Jedro

Funkcija zagovornika po uradni dolžnosti preneha z dnem njegove razrešitve. Ker pa je bil v konkretnem primeru izdan sklep o razrešitvi isti dan, kot je zagovornik vložil v korist priprtega obdolženca pritožbo zoper sklep o podaljšanju (hišnega) pripora, je treba šteti, da je bil upravičen do vložitve pritožbe.

Ko sodišče odloča o priporu (smiselno tudi o hišnem priporu) iz razloga ponovitvene nevarnosti, je vselej dolžno ugotoviti obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoč na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da bi obtoženec ponovil določeno specifično sklepanje. Za takšno sklepanje morata biti ugotovljena vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina iz 3. točke 1. odst. 201. člena ZKP. ZKP kot objektivne okoliščine določa težo kaznivega dejanja, način storitve, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno; in kot subjektivne okoliščine obtoženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali pa obstoj kakšne druge posebne okoliščine, ki kaže na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Okoliščina, da je bil obtoženec obravnavan pred policijo za premoženjske delikte, ne predstavlja nobene takšne okoliščine, ki jih določa zakon, in je celo v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP.

Izrek

1. Pritožbi zagovornika obtoženega LL se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, opr. št. III K 23/2008-64 z dne 16.4.2008 razveljavi.

2. Pritožbi zagovornika obtoženega LL zoper sklep, opr. št. Ks 635/2008-61, z dne 11.4.2008 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom Ks 635/2007, z dne 11.4.2008 pri ponovnem odločanju o predlogu državnega tožilca z dne 31.3.2008 za odreditev pripora zoper obtoženega LL, predlog državne tožilke za odreditev pripora zavrnil, pri preizkusu razlogov za hišni pripor po 2. odst. 207. člena ZKP v zvezi s 6. odst. 199.a člena ZKP, pa obtožencu podaljšal hišni pripor iz razloga po 3. točki 1. odst. 201. člena ZKP. Odločba je bila vročena obtoženčevemu zagovorniku po uradni dolžnosti po telefaksu istega dne ob 16.45 uri. Zagovornik po uradni dolžnosti je dne 14.4.2008 na pošti priporočeno vložil pritožbo zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal razveljavitev sklepa oziroma odpravo pripora. Sodišče je pritožbo zagovornika prejelo 15.4.2008. 14.4.2008 je predsednica senata s sklepom III K 23/2008-62 zagovornika po uradni dolžnosti, odvetnika PZ v Ljubljani razrešila, ker je odpadel razlog za obvezno obrambo, nato pa dne 16.4.2008 s sklepom III K 23/2008-64 pritožbo zagovornika zavrgla kot nedovoljeno. Iz razlogov sklepa izhaja, da je zagovornik vložil pritožbo dne 15.4.2008, ker pa je bil razrešen dne 14.4.2008, do vložitve pritožbe ni bil upravičen.

Proti sklepu o zavrženju je zagovornik pravočasno vložil pritožbo, v kateri navaja, da je pritožbo vložil dne 14.4.2008, ko je bil formalno še zagovornik in je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in obravnavo pritožbe zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi postavljenemu zagovorniku s prenehanjem razloga obvezne obrambe po samem zakonu prenehala funkcija zagovornika po uradni dolžnosti, saj določa, da se takega zagovornika razreši. To pa pomeni, da je sklep o razrešitvi konstitutivne narave, ki učinkuje z dnem izdaje. Funkcija zagovornika po uradni dolžnosti torej preneha z dnem njegove razrešitve, ne glede na to, kdaj je prejel sklep o razrešitvi oziroma, kdaj je bil o razrešitvi seznanjen. Zato so vsa njegova procesna dejanja, ki jih je opravil po razrešitvi, nedovoljena. Vendar pa sta v konkretnem primeru dan izdaje sklepa o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti in dan vložitve pritožbe identična, saj se v skladu z določbo 3. odst. 87. člena ZKP šteje, da je bila pritožba vložena na sodišče dne 14.4.2008 in ne dne 15.4.2008, kot je zmotno ugotovila predsednica senata in kar utemeljeno izpodbija v pritožbi zagovornik. V takšnem primeru in upoštevajoč, da je postavljeni zagovornik ravnal v skladu z odvetniško etiko, ko je v korist obtoženca vložil pritožbo, je potrebno šteti, da je bil upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe razveljavilo.

Glede na takšno odločitev je v nadaljevanju preizkusilo tudi sklep o podaljšanju hišnega pripora. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je senat sodišča prve stopnje ob utemeljenosti suma obtožencu očitanih obeh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ugotovil, da je na strani obtoženca "nesporno" podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj je bil obtoženi LL v kratkem obdobju že trikrat obravnavan s strani policije zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. Pritožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da senat ponovitvene nevarnosti ni utemeljil v skladu z določbo 3. točke 1. odst. 201. člena ZKP, saj ni ugotovil obstoja vseh okoliščin, ki jih zahteva zakon. Takšni pritožbi je namreč potrebno pritrditi. Ko sodišče odloča o priporu (smiselno tudi o hišnem priporu) iz razloga ponovitvene nevarnosti, je vselej dolžno ugotoviti obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoč na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da bi obtoženec ponovil določeno specifično sklepanje. Za takšno sklepanje morata biti ugotovljena vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina iz 3. točke 1. odst. 201. člena ZKP. Zakon o kazenskem postopku določa kot objektivne okoliščine težo kaznivega dejanja, način storitve, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno; in kot subjektivne okoliščine obtoženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali pa obstoj kakšne druge posebne okoliščine, ki kaže na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Okoliščina, da je bil obtoženec obravnavan pred policijo za premoženjske delikte, ne predstavlja nobene takšne okoliščine, ki jih določa zakon in je celo v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Pri tem pa sodišču prve stopnje ni naložilo, da o stvari ponovno odloča, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bil kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje dne 22.4.2008 končan z izrekom obsodilne sodbe, obtoženemu L je bila izrečena pogojna obsodba in v skladu z določbo člena 361/2 ZKP (hišni) pripor odpravljen.