Jedro

Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.

Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne v delu, ki se nanaša na: - odločitev o temelju odgovornosti v III., VI. in VIII. točki izreka, in se v tem delu z vmesno sodbo ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, - odločitev o plačilu premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza ter dopustitvi spremembe tožbe, in se potrdi II. in V. točka izreka.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v delu, ki se nanaša na višino odškodnine (z izjemo premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza) in stroške postopka, in se izpodbijani del sodbe v III., VI., VIII. točki izreka glede višine odškodnine, IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 77.000,00 EUR z obrestmi, IX. in X. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za plačilo 62.788,60 EUR (I. točka izreka) in dovolilo spremembo tožbe z dne 28. 11. 2022 (II. točka izreka). S sodbo je toženki naložilo, naj tožniku plača za nematerialno škodo 50.290,80 EUR z obrestmi od 25. 8. 2015 dalje (III. točka izreka), v presežku (za znesek 86.920,60 EUR ter v obrestnem delu od 30. 11. 2011 do 24. 8. 2015) je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku za stroške prevoza plača 825,84 EUR z obrestmi od 22. 6. 2015 dalje (V. točka izreka) in za obdobje od 24. 8. 2015 do 31. 8. 2022 iz naslova izgubljenega zaslužka neto znesek 26.506,05 EUR z obrestmi od 31. 8. 2022 dalje (VI. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova izgube zaslužka (za znesek 919,00 EUR z obrestmi od 31. 8. 2022 dalje) je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, naj tožniku od 1. 9. 2022 plačuje mesečno odškodninsko rento v višini 358,76 EUR neto, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obresti v roku 15 dni, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila s tem, da posamični mesečni rentni obrok zapade v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec (VIII. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka plačati 13.073,69 EUR stroškov tožnika na račun sodišča prve stopnje (IX. točka izreka) in da mora tožniku povrniti stroške postopka v višini 8.564,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (X. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova nepremoženjske škode v znesku 77.000,00 EUR z obrestmi. Navaja, da je dosojena odškodnina prenizka. Upoštevajoč načelo enakosti pred zakonom in primerljivo sodno prakso bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati še 15.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem, glede na intenziven strah pred smrtjo pa še 12.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu. Ob ugotovljenem trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, upoštevajoč načelo enakosti pred zakonom (primerljivo sodno prakso), bi moralo sodišče priznati tožniku še dodatnih 45.000 EUR oziroma 5.000 EUR odškodnine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Navaja, da odločitev o temelju zahtevka odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (zadeve VIII Ips 321/2017, VIII Ips 161/2018, VIII Ips 263/2008, VIII lps 46/2020), kar pomeni poseg v njene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Pravnomočna sodba kazenskega sodišča ne dokazuje, da je v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo. Meni, da obrazložitev kazenske sodbe ne zavezuje sodišča v tem sporu. Kljub ugotovljeni kršitvi 33. člena ZVZD je sodišče neutemeljeno zaključilo, da tožnik, ki je vedel, da ne sme opravljati dela na višini, z ničimer ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik, ki je imel omejitev dela na višini, bi moral delo odkloniti, četudi mu je bilo to odrejeno. Tudi sodni izvedenec varstva pri delu je ocenil, da je bil tožnik dolžan odkloniti delo, ker ni bil sposoben za delo na višini. Ker tožnik ni odklonil dela, njegov prispevek k nastali škodi znaša vsaj 50 %, kot je v primerljivi zadevi (II Ips 23/2003) odločilo Vrhovno sodišče RS. Izpostavlja, da je imel tožnik pri delu na razpolago vso ustrezno varnostno opremo (čelado in varnostni pas), ki je samovoljno ni uporabljal, kar je razvidno iz ugotovitev policistov in inšpektorja za delo. Poleg tega je bil ustrezno strokovno usposobljen za varno opravljanje dela na višini. V pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2021 je podala obsežne pripombe na mnenje sodnega izvedenca iz varstva pri delu A. A., pri čemer se je sklicevala tudi na pridobljeno mnenje drugega izvedenca dr. B. B., vendar se sodišče do njenih relevantnih pripomb ni opredelilo. Mnenje, ki ga je predložila, bi moralo sodišče vključiti v dokazno oceno, izvedenca zaslišati ali ga vsaj soočiti z mnenjem sodnega izvedenca. Glede na obsežna razhajanja v mnenjih izvedencev bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca. O predhodnih zdravstvenih težavah pred poškodbo in njihovemu vplivu na zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika bi moralo sodišče zaslišati njegovo ženo. Ker vsega navedenega sodišče ni storilo, so podane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, načela kontradiktornosti in 22. člena Ustave RS. V zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo navaja, da se sodišče ni opredelilo do konkretiziranih pripomb na mnenje izvedenca medicinske stroke prof. dr. C. C., ki jih je podala v vlogi z dne 17. 2. 2022, niti pojasnilo, zakaj izvedenca ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, kot je predlagala. Z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke bi ji sodišče dalo možnost, da se prepriča v korektnost postopka izdelave mnenja. S tem bi ji bila zagotovljena pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotovala je tudi mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. D. D. Pojasnila izvedenke glede uporabljenih preizkusov in njihovih rezultatov, ocene zanesljivosti in veljavnosti so nezadostna. Predlagala je, da sodišče določi novega izvedenca psihološke stroke, saj v mnenju niso pravilno ugotovljene posledice za tožnika na kognitivnem in čustvenem področju. Mnenje ni metodološko ustrezno in je nejasno do te mere, da ga ni mogoče popraviti z dopolnitvijo in zaslišanjem izvedenke. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago tožbe in upoštevalo prepozne navedbe tožnika v vlogi z dne 25. 10. 2022 in spremembi tožbe z dne 28. 11. 2022 v zvezi s prikrajšanjem pri dohodkih iz naslova regresa za letni dopust in jubilejne nagrade ter vplivom inflacije iz leta 2022, čemur je ugovarjala. S tem je storilo relativne bistvene kršitve določb 7., 212. in 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Prav tako je ugovarjala zastaranje spremenjenega tožbenega zahtevka glede prikrajšanja iz naslova regresa za letni dopust in jubilejne nagrade. Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe z dne 28. 11. 2022, ki ji je pravočasno nasprotovala. Glede izgube na zaslužku in denarne rente je sodišče nekritično sledilo izvedenki ekonomske stroke mag. E. E. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba o tem nima jasnih razlogov. Ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo novega izvedenca ekonomske stroke, je kršilo določbe postopka. Izvedenka je brez ustrezne podlage pridobivala podatke, ki niso del spisa. V tabeli izračuna je izvedenka upoštevala rubriko „TRR prejemki“. Podatkov v tej rubriki ni mogoče preveriti, saj izpiskov o nakazilih na TRR ni v spisu. Poleg tega je v sodnem postopku predlagala, naj tožnik predloži vse bančne izpiske v spornem obdobju, česar ni storil. Izpostavila je, da v spisu ni podatkov o tem, koliko invalidske pokojnine in regresa je bilo tožniku obračunano s strani ZPIZ, da bi lahko tožena stranka preverila pravilnost zapisov o prejetih plačilih v tabelah izvedenke. Do navedenih ugovorov in dokaznega predloga se sodišče ni opredelilo, čeprav vplivajo na pravilen izračun prikrajšanja pri plači in denarne rente. Izračun izgube na zaslužku z upoštevanjem vpliva inflacije je v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma. Pri izračunu prikrajšanja bi moralo sodišče upoštevati podatke o izplačanih nadomestilih plače iz plačilnih list, ki jih je predložila. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik po višini zahtevka ni uspel le v majhnem deležu. Sodišče ji je v nasprotju z določbami 154. člena ZPP naložilo povrnitev vseh stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik in toženka v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja toženka v pritožbi, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena glede višine premoženjske škode in denarne rente ter nima bistvenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča o dovolitvi spremembe tožbe z dne 28. 11. 2022. Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče kljub nasprotovanju toženke dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da dovoljuje spremembo tožbe, ker meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe, toženka pa tudi ne navede, zakaj niso bili podani pogoji za to. Zgolj nasprotovanje dovolitvi spremembe tožbe v kasnejših vlogah ob podanem pogoju iz prvega odstavka 185. člena ZPP ne zadošča za zavrnitev spremembe tožbe.

8. Tožnik se je 8. 9. 2010 poškodoval pri opravljanju dela na višini, ko je padel z roba nezavarovanega dela strehe v globino 14 metrov. Po 184. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru podana krivdna in objektivna odgovornost toženke. Za odločitev o temelju zahtevka je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bila toženka v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah opr. št. II K 17421/2012 z dne 24. 1. 2014 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po četrtem, tretjem in drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. in nasl. 55/2008 in nasl. - KZ-1) v zvezi s 4. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (Ur. l. RS, št. 59/1999 in nasl. - ZOPOKD). Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Delovno sodišče je vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi kazenski odgovornosti. Vezano je tudi na dejstva, navedena v obrazložitvi, če jih je kazensko sodišče moralo ugotavljati, ker substancirajo izrek in na ta način prispevajo k njegovi pravnomočnosti (prim. VS II Ips 343/2013). Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede protipravnosti toženkinega ravnanja oziroma njenih vodilnih, glede vzročne zveze med ravnanjem vodilnih in nastankom prepovedane posledice, glede nastanka prepovedane posledice in glede njene odgovornosti.

10. Pri presoji teže in pomena opustitev toženke je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu A. A. Po naročilu ene stranke pridobljeno strokovno mnenje dr. B. B. ima v tem sporu le pravno naravo trditev. Izven postopka izdelano strokovno mnenje ne more biti dokaz v smislu določb ZPP o dokazovanju. Ugotovitve dr. B. B., ki ni imel vpogleda v celotno dokumentacijo, predstavljajo le del strankinih navedb in nimajo neposredne dokazne vrednosti oziroma narave izvedenskega mnenja v tem sporu, zato jih sodišče pravilno ni vključilo v dokazno oceno. Potrebno strokovno znanje je sodišču posredoval v sodnem postopku postavljeni neodvisni izvedenec s področja varstva pri delu, ki je odgovoril tudi na toženkine pripombe. Na zaslišanju je sodni izvedenec izčrpno in ustrezno odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Rezultat opravljenega izvedenskega dela s področja varstva pri delu je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot jasno, strokovno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, zato je postavitev novega izvedenca pravilno zavrnilo. Kljub temu, da dr. B. B. ima potrebno strokovno znanje, ne sme prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. Ta mu posreduje v sodnem postopku postavljeni izvedenec (prim. VS II Ips 253/2013). Dokaza z zaslišanjem dr. B. B. glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvesti, kar je tudi obrazložilo. Očitane kršitve načela kontradiktornosti, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS v zvezi s tem niso podane.

11. Sodišče prve stopnje se je pri presoji zatrjevanega soprispevka tožnika k nastali škodi pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 153. člena OZ, po kateri je oseba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prosta odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Njegovo ravnanje in prispevek k škodi se presoja ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti – pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode (primerjaj članek: Vprašanje krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), dr. V. Bergant Rakočevič, Pravosodni bilten, št. 3/2010, str. 101-112).

12. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je nadrejeni F. F. tožniku večkrat odredil delo na strehi, kar so potrdile skladne izpovedi tožnika ter prič G. G. in H. H. Toženka je sicer poskrbela, da so bili delavci teoretično in praktično usposobljeni za delo na strehi, vendar pa je predhodno zavarovanje okolice dela (z lovilnimi odri na celotnem območju predvidenih del in označitev varnega delovnega območja z varnostno ograjo) skladno s pravili stroke njena obveznost. Sicer (tj. alternativno) bi morala tožencu zagotoviti osebno varovalno opremo – varnostne pasove. Toženka ni zagotovila tožniku potrebnega varnostnega pasu, ker ga je moral pred škodnim dogodkom po navodilu nadrejenega F. F. izročiti sodelavcu I. I. Nadrejeni je dopuščal delo na strehi brez uporabe varnostnih pasov oziroma ustrezne varovalne opreme.

13. Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu je primarno na strani delodajalca (takrat veljavni 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl. - ZVZD in 43. člen ZDR). Delodajalec mora tako nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Navedene zakonske obveznosti se ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi varovalno opremo in jo da na razpolago, kar naj bi izhajalo iz ugotovitev policistov in inšpektorja za delo, pač pa mora poskrbeti za njeno pravilno uporabo, česar toženka ni storila. Poleg tega je bila dolžna organizirati delovni proces tako, da delo, na katerega je razporejen tožnik, ne vsebuje nalog na višini, ki jih glede na omejitve iz zdravniškega spričevala, s katerim je bil nadrejeni delavec predhodno seznanjen, ni smel opravljati. Ob tem je bila tudi izvajalka nevarne dejavnosti, njene opustitve dolžnih ukrepov pri njenem izvajanju (zlasti predhodno nezavarovana okolica delovišča oziroma izostanek zagotovitve osebne varovalne opreme, opustitev predvidenih ustreznih pritrdilnih mest za privezovalne vrvi) so odločilno vplivale na nastanek škodnega dogodka. Zaradi njih namreč tožnik odrejenega dela sploh ni mogel pravilno opraviti. Poleg tega je toženka z opustitvijo nadzora (da delavci osebno varovalno opremo pravilno uporabljajo in da se ne zadržujejo na območju, kjer ni lovilnega odra) in konkretnih navodil (da počakajo z delom do prihoda dvigala) tožnika v takšni situaciji prepustila samemu sebi ter ga tako posredno usmerila, da delo opravi na način, ki je nesprejemljiv z vidika varnosti in zdravja pri delu.

14. Toženka v pritožbi izpostavlja, da bi tožnik moral odkloniti opravljanje dela. Odklonitev dela v primeru, ko delavcu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, je njegova pravica (33. člen takrat veljavnega ZVZD). Upoštevaje, da je tožnik ni uresničil zato, ker mu je nadrejeni grozil celo z odpovedjo, o kršitvi varstvenih predpisov ni mogoče govoriti. Drugačno stališče ne izhaja iz zadev VS VIII Ips 321/2017, VIII Ips 161/2018, VIII Ips 263/2008, VIII Ips 46/2020 in II Ips 23/2003. Toženka, ki se sklicuje na stališča v navedenih zadevah Vrhovnega sodišča RS, mora upoštevati, da so ta vselej odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, lahko pa tudi od ugovorov strank. Glede na to ni utemeljen pavšalni pritožbeni očitek odstopa od sodne prakse in posledično sklicevanje na kršitve ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

15. Ob tehtanju vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženke po tretjem odstavku 153. člena OZ.

16. Toženka je ugovarjala, da ni vsa tožnikova nepremoženjska škoda v vzročni zvezi s poškodbo, ampak izvira tudi iz njegovega predhodnega zdravstvenega stanja. Ta ugovor je neposredno povezan z vprašanjem obsega škode (prim. VS II Ips 972/2007). V pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede zdravstvenih težav pred škodnim dogodkom in njihovim vplivom na življenjske aktivnosti tožnika zaslišati njegovo bivšo ženo, saj gre za strokovno dejansko vprašanje, ki ga sodišče razjasni z izvedencem ustrezne stroke (243. člen ZPP). Utemeljen pa je njen pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke prof. dr. C. C. Toženka je po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 26. 1. 2021 predlagala njegovo neposredno zaslišanje in postavitev novega izvedenca. Novega izvedenca se skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP določi, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z (novim) zaslišanjem. Za odpravo morebitnih nejasnosti, dvomov oziroma pomanjkljivosti je torej najprej predvideno zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je predlog toženke za postavitev novega izvedenca pravilno zavrnilo, vendar se ni izjasnilo do konkretiziranih pripomb toženke na dopolnitev mnenja v njeni vlogi z dne 17. 2. 2022. Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. Zaradi zagotovitve pravice do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza z izvedencem in vpliva na rezultat dokaznega postopka bi moralo sodišče izvedenca prof. dr. C. C. zaslišati. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Prav na vse relevantne pripombe, ki se nanašajo na posledice škodnega dogodka na kognitivnem, čustvenem in osebnostnem področju, ki jih toženka v pritožbi zgolj ponavlja, je že dobila odgovor v pisnem in ustnem mnenju izvedenke klinične psihologije dr. D. D., na katero se je v sodbi oprlo sodišče prve stopnje. Izvedenka je transparentno navedla psihodiagnostične teste, ki jih je uporabila za izdelavo končnega izvida in mnenja. Navedla jih je že v prvem izvidu in mnenju, ob dopolnitvah in zaslišanju pa to na zahtevo toženke dodatno pojasnila. Pritožbene navedbe toženke ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost mnenja. Toženkino nestrinjanje s tem tako v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenkinimi ugotovitvami in gre zgolj za navidezno izpodbijanje neustrezne metode dela izvedenke, do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo v 6. točki obrazložitve. V obravnavanem primeru niso podani razlogi po drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP, ki bi sodišču nalagali postavitev drugega kliničnega psihologa oziroma izvedenca psihiatrične stroke.

18. Dejansko stanje glede obsega premoženjske škode se ugotavlja na podlagi pravočasno podanih navedb in dokaznih predlogov, in sicer po procesnih pravilih o izvajanju dokazov in prekluzijah. Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana (prim. VS II Ips 242/2007). Tožnik je v tožbi uveljavljal le prikrajšanje pri plači in ne pri izplačilu regresa za letni dopust in jubilejne nagrade. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke (in pridobitev njegovega izvida in mnenja) - to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokaz s postavitvijo izvedenke ekonomske stroke je namenjen (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik šele v vlogi z dne 24. 10. 2022 uveljavljal izgubo pri zaslužku iz naslova regresa in jubilejne nagrade. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožnik navedeno storil po prejemu mnenja sodne izvedenke ekonomske stroke mag. E. E., kar pomeni, da je sodišče svojo odločitev iz naslova premoženjske škode v obliki izgubljenega zaslužka iz naslova regresa za letni dopust in jubilejne nagrade oprlo na dejstva, ki jih je tožnik navedel po prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost sodbe v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino iz naslova regresa za letni dopust (odškodninski zahtevek iz naslova jubilejne nagrade v znesku 919,00 EUR je sodišče zavrnilo iz drugih razlogov), zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu razveljavilo izpodbijano odločitev glede višine premoženjske škode.

19. V zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači pa je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (prim. II Ips 61/2019 in tam citirano sodno prakso) treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja glede tistega dela spremembe tožbe, v katerem je tožnik tožbeni zahtevek zvišal zaradi s strani izvedenke dodatno ugotovljenega prikrajšanja pri plači. Takšno povišanje zahtevka pomeni nepravo spremembo tožbe, ker gre po vsebini še vedno za isti predmet spora, spremeni se le višina zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači. Ugovor zastaranja v tem obsegu ni utemeljen.

20. V sodnem postopku je tožnik predlagal, da toženka predloži podatke o višini izplačanih plač delavcev na enakem delovnem mestu, ki naj jih predloži toženka oziroma naj jih pridobi izvedenec. Sodna izvedenka ekonomske stroke mag. E. E. je obvestila sodišče, da ni prejela ustreznih podatkov o plačah in da ji pri toženki niso omogočili ogleda (list. št. 424), zato je za podlago izračuna vzela javno objavljene statistične podatke. Toženka bi lahko, če s tem ni soglašala, zlahka omogočila, da bi se dejansko stanje v tem sporu ugotovilo drugače, če bi sama predložila relevantne listine o plačah zaposlenih na enakem oziroma primerljivem delovnem mestu. Mnenju izvedenke bi lahko nasprotovala s predložitvijo lastnih izračunov na podlagi podatkov o plačah primerljivih delavcev pri njej. Ker toženka navedenega ni storila, izvedenskemu mnenju, ki temelji na podlagi javno dostopnih statističnih podatkih, podatkih iz sodnega spisa ter upošteva pravila stroke, ni utemeljeno ugovarjala. Za postavitev drugega izvedenca v smislu 254. člena ZPP zato ni bilo ne razlogov ne potrebe, kot je sodišče ustrezno pojasnilo v 6. točki obrazložitve. Posledično so neutemeljeni očitki procesnih kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 227. člena ZPP, 254. člena ZPP in 287. člen ZPP ter ustavnih pravic.

21. Odškodninska terjatev iz naslova izgube zaslužka pri plači, ki bi jo tožnik prejemal pri toženki, predstavlja čisto denarno terjatev in je izvirno nastala v denarni obliki. To pomeni, da gre za tisto število denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi obveznost (glavnica) in ki se v skladu s splošnim načelom denarnega nominalizma, uzakonjenim v sedanjem 371. členu OZ, lahko spreminja le izjemoma. Tožnikovo prikrajšanje namreč ni bilo v tem, da ni opravljal dela, pač pa v tem, da je bil ob dohodek. Zato mu mora toženka plačati le tisto število denarnih enot, za katero je bil prikrajšan. Čistih denarnih obveznosti tako ni mogoče valorizirati. Glede na navedeno toženka v pritožbi utemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje, ki je 11-odstotno stopnjo inflacije v znesku 2.399,32 EUR upoštevalo pri izračunu premoženjske škode in mesečne rente, saj nasprotuje načelu denarnega nominalizma (prim. VS VIII Ips 103/2014).

22. Po 169. členu OZ sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Upoštevajoč odškodninski temelj zahtevka je tožnik upravičen do plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. To pomeni, da mu pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal, kar vključuje tudi morebitna zvišanja plače, uskladitve, dodatna izplačila plač ipd. Upoštevanje izplačanega nadomestila plače za čas bolniškega staleža, za kar se zavzema toženka v pritožbi, ne pokrije celotnega prikrajšanja.

23. Načelo popolne odškodnine pomeni, da je pri odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je oškodovanec prejel v spornem obdobju. Toženka je pred sodiščem prve stopnje podala dokazni predlog, naj tožnik predloži bančne izpiske v obdobju od avgusta 2016 dalje, iz katerih bodo razvidni neto prejemki, ki so vezani na tožnikovo poškodbo oziroma invalidnost. Glede na to, da je izvedenka pri izračunu upoštevala TRR prejemke tožnika, pritožba utemeljeno opozarja, da bi se moralo sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga in ugovorov toženke izrecno opredeliti in pojasniti, kako je pri izračunu prikrajšanja upoštevalo prejemke tožnika iz naslova invalidnosti. Sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za predložitev bančnih izpiskov, saj je v sodbi docela pavšalno navedlo, da je kot nepotrebno zavrnilo izvedbo številnih predlaganih dokazov. V tej zvezi pritožba utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Uspeh strank je vrednotilo ločeno „po temelju“ in „po višini“. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v sporih zaradi plačila odškodnine. Poleg tega so bili v obravnavani zadevi stroški postopka relativno enakomerno povezani z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po temelju in po višini (prim. VS II Ips 196/2016, II Ips 61/2018).

25. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odgovornosti, plačilu premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza ter dopustitvi spremembe tožbe in z vmesno sodbo potrdilo odločitev glede podlage zahtevka v III., VI., VIII. točki izreka (prvi odstavek 315. člena ZPP, 353. člen ZPP), s sodbo potrdilo odločitev glede višine odškodnine iz naslova stroškov prevoza, ki tudi vsebinsko ni bila izpodbijana (353. člen ZPP), in s sklepom potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe (2. točka 365. člena ZPP). Glede navedenega namreč niso bili podani niti s pritožbo toženke uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

26. V preostalem je ugodilo pritožbi toženke, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, premoženjske škode zaradi izgube zaslužka in stroške postopka (III., VI. in VIII. točki izreka), posledično pa v celoti pritožbi tožnika, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v znesku 77.000,00 EUR z obrestmi v IV. točki izreka, in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, prvi odstavek 355. člena ZPP).

27. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi procesne kršitve in se izjasni do dokaznega predloga toženke in njenih ugovorov, kot to izhaja iz 16., 18. in 23. točke obrazložitve te sodne odločbe, in skladno z navedenimi izhodišči s pomočjo izvedencev dopolni dokazni postopek v zvezi z višino škode, ki je tožniku nastala zaradi škodnega dogodka, ter ponovno odloči o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, in v zvezi s pritožbenim postopkom (164. člen ZPP, tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP). Ugotovljenih kršitev postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja učinkovite pravice do pritožbe pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Ob obravnavanju materialnopravnih, procesnih in dejanskih vprašanj, ki so še odprta ali sploh še niso bila obravnavana, bi se pritožbeno sodišče praktično v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča ter bi s tem kršilo pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.