Jedro

Nastanek težko nadomestljive škode zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov kot eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v tožničinem primeru ni izkazan, saj bo tožnica kot brezposelna delavka lahko uveljavila pravico do nadomestila plače pri zavodu za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo izvršitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 22.1.2003 do izdaje pravnomočne sodbe v sporni zadevi, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnico takoj pozvati nazaj na delo, jo za čas zadržanja izvršitve redne odpovedi obdržati na delu pod pretnjo denarne kazni v višini 150.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnice. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice je ugotovilo samovoljno ravnanje tožene stranke, nadalje verjetnost, da bo v sporu vtoževanim zahtevkom ugodeno in da obstoji na strani tožnice nevarnost nastanka nenadomestljive škode.

Tožena stranka se je pritožila zoper sklep iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) v zvezi z določbo 366. čl. ZPP. Navaja, da za tožnico ne more veljati posebno varstvo po Zakonu o delovnih razmerjih, saj dojenje otroka v drugem letu starosti ne more biti utemeljeno. Kot podjetnica posluje z izgubo. V tej zvezi je bistveno skrčila obseg svojega poslovanja. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da poslovni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obstoji. Zato tožničina terjatev ni verjetno izkazana. Nadalje na tožničini strani ni podana verjetnost nastanka nenadomestljive škode, saj bo v primeru ugotovitve sodišča, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju, iz tega naslova morebitna škoda v celoti poravnana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožničin predlog v celoti zavrne oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika, pri čemer je namen začasnih odredb predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi omogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Odločilno je, da se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno ali začasno rešuje. Upnik mora v zvezi z predlogom za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve izkazati verjetnost takšne terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavanjo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora v nadaljevanju izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). Poleg tega sodišče glede izvedbe začasne odredbe ni vezano na upnikov predlog, ki se nanaša na višino denarne kazni iz določbe 226. čl. ZIZ, če dolžnik ne bi realiziral obveznosti iz izdane začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo ugotovilo samovoljno ravnanje tožene stranke, ker je tožnici dne 22.1.2003, to je v času otrokovega dojenja, odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Takšna ugotovitev ni utemeljena, saj je tožnica predložila toženi stranki zdravniško potrdilo o dojenju otroka šele mesec dni po odpovedi pogodbe, pri čemer svojo delodajalko o dojenju pred tem tudi drugače ni seznanila. Zato se toženi stranki iz tega razloga ne more očitati samovoljnega ravnanja. Nadalje na tožničini strani ni izkazan nastanek težko nadomestljive škode, saj bi tožnica po prenehanju dela kot brezposelna delavka uveljavila pravico do ustreznega denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje.

Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedena dejstva nimajo vpliva na izkazanost pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe po določbi 272. čl. ZIZ. Iz pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov z dne 22.1.2003 izhaja, da je tožena stranka odpovedala tožnici delovno razmerje na delovnem mestu modni oblikovalec iz razloga, ker tožničino delo v nadaljevanju zaradi zmanjšanega obsega in notranje organizacije dela ni več potrebno. Navedena ugotovitev je v nasprotju z listinskimi dokazi, ki izkazujejo, da je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto šivilje - prodajalke in oblikovalke. Ta opravila je dejansko izvajala, ob tem da je tožena stranka imela po odpovedi pogodbe še vedno potrebe po uslugah na navedenem delovnem mestu. To pa ne more izkazovati resne razloge, ki bi onemogočali nadaljevanje tožničine zaposlitve. Glede na to, da se je tožnica v zadevi izkazala še z ustreznim potrdilom o dojenju otroka, ki predstavlja v smislu določbe 115. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) podlago, da ji tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z utemeljitvijo v izpodbijanem sklepu o verjetnosti izkazanosti tožničinih zahtevkov. Nadalje je potrebno še dodati, da tožena stranka ni imela nobenih razlogov sankcioniranja tožnice, ki je želela uveljaviti posebno varstvo, ki gre materam v skladu s predpisi o starševskem varstvu. V situaciji, ko je tožnica iz tega naslova zaprosila svojo delodajalko, da bi še naprej delala le polovičen delovni čas, bi bilo z vidika pristnih odnosov med pogodbenima strankama pričakovati, da bo tožena stranka na takšno zaprosilo korektno odgovorila. Ker je namesto odgovora tožena stranka podala tožnici enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi (celo na drugem delovnem mestu), sodišče takšno reakcijo šteje za poskus nezakonitega uveljavljanja sile močnejše stranke, ki legitimne predloge šibkejše stranke sankcionira tako, da z njo enostransko prekinja pogodbeno razmerje. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podan nadaljnji razlog za izdajo predlagane začasne odredbe v smislu 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdanim sklepom ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in iz gornjih razlogov potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).