI. točka izreka) pa spremeni tako, da tožnik sam krije svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek IV. točke in drugi odstavek V. točke izreka).

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja z dne 31. 3. 2010 nezakonit (I. točka izreka) in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana dne 31. 8. 2011 iz krivdnih razlogov, prav tako nezakonita (II. točka izreka). Tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 37.224,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna s tožnikom od 1. 10. 2010 do 1. 11. 2011 vzpostaviti delovno razmerje in mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo in vse ostale prejemke, od njih odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, vse z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ga za ta čas prijaviti v sisteme obveznih socialnih zavarovanj ter mu za ta čas priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek IV. točke izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini štirih bruto plač, kar je 24.816,00 EUR, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek V. točke izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.533,84 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (VI. točka izreka), svoje stroške pa krije tožena stranka sama (VII. točka izreka).

Tožnik se pritožuje (smiselno) zoper zavrnilni del (drugi odstavek) IV. in V. točke izreka izpodbijane sodbe in zoper stroške (VI. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in toženi stranki naloži, da mu je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.769,44 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni prisodilo vtoževanih razlik v plači v znesku 6.203,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 7. 2011 upravičen do tega plačila, česar pa v izreku izpodbijane sodbe ni upoštevalo, zato je podano nasprotje med izrekom te sodbe in njeno obrazložitvijo. Tožnikova plača za obdobje od 1. 8. 2011 do 1. 11. 2011 bi morala znašati vsaj toliko, kot je znašala njegova zadnja plača (... EUR). V zvezi z vtoževano odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tožnik navaja, da je prenizko odmerjena. V času recesije je težko iskati novo zaposlitev, saj imajo mlajši kandidati prednost. Tožena stranka je tožnikovo ime očrnila. Nove ustrezne zaposlitve ni uspel najti, zato je odprl s.p.. V utemeljitev svojih pritožbenih navedb se tožnik sklicuje na sodno prakso (odločitev Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009). Graja tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku napačno odmerilo stroške za udeležbo njegove pooblaščenke na naroku v znesku 589,00 EUR. Iz tega naslova je namreč upravičen do povrnitve zneska 706,80 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. in II., točka izreka ter prvi odstavek IV. in V. točke izreka) in zoper stroške (VI. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v delu, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v delu, ki se nanaša na zakonitost sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja, pa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot pristojnemu sodišču. Tožena stranka ugovarja stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje za odločanje o tožnikovem tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na sklep o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja. Imenovanje in razrešitev poslovodij je urejeno v korporacijskem pravu. Podana je kršitev pravil pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ta tožnikov zahtevek obravnavati na drugi pravni podlagi. V okviru korporacijskega razmerja ni mogoče uporabiti načel, ki veljajo v delovnopravni zakonodaji (glej sklep VS RS, opr. št. III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011). Tožnik bi moral sam dokazati, da je ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Posle je sklepal brez pisne pogodbe, s čimer je kršil pravila poslovodske stroke in svoje delovne zadolžitve. Posledično tožena stranka ni mogla opraviti kontrole njegovega poslovanja. Tožnikova pooblastila so bila omejena. Pravne posle je lahko sklepal le skupaj s prokuristom družbe. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno ovrednotilo njegovo poslovanje. V zvezi z ravnanji, ki se tožniku očitajo v sklepu o odpoklicu s funkcije direktorja, je napravilo napačne zaključke glede sklepanja poslov z družbo A.A. d.o.o., A.B., A.C. in A.D.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z ugotovitvami revizijske hiše KPMG in napačno zaključilo, da tožnik ni odgovoren za kršitev, ker ustanovitelju ni posredoval podatkov o poslovanju družbe za mesec avgust 2010. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbi prilaga dva nova dokaza (fotokopijo članka z dne 26. 9. 2011 in listino z naslovom „¸... - Napoved junij 2009“).

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, prav tako je tožena stranka odgovorila na pritožbo tožnika. Predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik se zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe ne pritožuje, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje (zavrnitev zahtevka iz naslova plačila odškodnine v višini 37.224,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa. Prav tako se tožena stranka ne pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaobsežena v VII. točki izreka.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 31. 8. 2010 izdana v nasprotju z drugim odstavkom 88. člena ZDR, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno očitala nezakonito poslovanje z družbo A.A. d.o.o., z A.B., družbo A.E. d.o.o., A.D., A.C., kršenje pravil korporacijskega upravljanja (revizijsko poročilo družbe KPMG Slovenija z dne 12. 5. 2010) in nespoštovanje zahteve ustanovitelja tožene stranke po posredovanju podatkov. Z ozirom na to, da so isti razlogi napisani tudi v sklepu o odpoklicu tožnika z mesta direktorja, je na enaki dokazni oceni ugotovilo, da je nezakonit tudi ta sklep. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR je ugotovilo trajanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 10. 2010 do 1. 11. 2011 (tožnik ima od 2. 11. 2011 status s.p.). Reparacijskemu zahtevku je ugodilo v opisni obliki, ker naj ne bi bilo mogoče oceniti višine tožnikovega mesečnega nadomestila plače. Iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR je tožniku prisodilo znesek 24.816,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 104.493,78 EUR) pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo utemeljenost pritožbenega ugovora tožene stranke, da delovno sodišče ni stvarno pristojno odločati o tožnikovem zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja z dne 31. 8. 2010. V sporih članov organov družb, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se v zvezi z njihovim odpoklicem lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da je za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami, pa na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Določitev stvarne pristojnosti je torej odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora oziroma za odločitev o zahtevku (glej sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2008).

V obravnavani zadevi tožnik (med drugim) zahteva ugotovitev, da je sklep o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja z dne 31. 8. 2010 nezakonit. Ta zahtevek v celoti temelji na določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) in v celoti izpolnjuje pogoje iz 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP. Vrhovno sodišče RS je na svoji občni seji dne 12. 6. 2008 sprejelo načelno pravno mnenje, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi, če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2008, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1014/2006-4 z dne 6. 4. 2007 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 494/2002-131 z dne 29. 5. 2006). Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v zvezi s tem zahtevkom za čisto obliko gospodarskega statusnega spora, za odločanje o katerem je na podlagi navedene določbe ZPP predvidena stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Glede na določbe 7. točke drugega odstavka 32. člena, v zvezi s prvim odstavkom 482. člena, in glede na prvi odstavek 48. člena ZPP je torej v zadevi glede zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja z dne 31. 8. 2010, pristojno za odločanje Okrožno sodišče v Ljubljani.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločilo o zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Zato je pritožbeno sodišče, na izrecno podan pritožbeni ugovor tožene stranke, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2010, reparacijski zahtevek in zahtevek iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR. Pri preizkusu te izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, da pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (pogodba o zaposlitvi z dne 24. 2. 2009 - priloga A2), ki je bila hkrati tudi pogodba o poslovodenju. Pri toženi stranki je bil v delovnem razmerju za nedoločen čas. V navedeni pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da bo tožnik v obdobju od 1. 3. 2009 do 28. 2. 2011 opravljal delo poslovodje – direktorja tožene stranke. Tožena stranka mu je dne 31. 8. 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A4) ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 21. člena te pogodbe o zaposlitvi (odpoved z dne 31. 8. 2010 – priloga A3), s katero sta stranki dogovorili, da mu v primeru odpoklica iz razlogov, navedenih v alinejah od 1 do 7 prvega odstavka tega člena, tožena stranka lahko odpove to pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom, pri čemer sta stranki za postopek odpovedi izrecno izključili uporabo določb ZDR. Iz sklepa z dne 31. 8. 2010 (priloga A4) izhaja, da je bil tožnik odpoklican s funkcije direktorja iz razlogov, navedenih v določilu 2., 3. in 4. alineje 18. člena Akta o ustanovitvi tožene stranke in iz krivdnih razlogov, navedenih v določilu 1., 2., 3., 4., 5. in 7. alineje prvega odstavka 21. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2009. Izpodbijana odpoved v uvodu med pravnimi podlagami za odpoved navaja določbo drugega odstavka 21. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 24. 2. 2009 in tudi iz njene obrazložitve izhaja, da je navedeno pogodbeno določilo (21. člen) temelj za to odpoved, pri čemer se tožena stranka sklicuje tudi na 72. člen ZDR, ki določa, da se v pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi lahko uredijo drugače, kot je to določeno v ZDR. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odpovedi sicer opiše tudi tožnikova protipravna ravnanja, s katerimi naj bi huje kršil svoje pogodbene obveznosti, kar pa iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, za ta spor ni bistveno.

Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 zavzelo stališče, da je poslovodja d. o. o., ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v dvojnem položaju in sicer v statusnopravnem položaju organa družbe (449. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/2002) ter v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen ZDR). Odpoklic s statusnopravne funkcije zato ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru odpoklica s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (šesta alineja 72. člena ZDR), kot je bilo to ugotovljeno v obravnavanem primeru.

Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil tako podan že z odpoklicem tožnika s poslovodne funkcije in razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti niso bistveni (glej sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 187/2009 z dne 24. 5. 2011 v zvezi z sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 995/2008 z dne 21. 1. 2009). Vprašanja v zvezi z imenovanjem in odpoklicem poslovodje - direktorja d. o. o. so vprašanja statusnega prava. O pravilnosti in zakonitosti odpoklica tožnika z mesta direktorja, kot je bilo že pojasnjeno, ni pristojno odločati delovno sodišče. V tem individualnem delovnem sporu glede na 21. člen pogodbe o zaposlitvi za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je bil tožnik odpoklican kot poslovodja. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila hkrati tudi pogodba o poslovodenju, izrecno dogovorili, da predčasen odpoklic s funkcije poslovodje iz razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 21. člena te pogodbe (tožena stranka je uveljavljala razloge, ki so navedeni v določilih 1., 2., 3., 4., 5. in 7. alinee prvega odstavka 21. člena te pogodbe), predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako tožniku pogodbo o zaposlitvi, ki je hkrati pogodba o poslovodenju, zakonito odpovedala na podlagi določbe te pogodbe, po kateri odpoklic s funkcije direktorja iz navedenih razlogov predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z enomesečnim odpovednim rokom, saj je takšna pogodbena določba v skladu z 72. členom ZDR. Vse navedeno torej pomeni, da je tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijski zahtevek in zahtevek iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR neutemeljen že zgolj glede na določbi drugega odstavka 21. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2009 in 6. alineje 72. člena ZDR, zato je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje je tako po nepotrebnem presojalo, ali je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala vrsto nepravilnosti, ki so bile razlog za tožnikov odpoklic in katere je tožena stranka navedla tudi v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb tožene stranke, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo. Posledično je postal brezpredmeten pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na vtoževane plače, bistveno kršilo pravila pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. točki, prvem odstavku IV. točke in prvem odstavku V. točke izreka spremenilo tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Pritožbo tožnika pa je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek IV. točke in drugi odstavek V. točke izreka), saj je ugotovilo, da v tem delu s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP) Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka.

Tožnik s tožbenim zahtevkom (v celoti) ni uspel, zato sam krije svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (VI. točka izreka) spremenilo tako, da tožnik krije sam svoje pravdne stroške (3. točka 365. člena ZPP).

V skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, njegov odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).