Jedro

Če novejši predpis določa višjo globo in manjše število kazenskih točk, na vprašanje, katera sankcija bo za storilca imela hujše posledice, ni mogoče odgovoriti samo s primerjavo zagroženih sankcij, temveč mora sodišče primerjati vsaj še določbe obeh zakonov, ki določajo pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja in poznati okoliščine na strani storilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ policijska postaja Koper je storilcu D. Č.

dne 5. 7. 2009 izdal plačilni nalog št. Pn 0000094107050 zaradi

prekrška po četrtem odstavku 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo 500 € in 11 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo ZSV 311/2009 z dne 8. 9. 2011 zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi kršitve četrtega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da je sodišče uporabilo določbe ZVCP-1, ki so veljale ob storitvi prekrška, čeprav se je pred izdajo sodbe o prekršku začel uporabljati Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCp), ki je za storilca milejši. Po ZPrCp je za obravnavani prekršek sicer predpisana nekoliko višja globa, vendar manj kazenskih točk. Ne glede na to, da so kazenske točke opredeljene kot stranska sankcija, je po oceni vlagatelja prav višina kazenskih točk bistveni element, ki razlikuje strogost zakonov. Izrek več kazenskih točk ima namreč za povprečnega voznika težje posledice, kakor za 200 € višja globa. Uporaba zakona, ki je veljal v času storitve prekrška, bi bila upravičena le, če bi ugotovljene okoliščine utemeljevale sklep, da za konkretnega storilca prekrška plačilo nekoliko višje globe predstavlja večje breme, kot izrek večjega števila kazenskih točk (npr. v primeru izjemno slabega premoženjskega stanja storilca, v primeru, da storilec izjemno redko vozi osebni avtomobil ipd). Ker sodišče teh okoliščin na strani storilca ni ugotovilo, je bistveni element, ki v konkretnem primeru pogojuje strogost zakona, število predpisanih kazenskih točk, kar je poudaril tudi storilec v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije), ki je (v nekoliko razrahljani obliki) določeno tudi v prvem odstavku 2. člena ZP-1, je potrebno uporabiti tiste materialnopravne določbe predpisa, ki so veljale v času storitve prekrška. Predpis, ki je začel veljati po storitvi prekrška, je mogoče uporabiti samo, če je za storilca milejši (drugi odstavek 2. člena ZP-1).

5. Iz izpodbijane sodbe ter plačilnega naloga izhaja, da je storilec obravnavani prekršek storil dne 5. 7. 2009, torej v času veljavnosti ZVCP-1, ki je v 38. členu določal, da se z globo 500 € in 11 kazenskimi točkami kaznuje voznik, ki prehiteva ali začne prehitevati drugo vozilo pod vrhom klanca, pred ovinkom ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, razen na smernem vozišču z najmanj dvema prometnima pasovoma. Pred izdajo sodbe o prekršku je dne 1. 7. 2011 stopil v veljavo ZPrCp, ki za obravnavani prekršek v četrtem odstavku 52. člena predpisuje globo v višini 700 € in 9 kazenskih točk. 6. Vrhovno sodišče je v odločbi IV Ips 56/2012 z dne 18. 9. 2012, s katero je odločilo v primerljivi zadevi, pojasnilo, da v situaciji, ko novejši predpis določa višjo globo in manjše število kazenskih točk, samo s primerjavo zagroženih sankcij ni mogoče odgovoriti na vprašanje, katera sankcija bo za storilca imela hujše posledice. V takem primeru mora sodišče primerjati vsaj še določbe obeh zakonov, ki določajo pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja in poznati okoliščine na strani storilca (npr. število kazenskih točk, vpisanih v evidenci kazenskih točk). Situacijo, ko bi storilec prav zaradi uporabe predpisa, ki določa večje število kazenskih točk, dosegel ali presegel 18 kazenskih točk, je potrebno razlikovati od situacije, ko storilec tudi na podlagi navedenega predpisa te meje ne bi dosegel. Dokler namreč storilec ne doseže 18 kazenskih točk, kar ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se njegov položaj ne poslabša. Z večanjem števila izrečenih kazenskih točk se povečuje samo verjetnost, da mu bo izrečena še dodatna sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pa lahko storilec prepreči z odgovorno in varno udeležbo v cestnem prometu.

7. Glede na navedeno bi sodišče moralo uporabiti novejši predpis (četrti odstavek 52. člena ZprCp) zgolj, če bi ugotovilo, da je storilcu na podlagi uporabe določb ZVCP-1 in ob upoštevanju drugih, v evidenco vpisanih kazenskih točk, potrebno izreči še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, medtem ko ob uporabi določb ZPrCp izrek te sankcije ne bi prišel v poštev. Za tako ugotovitev pa v obravnavanem primeru ni najti podlage niti v spisovnem gradivu niti v navedbah zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi dejstvo, da naj bi storilec v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sam navedel, da je ZprCp zanj milejši zakon na navedeno stališče ne more imeti vpliva. Ali je kasnejši zakon za storilca milejši, je namreč stvar pravne presoje prekrškovnega organa oziroma sodišča in ne izbira konkretnega storilca.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da očitana kršitev četrtega odstavka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 ni podana, zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.