Jedro

Tožnik je bil od spornega dne dalje sposoben za delo, ki ga je opravljal, zato njegov tožbeni zahtevek, da ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.

Tožnik dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca ni grajal, nanj ni imel pripomb in ni zahteval dodatnih pojasnil o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega dvoma o popolnosti in pravilnosti izvedeniškega mnenja, zato z opustitvijo zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi ni prišlo do očitane kršitve načela neposrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 3. 6. 2013 ter odločba št. ... z dne 14. 5. 2013 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od dne 20. 5. 2013 dalje in se tožencu naloži povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi meni, da je sodišče odločilo nepravilno in nezakonito na podlagi bistvenih kršitev pravil postopka. Delovna nemožnost tožnika v času od 20. 5. 2013 se bi morala ugotavljati z izvedencem medicinske stroke, kar je tožnik kot dokaz predlagal s tem, da bi bil izvedenec neposredno zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Izvedenec na naroku za glavno obravnavo neposredno ni bil zaslišan, kar pomeni, da so bila pri izvajanju dokazov kršena pravila postopka, to je načelo neposrednega izvajanja dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu, kakor jo določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi zatrjevane kršitve neposrednega izvajanja dokazov.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije tožene stranke z dne 3. 6. 2013, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 14. 5. 2013. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 19. 5. 2013 do 19. 5. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 20. 5. 2013 dalje pa je zmožen za delo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednje dejansko stanje, pri katerem se je predvsem oprlo na mnenje sodnega izvedenca za medicino - psihiatrijo mag. A.A., da je tožnik osebnostno preprostejši, zgolj delno elementarno šolsko izobražen, vendar ne boleha za nobeno pravo duševno boleznijo iz spektra shizofrenije ali drugimi psihotičnimi motnjami, ki bi ga ovirale v presoji realnosti. Menil je, da bolniški stalež za tožnika po 20. 5. 2013 iz psihiatričnega vidika ni indiciran. Pri tem je upošteval psihiatrično dokumentacijo tožnika tako z dne 6. 5. 2013 kot z dne 10. 6. 2013. Pri tožniku ne gre za spremembo razumskih sposobnosti, ki so sicer na spodnjem robu povprečja, vendar zadoščajo za naravo dela, kakršnega je imel tožnik. Na zmožnost za delo ne vplivata splošna stiska in pomanjkanje sredstev za preživljanje, ker tudi iz drugih zdravstvenih težav (otorinolaringoloških) ne izhaja, da bi bila pri tožniku podana začasna nezmožnost za delo od 20. 5. 2013 dalje, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da je tožnik bil zmožen za delo, ki ga je opravljal pri podjetju C. d.o.o. kot miner.

Pritožba tako ugotovljenega dejanskega stanja niti določno ne izpodbija. Meni, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko ni zaslišalo sodnega izvedenca, da bi ta lahko izvedensko mnenje podal ustno na glavni obravnavi. S tem je kršilo tudi načelo neposrednega izvajanja dokazov.

Opustitev zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v takšnem primeru lahko kršeno načelo neposrednosti. Iz sodnega spisa izhaja, da sodišče prve stopnje tega načela ni kršilo. Sodni izvedenec - psihiater je izdelal psihiatrično izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje posredovalo obema strankama. Tožnik se z ugotovitvami in zaključki izvedenca ni strinjal, ker je menil, da to ne upošteva življenjskih okoliščin in pomanjkanja ter s tem povezanega stradanja tožnika v letu 2013. Pri tem je navedel, da je bil tožnik v času od 20. 5. 2013 dalje brezposelna oseba, pred tem pa je opravljal dela kot delavec v gradbeništvu, pri tem pa ni prejel izplačanih plač od delodajalca ter je tako v letu 2013 dejansko stradal, živel v pomanjkanju in je občutil lakoto, zaradi tega so mu pošle fizične moči in se mu je tudi pomračil um. Lakota, socialna stiska, ločenost od družine in življenje v samskem domu, brez dohodkov in z vedenjem, da ti delodajalec noče oziroma ni izplačal plače za pošteno opravljeno delo, je pri tožniku povzročilo resne psihične težave, zaradi katerih ni bil več zmožen za delo. Navedenega pa izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval. Tožnik je predlagal, da se izvedenca ustno zasliši. Sodišče je v zvezi z navedenimi pripombami pozvalo izvedenca, da izdela dopolnilno psihiatrično izvedensko mnenje. Izvedenec je dopolnilno psihiatrično izvedensko mnenje izdelal dne 26. 1. 2014 ter izrecno menil, da pri tožniku ne gre za „pomračitev uma“, saj pri tožniku ne gre za spremembo razumskih sposobnosti, ki so sicer na spodnjem robu povprečja, vendar zadoščajo za naravo dela, kakršnega je tožnik imel. Splošna stiska na zmožnost za delo ne vpliva, prav tako ne vpliva na delo pomanjkanje sredstev za preživljanje in tudi sama ločenost od družine, nima vpliva na kvaliteto razumevanja in pojmovanja. Psihiater je na podlagi psihiatrične dokumentacije tudi zaključil, da tožnik ni prejemal psihofarmakoterapije v obliki in kvantiteti, kakršna je značilna za prave duševne bolezni, ki bi edino lahko vplivale na sposobnost razumevanja in funkcioniranja, saj tega v dokumentaciji ni zaslediti in je tako v celoti vztrajal pri podanem izvedenskem mnenju z dne 8. 12. 2013. Na navedeno izvedensko mnenje, ki je bilo tožniku posredovano dne 29. 1. 2013, s pozivom, da se do njega opredeli v roku 15 dni, tožnik ni podal nobenih pripomb. Tožnik tudi na naroku za glavno obravnavo dne 4. 6. 2013 v navedeni smeri ni imel nobenih pripomb na dopolnilno izvedensko mnenje, niti na sprejeti sklep sodišča prve stopnje, da se izvedba ostalih dokaznih predlogov zavrne ter dokazovanje zaključi. Tožnik dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca ni grajal in nanj ni imel pripomb ter tudi ni zahteval dodatnih pojasnil o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, prav tako sodišče ni imelo nobenega dvoma o popolnosti in pravilnosti izvedeniškega mnenja, zato tudi ni prišlo do očitane kršitve načela neposrednosti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za odločitev v tem socialnem sporu predstavljata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo s spremembami - v nadaljevanju: Pravila) kot sta veljala v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo je posledica zdravstvenega stanja posameznika, ki nastane zaradi bolezni ali poškodbe, poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pri tem je osebni zdravnik tisti, ki skrbi za zdravje zavarovane osebe in je pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni, nad tem obdobjem pa ima pristojnost ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo imenovani zdravnik o pritožbah zoper tako izdane odločbe pa odloča zdravstvena komisija.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.