Jedro

Zahtevek za izplačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi nezakonite razporeditve v drug kraj je bil pravilno zavrnjen, saj ni bila izkazana vzročna zveza med prerazporeditvijo in zatrjevano škodo iz naslova utrpelega strahu. Tesnoba, depresivnost, nespečnost in utujenost so bile pri tožeči stranki v enakem obsegu in intenzivosti podane že pred prerazporeditvijo na delo v drug kraj.

Če je delavec razporejen na delo v drug kraj, mu s tem ni kršena ustavna pravica do svobode izbire zaposlitve, pri čemer ta pravica tudi ni osebnostna pravica. Sam poseg v osebostno pravico tudi ne zadostuje za priznanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ampak mora delavec dokazati, da je utrpel pravno priznano škodo po 1. odstavku

200. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo ta utrpela v posledici nezakonite prerazporeditve, znesek 4.200.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 263.352,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka. Sprva se pritožuje zoper sklep z dne 5.10.2004, s katerim ni bilo ugodeno zahtevi pooblaščenca tožeče stranke za izločitev predsednika senata t.j. okrožnega sodnika - svetnika J.C.. Le-ta bi moral biti izločen, saj je v osebnem sporu s pooblaščencem tožeče stranke. Pritožba nadalje navaja, da sodba nima razlogov o obširnih pravdnih navedbah tožeče stranke. Obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem, pa tudi med razlogi o neobstoju pravnega temelja in postavitvi izvedenca o ugotavljanju obsega škode. Sodba ima nejasne razloge, saj obširno navaja teorijo in materialno pravo, čeprav tožeča stranka tega ni vtoževala. Sodba nima dokazne ocene o nobenem dokazu, zlasti ne o izvedenskem mnenju. Sodišče je nekritično povzelo izpovedbe prič, ki so v delovnem razmerju pri toženi stranki, pa tudi sicer so priče neverodostojno izpovedale. Sodba nima dokazne ocene in razlogov o pravnomočni sodbi, s katero je ugotovljena nezakonita prerazporeditev tožeče stranke v drug kraj in ki je temelj za vložitev odškodninske tožbe. Sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla zakonit postopek prerazporeditve. Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Sodba ne navede oblike odškodninske odgovornosti; tožeča stranka je uveljavljala objektivno in krivdno odgovornost. Odločitev je v nasprotju s sodno prakso.

Sodišče je spregledalo, da je pravica do dela temeljna osebnostna pravica in podlaga za vse ostale osebnostne pravice. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje pred drugim predsednikom senata, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa in v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti soglaša in povzema dejanske in pravne ugotovitve iz izpodbijane sodbe, glede pritožbenih navedb pa pojasnjuje naslednje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s sklepom, s katerim ni bilo ugodeno zahtevi tožeče stranke za izločitev predsednika senata. Pooblaščenec tožeče stranke je to zahtevo vložil zaradi dvoma v nepristranskost (6. tč. 70. člena ZPP), vendar pa iz spisa ne izhaja, da bi bil predsednik senata z njim v osebnem sporu, kot se to zatrjuje v pritožbi in kar bi obenem predstavljalo utemeljen razlog za izločitev. Predsednik senata, katerega izločitev je bila zahtevana, je v zvezi s tem izjavil, da je njegova žena v funkciji okrožne državne tožilke zoper pooblaščenca tožeče stranke vložila zahtevo za preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja krive ovadbe in zlorabe zaupanja, vendar pa to ne predstavlja okoliščine, ki bi terjala njegovo izločitev v obravnavani zadevi. Okrožna državna tožilka je zoper pooblaščenca postopala v okviru svojih pristojnosti, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti razlog za pristranskost predsednika senata. Navedbi iz spornega sklepa, ki nakazuje, da je pravi razlog zahteve za izločitev iskati tudi v tem, da predsednik senata ni ugodil predlogu pooblaščenca tožeče stranke za preložitev obravnav, razpisanih za istega dne, kot je bila kasneje tudi vložena zahteva za izločitev, t.j. 29.9.2004, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zahteva za preiskavo zaradi suma kaznivih dejanj je bila namreč vložena že dne 24.8.2004. Pooblaščenec tožeče stranke je zahtevo za izločitev resda podal pravočasno, vendar če bi zaradi navedenega dejanja okrožne državne tožilke resnično dvomil v pristranskost predsednika senata, bi zahtevo za njegovo izločitev podal najbrž neposredno po vložitvi zahteve za preiskavo ali pa vsaj v pripravljalni vlogi, ki jo je dne 24.9.2004 predložil sodišču prve stopnje, ne pa šele dne 29.9.2004. Sodišče druge stopnje na podlagi izvedenega preizkusa ni ugotovilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa niso podane tiste bistvene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravdnih navedbah tožeče stranke, ne drži. Sodišče prve stopnje je kratko povzelo navedbe tožeče stranke, prav tako pa je glede vsake posamezne vtoževane postavke nepremoženjske škode podrobno obrazložilo, zakaj ne obstaja temelj vtoževane odškodnine. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene o nobenem dokazu, zlasti ne o izvedenskem mnenju. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč odločitev v izpodbijani sodbi povsem ustrezno podprta z ugotovitvami izvedenskega mnenja, pritožbena navedba glede nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in izvedenskim mnenjem pa je tudi neutemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, so namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilni ter ne pomenijo odstopanja od sodne prakse, ki se je oblikovala na področju nepremoženjske škode. Za negmotno škodo se je na podlagi 1. odst. 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji), ki je veljal v času nastanka zatrjevane škode v obravnavani zadevi, priznavala denarna odškodnina v naslednjih taksativno navedenih primerih: za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega, in za strah.

Glede vtoževane odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu tožeče stranke za njeno prihodnost pritožbeno sodišče v tem delu v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, saj je upoštevaje ugotovitve izvedenskega mnenja zaključek sodišča prve stopnje, češ da ni podana vzročna zveza med prerazporeditvijo in zatrjevano škodo iz naslova utrpelega strahu, pravilen. Tesnoba, depresivnost, nespečnost in utrudljivost so bile namreč pri tožeči stranki v enaki intenziteti podane tudi že pred prerazporeditvijo, le da je tožeča stranka po sporni prerazporeditvi te motnje počutja začela pripisovati oddaljenosti kraja zaposlitve od doma.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, kjer tožeča stranka vtožuje odškodnino zaradi zatrjevanih duševnih bolečin zaradi nevšečnosti tekom zdravljenja. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja in povzema dokazno oceno tudi v tem delu izpodbijane sodbe. Vzročna zveza med prerazporeditvijo in zatrjevanimi nevšečnosti ni podana, saj se je tožeča stranka zaradi zdravstvenih težav zdravila pri psihiatru že pred prerazporeditvijo, njena zdravstvena diagnoza pa je bila enaka tako v času pred prerazporeditvijo kot po njej.

Pritožba napačno meni, da je tožena stranka s premestitvijo na delo v drug kraj tožeči stranki kršila njeno pravico do svobode dela, ki je določena v 1. odst. 49. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). S sklepom o prerazporeditvi je bilo zgolj kršeno določilo panožne kolektivne pogodbe o razporejanju delavca iz kraja v kraj, zato je bil ta sklep zaradi nezakonitosti tudi že pravnomočno razveljavljen. Tudi sicer pa je pravica do dela ustavno zagotovljena pravica in ne osebnostna pravica, kot to napačno zatrjuje pritožba.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni štelo za dokazano, da bi bila tožeči stranki v posledici prerazporeditve kršena katera izmed osebnostnih pravic. Tudi sicer sam škodni poseg v osebnostne pravice še ne zadošča za odškodninsko upravičenje, ampak mora oškodovanec utrpeti eno izmed pravno priznanih oblik škode. V zvezi s tem iz izvedenskega mnenja izhaja, da nastanka tovrstne škode pri tožeči stranki ni bilo zaslediti, saj je bila pri njej po prerazporeditvi podana enaka simptomatika kot pred tem, tudi v enaki intenziteti, zaradi premestitve pa se ji tudi ni bilo treba posebej vključevati v psihiatrično obravnavo.

Pritožbena navedba glede nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe o neobstoju pravnega temelja in postavitvi izvedenca o ugotavljanju obsega škode, ni utemeljena. Zatrjevane oblike nepremoženjske škode v obravnavani zadevi so bile namreč takšne narave, da za razjasnitev vseh potrebnih dejstev v zvezi s sporom sodišče ni imelo potrebnega strokovnega znanja, zato je bila postavitev izvedenca nujna. Sodišče prve stopnje je namreč šele na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja lahko z gotovostjo zaključilo, da zatrjevana nepremoženjska škoda ni podana v nobeni izmed oblik, za katere je sicer v citiranem členu ZOR mogoče prisoditi denarno odškodnino. Tožeča stranka pa je v zvezi z obstojem zatrjevane škode tudi sama predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

Pritožba tudi očita, da v izpodbijani sodbi ni navedena oblika odškodninske odgovornosti, tožeča stranka je namreč uveljavljala tako krivdno kot objektivno. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje do trditvenega in dokaznega bremena v izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo. Ob ugotovitvi neobstoja temelja vtoževane odškodnine bi bilo zato kakršnokoli nadaljnje pojasnjevanje oblike odškodninske odgovornosti v obravnavami zadevi odveč.

Pritožbeni očitek glede nekritičnega povzemanja izpovedb prič je neutemeljen in povsem brez kakršnekoli podlage v podatkih spisa.

Sodišče prve stopnje namreč v obravnavani zadevi ni zaslišalo nobene priče, ampak le tožečo stranko.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene ter razlogov o pravnomočni sodbi, s katero je bila ugotovljena nezakonitost prerazporeditve tožeče stranke. V

1. odst. 310. člena ZPP je določeno, da s sodbo sodišče odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, pri čemer mora v skladu s 4. odst. 324. člena ZPP v obrazložitvi navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Nezakonitost prerazporeditve je bila predmet drugega, že pravnomočno končanega postopka (opr. št. Pd 125/99), zato sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo potrebno zavzemati dokazne ocene o navedenem, pravnomočno končanem sporu - v skladu z načelom materialne pravnomočnosti, po katerem so stranke in sodišče vezani na vsebino sodne odločbe, ponovno sojenje o isti zadevi pa je prepovedano, prvostopenjsko sodišče tega tudi ni smelo. Sicer pa je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja v izpodbijani sodbi bistvo pravnomočne odločbe opr. št. Pd 125/99 kratko povzeto.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, češ da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla zakonit postopek prerazporeditve tožeče stranke. V izpodbijani sodbi te ugotovitve ni nikjer zaslediti, zato jo pritožba očitno navaja pomotoma.

Tudi sicer je bilo ugotavljanje dejanskega stanja glede nezakonitosti prerazporeditve, kot že omenjeno, predmet drugega, pravnomočno končanega postopka.

Prav tako je potrebno zavrniti pritožbeni očitek, da sta v izpodbijani sodbi navedena tudi teorija oz. materialno pravo. V skladu s 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS, št. 1/94 in nadaljnji) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo RS in zakone. Navajanje predpisov oz. teorije, na katerih temelji sodna odločba, je torej v funkciji načela zakonitosti, utemeljitev odločitve v ustreznih predpisih materialnega prava pa zahteva tudi že citirani 4. odst. 324. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj zaradi nezakonitosti prerazporeditve tožeča stranka ni utrpela zatrjevane nepremoženjske škode. Drugostopenjsko sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v povezavi z 1. odst. 165. člena ZPP).