Jedro

Če gre za v avtomobilskem prometu pričakovano škodo, sodišče prisodi odškodnino ne glede na zavarovalno vsoto v obveznem zavarovanju, ki je veljala ob škodnem dogodku.

Na obveznost zavarovalnice ne vpliva dejstvo, da oškodovanci niso tožili povzročitelja nesreče niti da sopotnici nista tožili zavarovalnice, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan nekrivi voznik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 6.7.1986 je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, pri katere pravnem predniku je bil odgovornostno zavarovan povzročitelj nesreče, naj plača prvi tožnici 11,100.229 SIT, tožniku 2,082.020,80 SIT in drugi tožnici 2,700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo. V zvezi z zavarovalno vsoto (kot edino spornim revizijskih vprašanjem) je ugotovilo, da je ta znašala na dan škodnega dogodka 5,000.000 takratnih dinarjev. Sprejelo je valorizacijo tega zneska, kot jo je opravila tožena stranka, in tako znaša danes ta zavarovalna vsota 5,404.609,13 SIT oziroma glede na že izplačano odškodnino 4,971.539,10 SIT. Toda zaradi izjemne inflacije in neprilagajanja višine zavarovalnih vsot ter spričo namena obveznega avtomobilskega zavarovanja, pri čemer v obravnavanem primeru ne gre za škodo, ki bi presegla običajne zavarovalne rizike - je treba odločiti o odškodnini po kriterijih, kakršni veljajo v času sojenja in v okviru danes veljavne minimalne zavarovalne vsote za obvezno avtomobilsko zavarovanje.

Sodišče druge stopnje, ki se je strinjalo s tem materialnopravnim stališčem, je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbi tožnikov pa delno ugodilo in tako prvi tožnici prisodilo še 2,900.000 SIT, tožniku še 400.000 SIT in drugi tožnici še 300.000 SIT. K razlogom prvostopenjske sodbe je še dodalo, da v obravnavanem primeru ni šlo za katastrofalno škodo vseh treh tožnikov (v smislu tretjega odstavka 201. člena ZOR). Če bi sodišče upoštevalo le valorizirano zavarovalno vsoto, bi bila prizadeta prva tožnica in izničen bi bil namen zakonodajalca, ko je predpisal obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

Tako zoper prvostopenjsko kakor tudi zoper drugostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo in sicer za prisojeni znesek nad zneskom 4,971.539 SIT, kolikor je znašala razpoložljiva zavarovalna vsota na dan sojenja. Zmotna materialnopravna odločitev je bila po mnenju revizije sprejeta ob bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Res so bile za prvo tožnico posledice prometne nesreče katastrofične in zdravila se je v času najhujše inflacije, toda ali je v skladu s pravnim redom odločitev, da se posledice takšnega stanja, za katerega tožena stranka ni odgovorna, prevalijo le nanjo? Sodišči nista upoštevali ene izmed omejitev načela varstva oškodovancev pri obveznem zavarovanju, ki je v načelu omejenega prevzema rizika. S tem sta dokaj grobo posegli v pravni red, saj gre za odmik od načela enakopravnosti udeležencev v pravnem razmerju.

Sodišče je obšlo dejstvo, da je podlaga za obvezno zavarovanje sklenjena zavarovalna pogodba. Od države predpisano zvišanje zavarovalne vsote ne more vplivati na obveznost zavarovalnice.

Tožniki niso storili vsega, da bi zaščitili svoja upravičenja, ker so brez pojasnila umaknili tožbo zoper povzročitelje nesreče. Tožnici bi lahko izkoristili možnost, da bi uveljavljali zahtevke tudi zoper voznika vozila, v katerem sta se peljali ob nezgodi, oziroma zoper njegovo zavarovalnico.

Sodišče je vročilo revizijo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji.

Sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili in zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izpodbijano in z njo povezano sodbo. V zvezi z revizijskimi trditvami še dodaja: Ne gre za to, da bi zaradi inflacije in upoštevanja razmer ob sojenju glede zavarovalne vsote prešlo breme plačila odškodnine nad valorizirano zavarovalno vsoto, določeno ob škodnem dogodku, le na zavarovalnico. Ta namreč krije škode iz tekočih zavarovalnih poslov, ne pa morda iz premij, pobranih v času sklenitve obveznega zavarovanja povzročitelja nezgode v konkretnem primeru. Hkrati se z inflacijo višajo tudi premije in iz tekočih premij se tudi oblikujejo škodne rezervacije za izplačilo odškodnin.

Drži, da je zakonodaja sprejela sistem omejenih zavarovalnih vsot, vendar so bile te vselej določene tako, da so zadoščale za v današnjem prometu pričakovane škode, ki jih lahko povzroči zavarovana vrsta motornega vozila. V obravnavanem primeru je osebni avtomobil s trkom v avtomobil tožnikov povzročil škodo vozniku in njegovima potnicama - tožniku in obema tožnicama. Nikakor ni mogoče trditi, da takšna škoda ne bi bila pričakovana.

Ni se mogoče strinjati z mnenjem, da gre pri sprejeti rešitvi za neenakopravno obravnavanje udeležencev v pravnem razmerju. V čem naj bi se kazala neenakopravnost, revizija niti ne pove. Ne gre za noben grob poseg v pravni red niti za favoriziranje tožnikov, ko je sodišče odločilo, da mora tožena stranka plačati odškodnino znotraj okvirov, začrtanih z v sodbah nižjih sodišč večkrat opisanim namenom zakonov o obveznem zavarovanju v prometu. Nasprotno, odločitev, ki ne bi upoštevala tega namena, bi pomenila favoriziranje tožene stranke, ki bi bila zaradi poteka časa in inflacije, na kateri oškodovanci ne morejo vplivati, zavezana plačati le znesek, ki bi pomenil izjalovitev načela, da mora biti oškodovanec poplačan v celoti, če gre za pričakovano škodo. K temu velja še dodati, da prisojena odškodnina ne dosega niti 18% najnižje zavarovalne vsote, predpisane v času sojenja na prvi stopnji.

Zmotno je revizijsko sklicevanje na sklenjeno zavarovalno pogodbo kot podlago za obveznost zavarovalnice izplačati škodo. To velja za prostovoljno zavarovanje za odgovornost, ne pa za zakonsko obvezno zavarovanje. Ne da bi se spuščali v širšo razlago tega, je dovolj omeniti, da je oškodovanec v motornem prometu upravičen do odškodnine, ki mu jo mora izplačati zavarovalnica, tudi v primerih, ko je povzročitelj neznan ali če ni bil obvezno zavarovan. Gre torej za primere, ko pogodbe sploh ni.

Seveda so vplivale nove predpisane zavarovalne vsote na obveznosti zavarovalnice v času čezmerne inflacije, saj so bile te vodilo, kako izpolniti oziroma doseči že večkrat opisani namen obveznega zavarovanja.

Na obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja (940. in 941. člen ZOR) ne vpliva dejstvo, ali oškodovanec toži poleg zavarovalnice še povzročitelja škode ali ne, ker zakon ne predpisuje v zvezi s tem kakšnih pogojev oziroma zadržkov. Povedano velja tudi za revizijski očitek, da tožnici nista naslovili zahtevkov na zavarovalnico, pri kateri je imel tožnik odgovornostno zavarovano vozilo (le mimogrede, tožniki so pojasnili, da so umaknili tožbo in se odpovedali tožbenemu zahtevku zoper povzročitelja zaradi težav pri vročanju, podlage za tožbo zoper tožnikovo zavarovalnico pa ni bilo, saj je šlo za izključno krivdo voznika, zavarovanega pri toženi stranki - četrti odstavek 178. člena in drugi odstavek 177. člena ZOR).

Nobeno izmed revizijskih stališč tako ni sprejemljivo. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).