Jedro

V izvršilnem postopku izvršilno sodišče o ugovoru tretjega vsebinsko ne odloči, temveč v primeru nasprotovanja s strani upnika, ugovor zavrne, tretji pa ima možnost v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začeti pravdo na nedopustnost izvršbe (drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ). Glede na to o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega v tej fazi izvršilnega postopka ni mogoče odločiti niti po kriteriju uspeha (154. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), niti po kriteriju neutemeljeno povzročenih stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in bo o njih izvršilno sodišče lahko odločalo, ko bodo znana vsa dejstva v zvezi z začeto pravdo na nedopustnost izvršbe oziroma odločitvijo pravdnega sodišča o zahtevku tretjega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor tretjega zavrne (I. točka izreka), da se odločanje o stroških v zvezi z ugovorom tretjega odloži do izteka zakonskega roka za začetek pravde za nedopustnost izvršbe oziroma do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, v kolikor jo bo tretji začel (II. točka izreka), da se zavrne predlog tretjega za odlog izvršbe (III. točka izreka), in da je tretji dolžan upniku povrniti stroške v zvezi z odlogom izvršbe v višini 57,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper II, III. in IV. točko izreka se pritožuje tretji. V pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da se odločitev o stroških v zvezi z ugovornim postopkom odloži do pravnomočne odločitve v postopku za nedopustnost izvršbe. Načeloma je sicer s takšnim stališčem soglašati, vendar je v izločitveni pravdi uveljavljeno posebno pravilo, ki omogoča tudi izjemo od upoštevanja načela uspeha, če se ugotovi, da je tožena stranka (upnik) v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na stvareh, na katere je bilo poseženo, ne obstajajo pravice drugih. Iz tega smiselno izhaja tudi izvršilni postopek, da v primeru, ko je bil upnik že v času ugovornega postopka seznanjen z okoliščinami, ki so kazale na utemeljenost ugovora tretjega, pa se z ugovorom kljub temu ni strinjal, nosi tudi stroške ugovora tretjega. Takšen dejanski stan pa je podan v konkretnem primeru, saj je bil upnik z vložitvijo ugovora tretjega nedvomno seznanjen, prav tako pa tudi z okoliščinami, ki so kazale na njegovo utemeljenost. Tudi odločitev sodišča o zavrnitvi predloga tretjega za odlog je nepravilna. Zakon daje tretjemu pravni interes za odlog izvršbe, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je tretji vložil pravno sredstvo, s katerim zahteva, da se izvršbo na njegov predmet izreče za nedopustno, poleg tega pa mora izkazati za verjetno ali obstoj svoje pravice, ali da bi z izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji je vložil ugovor in tudi verjetno izkazal obstoj svoje lastninske pravice na premičnini (motornem kolesu K.), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. S tem je zadostil vsem zakonskim pogojem za odlog izvršbe, zato mu nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ni bilo potrebno dokazovati. Ne glede na navedeno pa tretji opozarja še na spregledano načelo sorazmernosti med opravo izvršbe na predmetno premičnino, na katerega mora pri opravi izvršbe paziti izvršilno sodišče samo. Vrednost premičnine je praktično neprimerljiva z upnikovo minorno denarno terjatvijo. Tretji zato predlaga, da se izvršba omeji le na denarna sredstva dolžnika, saj bo že s tem terjatev upnika lahko poplačana, kar je razvidno iz javno dostopnih evidenc o dolžnikovem poslovanju. Glede zadostitve pogojev za odlog po 1. odstavku 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) pa tretji še dodaja, da ima račun v sedanjem izvršilnem postopku funkcijo dokazila, zato ima enak dokazni učinek kot javna listina, za katere velja, da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov postopka za odlog izvršbe. Sodišče je napačno štelo kot potrebne oziroma neutemeljeno povzročene stroške upnikovega odgovora na predlog tretjega za odlog izvršbe. ZIZ ne zahteva vročanja predloga za odlog izvršbe nasprotni stranki (upniku) niti odgovora nanj. Pri odločanju o odlogu je sodišče dolžno presojati le izpolnjevanje zakonskih pogojev za odlog, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja teh pogojev v celoti na strani tistega, ki odlog predlaga. Upnikovo strinjanje ali nestrinjanje z odlogom pa ni v ničemer pripomoglo k odločitvi sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje glede odložitve odločanja o stroških postopka ugovora tretjega do izteka zakonskega roka za začetek pravde za nedopustnost izvršbe oziroma do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, v kolikor jo bo tretji začel. V izvršilnem postopku namreč izvršilno sodišče o ugovoru tretjega vsebinsko ne odloči, temveč v primeru nasprotovanja s strani upnika, ugovor zavrne, tretji pa ima možnost v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začeti pravdo na nedopustnost izvršbe (drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ). Glede na to o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega v tej fazi izvršilnega postopka ni mogoče odločiti niti po kriteriju uspeha (154. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), niti po kriteriju neutemeljeno povzročenih stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in bo o njih izvršilno sodišče lahko odločalo, ko bodo znana vsa dejstva v zvezi z začeto pravdo na nedopustnost izvršbe oziroma odločitvijo pravdnega sodišča o zahtevku tretjega.

5. Ni pa mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je upnik tretjemu stroške neutemeljeno povzročil zgolj iz razloga, ker je ob seznanitvi z njegovim ugovorom kljub temu z izvršbo vztrajal, oziroma je njegovemu ugovoru nasprotoval. To možnost mu namreč ZIZ izrecno omogoča, poleg tega pa je upnik ugovoru konkretizirano nasprotoval z navedbami, da je račun za motorno kolo z dne 2. 4. 2018, ki ga je v postopku predložil tretji, fiktiven, saj je ustanovitelj in edini družbenik dolžnika in tretjega ista oseba (I. h. u. d.o.o.) in bi v primeru resničnega nakupa motornega kolesa tretji do datuma rubeža (11. 4. 2018) že uredil prepis lastninske pravice nanj, in da bi tretji moral imeti račun in motorno kolo zavedeno tudi v svojih knjigovodskih listinah, priložil pa bi lahko tudi potrdilo o plačilu kupnine. V takem primeru pa ni mogoče že vnaprej odločiti, da je upnik ugovoru tretjega neutemeljeno nasprotoval in je tudi stroške v zvezi s tem neutemeljeno povzročil. Pravilna je torej odločitev, da se o stroških v zvezi z ugovornim postopkom odloči po končanem pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe, v katerem se bodo navedbe obeh strank tudi vsebinsko preizkusile in bo odločitev o neutemeljeno povzročenih stroških tudi dejansko mogoča. 6. Napačno je tudi stališče pritožbe glede odloga izvršbe na predlog tretjega. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da tretji ni izkazal pogojev za odlog po prvem odstavku 73. člena ZIZ, saj v izkaz svoje pravice na predmetu izvršbe ni predložil pravnomočne sodne odločbe ali kakšne druge javne listine, zasebne listine, ki ima naravo javne listine, oziroma obstoja svoje pravice ni opiral na dejstva, ki so splošno znana. Račun za nakup motornega kolesa, ki ga je predložil, pa ne predstavlja niti javne niti zasebne listine, ki ima naravo javne listine, ko to napačno tolmači pritožba. Račun je namreč tudi po stališču sodne prakse poslovna, zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo, temveč jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno predloženi račun tretjega upoštevalo v okviru verjetno izkazane pravice tretjega in pogoje za odlog ugotavljalo na podlagi drugega odstavka 73. člena ZIZ. Le-ta pa jasno določa, da morata biti za odlog izvršbe kumulativno izkazana dva pogoja, in sicer da tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji je svojo pravico na predmetu izvršbe s predloženim računom za nakup motornega kolesa z verjetnostjo izkazal, medtem ko nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ni niti zatrjeval. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da zaradi neizpolnjenega drugega pogoja za odlog izvršbe po drugem odstavku 73. člena ZIZ njegov predlog ni utemeljen.

7. Neutemeljeni so tudi očitki pritožbe glede nepravilne odmere stroškov postopka v zvezi z odlogom izvršbe. Res je sicer, da ZIZ izrecno ne predvideva odgovora upnika na odlog izvršbe, vendar pa ima upnik to pravico že zaradi zagotavljanja pravice do izjave. Odgovor na predlog pa mora sodišče tudi upoštevati, saj ima upnik pravico nasprotovati dolžnikovim navedbam in dokazom ter podati tudi svoje navedbe in dokaze. Tudi glede predloga za odlog izvršbe namreč velja, da neprerekana dejstva štejejo za dokazana (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik pa ob prejemu predloga za odlog izvršbe ne ve, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno relevantna, zato upravičeno domneva, da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice, in da svojih pravic v postopku ne bo mogel več zavarovati 2. Glede na to in dejstvo, da tretji s svojim predlogom za odlog v konkretnem primeru ni uspel, pa je upnik upravičen do povračila v tem postopku nastalih stroškov (odgovora na predlog za odlog) tako po kriteriju uspeha (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot tudi neutemeljeno povzročenih stroškov s strani tretjega (sedmi odstavek 38. člena ZIZ).

8. Pritožbeni očitki o nesorazmernosti izvršbe pa so za odločitev o pritožbi nerelevantni. Poleg tega pa tretji za takšen ugovor oziroma predlog za omejitev izvršbe ni legitimiran. Sodišče sicer res po uradni dolžnosti pazi na načelo sorazmernosti izvršbe (3. člen ZIZ), vendar lahko izvršbo v konkretnem primeru omeji zgolj na dolžnikov predlog, ne pa tudi na predlog tretjega (drugi odstavek 34. člena ZIZ).

9. Glede na vse pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II, III., in IV. točka izreka) potrdilo.

1 Prim. VSRS III Ips 2/98, VSC I Ip 157/2013. 2 Prim. VSL III Ip 1934/2018.