Jedro

Predlog za drugačno ureditev stikov z začasno odredbo pred odločitvijo v zadevi bi bil utemeljen le, če bi se razmere v času od sklenitve začasne sodne poravnave do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe tako spremenile, da bi z izvrševanjem začasnega dogovora o stikih otroku grozila nepopravljiva oz. težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženke, s katerim je predlagala izdajo začasne odredbe, da naj se začasni dogovor glede stikov med mladoletno T. B. in očetom M. B. spremeni tako, da od izdaje začasne odredbe dalje potekajo vsak torek od 15.30 ure, ko oče hčerko prevzame v vrtcu ali šoli, pa do 19.00 ure, ko jo vrne na materin dom, poleg tega pa stiki med očetom in hčerko potekajo vsak drugi vikend izmenjaje enkrat v soboto enkrat v nedeljo, in sicer od 12.00 ure do 16.00 ure; za primer kršitve začasne odredbe naj se tožeči stranki izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR in ta začasna odredba naj velja do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka.

V pritožbi je navajala, da je zahtevala izdajo začasne odredbe izključno iz razloga, ker so trenutni stiki preobremenjujoči za mladoletno T. in je to potrdila izvedenka in tudi izpovedba toženke, o težavah mladoletne T. ob izvajanju stikov in zaradi izvajanja stikov pa je razbrati tudi iz poročila vzgojiteljic v vrtcu za obdobje od 2. 5. 2011 do 24. 5. 2011. Toženka želi, da se otroka z zmanjšanjem stikov vsaj delno razbremeni, otrok se namreč ukvarja le še s stisko, ki jo ima zaradi stikov in ob nadaljevanju takšnih stikov, kot so sedaj, grozi kvečjemu to, da bo deklica stike ponovno v celoti zavrnila ali pa se bo sama zlomila, pri čemer toženka opozarja, da je izvedenka ugotovila, da je mladoletna T. hipersenzibilen otrok in da je izredno ranljiva in stresorji nanjo delujejo deprimirajoče, česar vsega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Upoštevalo je le očetove zahteve, podkrepljene z grožnjami po medijski obravnavi konkretne zadeve. Stiki po dosedanjem redu res potekajo že od 5. 11. 2009 in ima zaradi teh stikov, ki jih otrok ne sprejema, ves čas precejšnje težave, ki se sedaj še poslabšujejo in izhajajo iz izpovedbe matere in poročila vrtca, vse to pa bo nedvomno negativno vplivalo tudi na njen nadaljnji razvoj. To je potrdila tudi izvedenka, ko je povedala še, da se v tem starostnem obdobju razvija otrokova osebnost. Iz tega izhaja nenadomestljiva škoda, ki otroku nastaja. Zaključek sodišča prve stopnje, da trenutni režim izvajanja stikov ni tako akutno psihično ogrožajoč, da bi bilo sedanji režim izvajanja stikov potrebno spremeniti, je pavšalen, sodišče ni skrbno pretehtalo vseh okoliščin in dokazov in s tem je pršilo do kršitve 8. člena ZPP, ki je imela za posledico neupravičeno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Nelogičen, nerazumljiv in strokovno neutemeljen je tudi zaključek, da naj bi bila začasna odredba neutemeljena tudi iz razloga, ker se zahteva zmanjšanja stikov za skupno 15 ur mesečno, kar naj bi bilo relativno malo, zaradi česar je sodišče ocenilo, da to na obremenjenost otroka ne more vplivati na način, da bi mu zaradi te količine stikov lahko nastala nepopravljiva škoda. Sodišče je ugotovilo dejstvo, da je trenutni režim izvajanja stikov za mladoletno T. obremenjujoč, zapisalo je, da T. ob izvajanju stikov izkazuje negativna čustva, predlagana začasna odredba je poskus, da bi se otroka delno razbremenilo pogostosti stikov, ki bi jih morebiti otrok lažje sprejemal. Izvedenka je v svojem mnenju povedala, da so sedanji stiki za mladoletno T. psihično in fizično preveč obremenjujoči in da to negativno vpliva na njen osebnostni razvoj, ter da bi bilo potrebno stike spremeniti na enkrat na teden med tednom. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je samo v nasprotju z mnenjem izvedenke delalo zaključke o tem, kako lahko 15 urno zmanjšanje stikov na mesece vpliva na T. obremenjenost s stiki. To pomeni, da se je v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spuščalo v vprašanja stroke, čeprav z ustreznim znanjem ne razpolaga ter je celo na očitno škodo mladoletnega otroka opravičevalo ravnanje očeta, za katerega je izvedenka ugotovila, da stikov ne zmore narediti vsebinsko dovolj polnih, ker so njegovi vzorci vedenja preveč ustaljeni, deklica pa je s tem zasičena. Ugotovila je, da oče vztraja pri nekih ustaljenih vzorcih – ritualih, ki jih je otrok že prerasel in je to zanj moteče in mu prinaša odpor in nelagodje, kar so pred tem ugotavljali že strokovni delavci centra za socialno delo v svojem mnenju z dne 20. 12. 2008, pa oče kljub tem ugotovitvam svojega vedenja ni prilagodil otroku. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da se stiki med delovnim tednom odvijajo v času tri ure in pol in se lahko zaradi samega trajanja izvajajo zgolj v bližini T. bivališča, ter da se mora tožnik v primeru slabega vremena umakniti le v eno izmed zaprtih javnih površin. Toženka pa izpostavlja, da iz spisa ne izhaja, da sta tožnik in mladoletna T. stike v nakupovalnem centru D. izvajala le ob slabem vremenu, temveč vsakič med tednom, zato je toženki nerazumljivo sklepanje sodišča, da bosta v tem letnem času več časa preživela na prostem. Sicer pa igralnica v nakupovalnem središču ni edina zaprta površina v C., kjer bi tožnik z otrokom lahko preživljal stike ob slabem vremenu. C. kot eno izmed največjih slovenskih mest omogoča obiske knjižnic, gledališčnih predstav, kinopredstav, raznih otroških prireditev in podobno. Pri stikih gre sicer za problem pomanjkanja kvalitetne vsebine in ustreznih življenjskih impulzov. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da ocenjuje, da gre pri T. ambivalentnem odnosu do očeta verjetno za njeno obremenjenost z večletno postdružinsko situacijo, katere slednja ne more vedno psihološko kompenzirati. Izvedenka ne poroča o ambivalentnem odnosu otroka do očeta, temveč da je mladoletna T. psihično zasičena z očetovimi ustaljenimi vzorci vedenja pri skupnem preživljanju prostega časa, prav tako iz poročila vrtca ne izhaja ambivalentni odnos otroka do očeta in je ocena sodišča glede tega zgrešena in brez podlage, kakor je brez podlage tudi pavšalen očitek, ki ga sodišče ne konkretizira do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, in sicer, da nastanek obremenjujoče družinske situacije ni mogoče pripisovati izključno tožniku. Po mnenju izvedenke se pri očetu nakazuje osebnostna motnja in se pri njem pojavljajo in poglabljajo posamezni psihopatološki vzorci razmišljanja, v zvezi s čimer toženka opozarja na to, da je sodišče po uradni dolžnosti dolžno zaščititi otroka in skrbeti za njegov največjo korist ter v tem smislu ravnati tudi preventivno. Pavšalna obrazložitev v zvezi s tem je, da so tudi roditelji z duševnimi motnjami vključeni v razvoj svojih otrok, hkrati pa je nesprejemljiva, saj je logično, da je ta vključenost prilagojena takšnemu stanju, ne pa neomejena kot v predmetni zadevi. Glede na sprejeto ugotovitev sodišča prve stopnje, da mladoletna T. situacije ne more psihološko kompenzirati, je napačna odločitev sodišča, da situacijo pušča nespremenjeno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da bo šla mladoletna T. septembra v šolo, to je gotovo dejstvo in je izvedenka povedala, da bo obremenjenost s stiki takrat še večja, to pa potrjuje pritožbene trditve, da je trenutni režim stikov neustrezen in terja spremembo še pred pravnomočnim zaključkom predmetnega postopka. Toženka uveljavlja tudi procesno kršitev glede upoštevanja “mnenja” S. C. m., saj toženka tega ugovora ni mogla podati prej, ker ji sodišče te listine, ki jo je upoštevalo kot dokaz, predhodno ni vročilo v izjasnitev. Toženka ima pravico do neposrednega izvajanja dokazov in se ne strinja, da vodstvo družbe na neznan način opravi razgovore z delavkami, ki udeleženim v pravdi ostanejo anonimne in zapiše ugotovitve, nato pa se sodišče nekritično opre na določene dele takega dopisa. Neposredno izvajanje dokazov je temeljni pogoj za uresničitev načela kontradiktornosti, ki je bilo v konkretni zadevi z ravnanjem sodišča prve stopnje grobo prekršeno in je že samo to dovolj velik razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve. Toženka opozarja, da je iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 7. 6. 2011 razvidno, da se je predhodno sam obrnil na animatorke in na družbo, pri čemer je navedel, da naj bi animatorko pozabil vprašati za ime, čeprav se je na glavni obravnavi zavezal, da bo sodišču sporočil njeno ime. Le izpovedba konkretne osebe bi bila v takšnem primeru lahko dokaz. V dopisu družbe S. C. m. je navedeno, da naj bi tožnik s hčerko v “d.” prihajal tudi v soboto, kar pa ni res, saj ob vikendih že več kot leto in pol toženka hčerko pelje v M. in jo tja pride tudi iskat, to pa kaže na to, da navedbe ne morejo biti verodostojne. Nerazumljiv je tudi zapisa, je deklica videti bolj zadržana in ne preveč razigrana, je pa vseeno zato videti, da je rada v otroškem parku oziroma izraža veselje. Stavek je nelogičen in v nasprotju sam s seboj, sodišče se je nanj vseeno nekritično oprlo, čeprav tudi iz poročila vrtca izhaja, da je mladoletna T. tudi v vrtcu govorila, da noče v D. Po mnenju toženke je izpodbijani sklep obremenjen s procesnimi kršitvami, napačno je ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno je uporabljeno materialno pravo in je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da se stiki mladoletne T. z očetom od 5. 11. 2009 dalje izvajajo vsak torek od 15.30 do 19.00 ure, vsak drugi četrtek od 15.30 do 19.00 ure in vsak drugi vikend (enkrat v soboto, drugič v nedeljo) od 10.00 ure do 18.00 ure. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je takšen režim izvrševanja stikov dogovorjen z začasno sodno poravnavo z dne 5. 11. 2009, ki je bila sklenjena tekom predmetnega pravdnega postopka za čas do pravnomočno končanega tega pravdnega postopka, ki teče od dne 6. 4. 2009, ko je tožnik vložil tožbo, s katero je s primarnim zahtevkom zahteval predodelitev mladoletne T. njemu in določitev preživnine, ki naj jo zanjo plačuje mati, s podrednim zahtevkom pa je zahteval novo določitev stikov.

Iz podatkov v tem spisu in priloženem spisu P 1144/2005 pa izhaja, da so pred 5. 11. 2009 stiki mladoletne T. z očetom potekali od 1. 2. 2008 v skladu z dne 29. 11. 2006 sklenjeno sodno poravnavo v citirani zadevi vsak drugi vikend od petka od 17.00 do nedelje do 18.00 ure, po vikendu z očetom v sredo od 17.00 do 19.00 ure, po vikendu z materjo pa v torek in četrtek od 17.00 do 19.00 ure. Torej so stiki, katerih spremembo je z začasno odredbo predlagala toženka, med predmetnim postopkom določeni le začasno do odločitve o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka (prirednega ali podrednega) v tej pravdi, glede na prej izvajane stike pa so že zmanjšani. Iz podatkov v spisu pa je tudi razvidno, da je toženka že v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2009 navedla, da so določeni stiki (torej po poravnavi v P 1144/2005) preobremenjujoči za mladoletno T. in ti so bili na to z začasno poravnavo z dne 5. 11. 2009 začasno spremenjeni. Torej v predlogu za izdajo začasne odredbe ta okoliščina ni neka nova oziroma spremenjena okoliščina, ki bi nastala po tem, ko so bili stiki 5. 11. 2009 začasno dogovorjeni v zmanjšanem obsegu. Da je otrok ob predajah očetu v vrtcu zadržan in spremenjen, da se na dan stikov od matere težje poslovi, da ob vrnitvi k materi ves čas išče njeno bližino in občasno izraža žalost in celo jezo ter mater sprašuje, zakaj jo sili hoditi k očetu, ker ona tega noče, pa so nadaljnje navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki pa brez dvoma niso okoliščine, ki bi bile akutno psihično ogrožajoče za mladoletno T. Smiselno pa je te okoliščine toženka navajala že v odgovoru na tožbo, ko je zatrjevala dejstvo o napetosti mladoletne T. na dan stika.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba nedosledno povzema ugotovitve izvedenke o obremenjenosti otroka pri dvakrat tedensko izvajanih stikih, ko zanemari poudarek izvedenke na dolgoročnosti izvajanja tako pogostih stikov. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da trenutni režim izvajanja stikov, ki je dogovorjen le za čas trajanja tega pravdnega postopka, za mladoletno T. ni tako akutno psihično ogrožajoč, da bi ga bilo potrebno spremeniti tako, kot predlaga toženka z začasno odredbo. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da nikjer v izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologije (ne v osnovnem mnenju z dne 7. 9. 2009, ne v dopolnitvi z dne 12. 2. 2010 z dne 16. 12. 2010 in z dne 1. 4. 2011) ni povedala, da sedanji režim izvajanja stikov negativno vpliva na osebnostni razvoj mladoletne T., kot to zapisuje pritožba. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejstvo, da so po ugotovitvah izvedenke stiki dvakrat tedensko dolgoročno psihično obremenjujoči za mladoletno T. iz razloga pomanjkanja njihove vsebinske polnosti in njihove povezanosti z materialnimi dobrinami. Dejstvo pa je, da ima oče prebivališče in zaposlitev v M. in da otroka ob stikih med tednom prevzame v vrtcu v V. in ga po končanem 3,5 ure trajajočem stiku odda materi na naslovu v N. C., to pa prav gotovo ne dopušča obiska gledaliških in kino predstav ter otroških prireditev, kot to navaja pritožba. Utemeljeno pa pritožba trdi, da iz spisa ne izhaja dejstvo, da se stik med tednom izvršuje v nakupovalnem centru v igralnici D. le v primeru slabega vremena. Vendar pa to sicer ne točno ugotovljeno dejstvo po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da se oče v času tedenskega stika aktivno posveča mladoletni T., je pa njegovo ravnanje takšno, da po mnenju izvedenke ne pomeni vsebinsko dovolj polnega stika (pri čemer pa ta nikoli ni povedala, kakšen je vsebinsko poln stik) in je za otroka moteče in mu prinaša odpor ter nelagodje. Iz materinih navedb pa sicer ne izhaja, da bi se otrok sploh kdaj veselil stika z očetom. Očitno otrokovo dolgočasenje med tedenskim stikom z očetom ob dejstvu, da gre le za začasno urejene stike, ne pomeni ogrožanja otrokovega psihičnega razvoja.

Podlaga za dejanski zaključek sodišča prve stopnje o ambivalentnem odnosu mladoletne T.do očeta je v ugotovitvah izvedenskega mnenja (vključno z dopolnitvami) in poročilu vrtca, zato takšen zaključek sodišča ni napačen, niti ni pavšalen in ne preverljiv, kot neutemeljeno trdi pritožba. Iz navedenih dokazov izhajajo dejstva o odnosu mladoletne T. do očeta ob njegovem prihodu ponjo, to pa so, da je ta odnos na dan dogovorjenega oziroma predvidenega stika ob prihodu v vrtec sprva odklonilen, ko pa oče pride, pa mladoletna T. odide z njim včasih brez težav, včasih vesela in razigrana, včasih pa je tudi slabe volje. Iz ugotovitev izvedenke v njenem izvedenskem mnenju pa izhaja, da ima mladoletna T. empatičen odnos do obeh staršev, tudi do očeta. Njen odnos do očeta je torej spremenljiv, niha od izražanja nezadovoljstva do izražanja veselja ob srečanju z njim, torej je pravilno opredeljen v izpodbijanem sklepu kot ambivalenten. Pritožbeno sodišče pa je še ugotovilo, da trditve toženke o tem, da mladoletna T. stikov z očetom ne sprejema in da ima zaradi njih ves čas precejšnje težave (da gre na dan stika slabe volje v vrtec, da je sploh slabe volje ob očetom prihodu oziroma odhodu z njim, da noče oditi z njim) je toženka navedla že v odgovoru na tožbo (19. 5. 2009) in take njene trditve v predlagani začasni odredbi ne pomenijo nastopa novih okoliščin.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s trditvijo v pritožbi, da je mnenje izvedenke, da se pri očetu nakazuje osebnostna motnja. Izvedenka je v dopolnitvi svojega mnenja na naroku 16. 12. 2010 izrecno poudarila: “... ne želim, da se me interpretira, kot da gre sedaj za osebnostno motnjo očeta in da sem v ta namen predlagala izvedenca psihiatra, ...”, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevana osebnostna motnja pri tožniku ni izkazana. Toženka pa v pritožbi izrecno zatrjuje, da ne zahteva ukinitve stikov zaradi očetove duševne motnje, ob pravilno ugotovljeni neizkazanosti zatrjevane duševne motnje pri očetu pa je po mnenju pritožbenega sodišča pravno nerelevantno stališče sodišča prve stopnje, ki zapisuje, da so lahko tudi roditelji, ki imajo duševne motnje, ravno tako aktivno vključeni v razvoj svojih otrok. Omejitev oziroma zmanjšanje stikov vsak drugi vikend za štiri ure zaradi razloga, ki ni verjetno izkazan zato ni potrebe zaradi varovanja otrokovih koristi, temveč nasprotno, saj je v korist otrok le vsebinsko polnejši stik, ki pa je mogoč, če traja daljši čas, to pa je lahko le stik med vikendom, kakor izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz zapisnika o naroku z dne 19. 5. 2011 izhaja, da sta se pravdni stranki strinjali, da sodišča po naroku pridobi poročilo oziroma opravi poizvedbe v parku D. in vrtcu ter nato odloči o predlogu za začasno odredbo ter da strankama posreduje tudi pridobljene podatke oziroma oba dopisa, kar jima je dejansko tudi posredovalo skupaj z izpodbijanim sklepom, kar dokazuje povratnica pri listni številki 342. Pravdni stranki torej nista zahtevali vročitve pridobljenih podatkov in dodelitev možnosti izjave pred odločitvijo o začasni odredbi, zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Presoja neutemeljenosti predlagane začasne odredbe, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa ne temelji izključno na dopisu družbe S. C. M., zato so po presoji pritožbenega sodišča pripombe v zvezi s tem dokazom pravno nerelevantne.

Začasna odredba je o zadevah iz razmerij med starši in otroki lahko le nujen ukrep, ki ga je treba uporabiti takrat, ko se pokaže, da varstvo otroka terja nujno ukrepanje med postopkom, torej takrat, ko se ugotovi, da zaradi ogroženosti otroka zaradi spremenjenih okoliščin izhaja nujnost, da se vprašanje stikov uredi pred odločitvijo v zadevi. Predlog bi torej lahko bil utemeljen le, če bi se razmere v času od sklenitve začasne sodne poravnave 5. 11. 2009 do predloga za izdajo začasne odredbe tako spremenile, da bi z izvrševanjem začasnega dogovora o stikih otroku grozila nepopravljiva ali težko popravljiva škoda. Glede na zatrjevane in ugotovljene okoliščine ter ob upoštevanju mnenja izvedenke klinične psihologije, da so dolgoročno izvajani stiki dvakrat tedensko za mladoletno T. lahko obremenjujoči, je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti predlagane začasne odredbe odločilo na podlagi v času odločanja obstoječih okoliščin, zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bo potrebno glede fizične obremenjenosti mladoletne T. s stiki, ki naj bi nastopila z njenim vstopom v šolo, sodišče lahko odločalo šele ob nastopu tega dejstva, ki bo pomenilo spremenjeno okoliščino. Sodišče prve stopnje torej dejstva, ki še ni nastopilo, ni smelo upoštevati in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, ki izhaja iz spisovnega gradiva, da pravdni stranki pri otrokovi starosti 6 let s posredovanjem sodišča skupaj več kot tri leta (upoštevaje postopek v zadevi P 1144/2005 in predmetni zadevi) urejata vprašanje o tem, pri katerem od njiju bo otrok živel in kakšni bodo stiki otroka z drugim od staršev. Za zagotovitev največjih koristi za otroka in njegov zdrav nadaljnji psihofizični razvoj (s katerim očitno do sedaj tudi ni ničesar narobe) bi bilo, da bi pravdni stranki svoje ravnanje odgovorno usmerili za dosego izključno tega cilja.

Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 413. členom ZPP).