Jedro

Če eden od solastnikov nepremičnine uporablja celo nepremičnino, pa zato nima ustreznega pravnega naslova, gre za primer uporabe tuje stvari v svojo korist. Korist je v brezplačni uporabi solastniškega deleža drugega solastnika. Ker prvi solastnik ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, ki je deloma od drugega solastnika, mora temu povrniti znesek, ki ustreza najemnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 11.655,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnica dolžna plačati tožencu 13.833,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2005 do plačila in 6.167,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2000 do plačila. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti nastale pravdne stroške v znesku 3.340,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ne držijo ugotovitve, da je bila tožnica prisiljena zapustiti stanovanje, ki predstavlja skupno lastnino pravdnih strank. Družinske razmere so bile nevzdržne zaradi obeh pravdnih strank, ne le zgolj zaradi ravnanj toženca. To sta izpovedali obe priči, sin in hči pravdnih strank, njune navedbe pa je sodišče povzelo v sodbi. Tožnica ni nikoli zatrjevala, da bi ji toženec fizično onemogočal vstop v stanovanje. Psihično nasilje, s katerim tožnica utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, pa je bilo prisotno z obeh strani. Nadalje toženec stanovanja ni uporabljal, niti ni uporabe stanovanja onemogočal tožnici. Tudi ob predpostavki, da bi bil tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen, je sodišče napačno določilo višino dosojenega zneska. Toženec stanovanja ni uporabljal, temveč sta stanovanje uporabljala sin in hči, tožnica kot solastnica stanovanja slednjemu ni nasprotovala. Ker je tožnica tako kot toženec svojim otrokom dovolila uporabo stanovanja oziroma temu ni nasprotovala, ga toženec ni mogel oddajati, tožnici zato ne more pripadati 40 % od ugotovljene mesečne najemnine iz naslova neupravičene pridobitve, saj je svoje razpolaganje z nepremičnino s tem sama omejila. Toženec izpodbija odločitev sodišča tudi v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo. Iz trditvene podlage ter dokazov nedvomno izhaja, da je za nepremičnino plačal del stroškov, ki bi jih kot solastnica, kljub dejstvu, da se v stanovanju ni nahajala, morala plačati tožnica. V kolikor je sodišče štelo, da je bila trditvena oziroma dokazna podlaga za nasprotno tožbo pomanjkljiva, bi moralo toženo stranko skladno z materialnim procesnim vodstvom opozoriti ter pozvati na dopolnitev nasprotne tožbe, zlasti ob dejstvu, da v postopku ni imela pooblaščenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravici tožnice do uporabnine za njen solastniški delež na stanovanju oprlo na sledeče ugotovitve: pravdni stranki sta razvezana zakonca, solastnika stanovanja v L., Ulica X, delež tožnice znaša 40 %, delež toženca pa 60 %; tožnica se je iz navedenega stanovanja konec leta 1999 izselila skupaj z mladoletno hčerko in od takrat v njem ni več prebivala; odselila se je zaradi psihičnega maltretiranja in nasilja toženca ter njegovih groženj, nevzdržne razmere v družini so negativno vplivale na otroka; tožnica se ni poskušala vrniti v stanovanje, ker se je toženca bala; toženec ji ne bi dopustil vrnitve v stanovanje z namenom stalnega bivanja.

5. Toženec v pritožbi sicer priznava, da so bile družinske razmere nevzdržne, vendar trdi, da je bilo psihično nasilje prisotno z obeh strani, da tožnica ni bila prisiljena zapustiti stanovanja ter da ji ni onemogočal vstopa v stanovanje. A dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je trdna in ne vzbuja dvoma o tem, da se tožnica s hčerko ni izselila iz stanovanja prostovoljno, pač pa je bila v to prisiljena zaradi nevzdržnih razmer, ki so bile posledica nasilja in groženj toženca. Izpovedba tožnice, podprta tudi z drugimi dokazi, je prepričljivejša in bolj logična od toženčeve, ki je trdil, da se je tožnica izselila iz stanovanja, ker se je želela skrivati pred policijo zaradi storjenih kaznivih dejanj. Razumljivo in življenjsko je tudi pojasnilo tožnice, zakaj se ni niti poskušala vrniti v stanovanje z namenom stalnega bivanja glede na prejšnje nasilno obnašanje ter grožnje, ki izhajajo celo iz toženčevih vlog in dopisov sodišču tekom tega postopka.

6. Če eden od solastnikov nepremičnine uporablja celo nepremičnino, pa zato nima ustreznega pravnega naslova, gre za primer uporabe tuje stvari v svojo korist. Korist je v brezplačni uporabi solastniškega deleža drugega solastnika. Ker prvi solastnik ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, ki je deloma od drugega solastnika, mora temu povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Takšno je enotno stališče tako pravne teorije kot sodne prakse (1). Materialnopravna podlaga je v določbi 198. člena Obligacijskega zakonika - OZ oziroma prej veljavni določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje so izpolnjeni vsi pogoji za obogatitveni zahtevek tožnice. Dokazala je prikrajšanje, ker stanovanja proti svoji volji ne more souporabljati v obsegu svojega solastniškega deleža. Ker v takšen položaj sama ni privolila, je s tem prišlo do obogatitve na strani toženca, zaradi uporabe njenega solastnega deleža brez pravne podlage. Toženčev ugovor, da tudi sam stanovanja določeno obdobje ni uporabljal, je s pravilnimi razlogi zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Ni torej pomembno, ali je toženec v stanovanju ves čas tudi sam bival, pač pa, da je tožnici s svojim ravnanjem preprečil, da bi stanovanje tudi ona uporabljala.

7. Pritožnik ugovarja višini dosojene uporabnine, ker sta stanovanje uporabljala tudi sin in hči pravdnih strank, tožnica pa jima je dopustila souporabo stanovanja oziroma temu ni nasprotovala. Četudi je toženec ustvaril situacijo, ki je tožnici onemogočala dotedanjo souporabo stanovanja, načeloma drži, da se lahko pri določitvi višine uporabnine kot pravno pomembno upošteva sobivanje otrok v skupnem stanovanju bivših zakoncev (2). V konkretni zadevi iz navedb pravdnih strank izhaja, da sta njuna hči in sin določeno obdobje souporabljala stanovanje. Vendar je tožnica na izrecen ugovor toženca v tej smeri pojasnila, da sin ne živi v stanovanju, saj je v zaporu, hčerka pa je do leta 2002 bivala pri njej. Ker je toženec ugovarjal, da je zaradi tega uporabnina lahko manjša, kot znaša tožničin solastninski delež na stanovanju, je dokazno breme na tožencu, da je njegova eventualna korist manjša. Toženec pa svoje trditvene podlage v tej smeri ni dopolnil in ni navedel, v katerem obdobju sta sin oziroma hči bivala v stanovanju. Zato je kljub drugačnim razlogom sodbe pravilna odločitev sodišča, da pri določitvi višine uporabnine tega ni upoštevalo.

8. Glede nasprotne tožbe toženec v pritožbi meni, da iz njegove trditvene podlage in dokazov nedvomno izhaja, da je za stanovanje plačal del stroškov, ki bi jih družbi S., d.d. morala plačati tožnica. To ne drži. Toženec ni dokazal niti podlage, niti višine zneska, ki naj bi ga sam plačal namesto tožnice upravniku stanovanja. Neutemeljen je tudi procesni očitek, da bi moralo sodišče toženo stranko opozoriti na dopolnitev nasprotne tožbe skladno z materialnim procesnim vodstvom, zlasti ob dejstvu, da v postopku ni imela pooblaščenca. Slednje ne drži povsem, saj je toženca del postopka zastopal odvetnik, in sicer pri vložitvi odgovora na tožbo in nasprotne tožbe ter prve pripravljalne vloge. Pooblaščencu tožene stranke je bila vročena tudi pripravljalna vloga tožeče stranke (red.št. 10 spisa) z izrecno zahtevo tožnice, da toženec specificira dolg iz naslova stroškov upravljanja stanovanja ter priloži dokazila. Toženec se je to zavezal storiti tudi sam z vlogo sodišču z dne 14. 10. 2008. Navedeno pomeni, da se pritožnik ne more sklicevati na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih pritožnik uveljavlja, niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožbo zavrne in sodbo potrdi ob uporabi določbe 353. člena ZPP.

(1) R.Vrenčur, Neupravičena pridobitev, Zbornik PF Maribor, št. 1/2007, Z. Strajnar, Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki.

(2) Odločbi VS RS II Ips 395/2003, II Ips 715/2004.