Jedro

Z novelo ZDoh-2M je bila črtana določba petega odstavka 113. člena zakona, ki je določala posebno davčno olajšavo za delovne migrante, saj je Ustavno sodišče ugotovilo, da postavlja delavce v RS in delovne migrante v neenak položaj, za takšno ureditev pa zakonodajalec ni izkazal obstoja razumnega razloga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS tožeči stranki odmerila dohodnino za leto 2014 v znesku 1.790,69 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 1.427,82 EUR ter jo mora tožeča stranka plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka do 31. 7. 2015 vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2014 v zvezi z dohodki, ki jih je dosegla v Republiki Avstriji. Pri odmeri dohodnine je davčni organ upošteval splošno olajšavo ter stroške v višini 5.238,13 EUR, od tako odmerjene dohodnine v znesku 1.790,69 EUR pa je odštel med letom plačane akontacije dohodnine ter odbitek davka, plačanega v tujini.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. Ugotavlja, da je tožeča stranka za davčne namene rezident Republike Slovenije in je kot taka zavezana za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir zunaj Slovenije. Enake navezne okoliščine za izvajanje davčne jurisdikcije pozna tudi Republika Avstrija, zato se na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja odobri odbitek davka, ki je enak davku od dohodka plačanega v Avstriji. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka rezident Republike Slovenije, upoštevaje podatke o višini dohodkov pa je bila tudi dohodnina odmerjena pravilno in skladno z zakonom. Ni pa v zakonu podlage, da bi se pri odmeri dohodnine upošteval poseben položaj čezmejnega delovnega migranta, kot se zavzema tožeča stranka, pav tako davčni organ ne more presojati, ali je zakonska ureditev pravična oz. skladna z Ustavo RS ali ne. Citira tudi določbo 45. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), po kateri lahko zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Navedeni stroški se priznajo pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona določi vlada. Iz navedene določbe je razvidno, da tisti zavezanci, ki delajo pri delodajalcih, ki jim posebej ne izplačujejo nadomestil stroškov za prevoz na delo in iz dela ter prehrano, lahko sicer uveljavljajo te stroške, vendar na zahtevo, kot znižanje davčne osnove. Ti stroški torej ne znižujejo zneska bruto dohodka ali zneska odmerjenega davka, pač pa osnovo, od katere se odmerja dohodnina. Tožena stranka še pojasni, da položaj oseb, ki delajo pri različnih tujih delodajalcih v različnih tujih državah ne more biti popolnoma izenačen, saj se že obvezni prispevki za socialno varnost, bistveno razlikujejo med državami, prav tako pa se razlikujejo sami sistemi socialne varnosti in pripadajoče pravice iz naslova socialne varnosti, prav tako ne more biti popolnoma izenačen položaj vseh oseb v zvezi s priznavanjem stroškov v zvezi z delom.

3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je stališče tožene stranke materialno pravno zmotno. Prepričana je, da je določilo 45. člena ZDoh-2 v povezavi s 44. členom ZDoh-2 diskriminatorno do delavca migranta in tako v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. V nadaljevanju tožbe podaja primerjavo davčnih položajev oz. višino obveznosti domačega delavca, ki je zaposlen pri slovenskem delodajalcu z delavcem migrantom, ki je zaposlen pri avstrijskem delodajalcu in zaključi, da domači delavec prejme ob bruto plači še neto znesek povračil stroškov prehrane in prevoza v zvezi z delom brez kakršnih koli davčnih obremenitev, kar dejansko povečuje njegov razpoložljiv dohodek. Delavec migrant ima največ stroškov z lastnim prevozom do delovnega mesta v tujini, zato tožeča stranka zasleduje prepričanje, da se mora davčni položaj davčnih rezidentov, ne glede na mesto pridobivanja dohodkov iz delovnega razmerja napraviti za primerljivega v delu razpoložljivega dohodka. Za različno urejanje ne vidi razumnega in stvarnega razloga. Zato predlaga, da sodišče postopek po 156. členu Ustave prekine iz razloga, ker je 45. člen ZDoh-2 v povezavi s 44. členom ZDoh-2 protiustaven, ter začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodišče je štelo, da smiselno predlaga tudi odpravo izpodbijanega akta.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V obravnavanem primeru po mnenju tožene stranke ni primerno primerjati davčne obravnave povračil stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in iz dela med tistimi slovenskimi rezidenti, ki so zaposleni pri domačih delodajalcih in tistimi, ki so zaposleni pri tujih delodajalcih, saj tožeča stranka od tujega delodajalca posebej ni dobila izplačanih nadomestil za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela. Po mnenju tožene stranke uporaba določb 45. člena ZDoh-2 v primeru zadeve tožeče stranke, ki od tujega delodajalca posebej ni dobila izplačanih nadomestil za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela, pomeni davčno ugodnost. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po podatkih spisa je tožeča stranka rezident Republike Slovenije, ki je v letu 2014 prejela dohodek, ki ima vir v Republiki Avstriji. Pri odmeri dohodnine ji je davčni organ v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja priznal stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela v znesku 5.238,13 EUR, prav tako je upošteval odbitek davka, plačanega v tujini v višini 362,87 EUR. Navedenim dejstvom tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, prav tako ne ugovarja, da so bila ta dejstva nepravilno ugotovljena, temveč meni, da finančna učinka 44. in 45. člena ZDoh-2, glede stroškov prehrane in prevoza, nista enaka oz. primerljiva v delu razpoložljivega dohodka, ki ga prejme delavec migrant oz. delavec, ki je zaposlen pri slovenskem delodajalcu. Takšen tožbeni ugovor pa za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni relevanten. Tožeča stranka namreč lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbija upravni akt: - če v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; - če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve; - če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ali če je bilo iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju (27. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi navedenih razlogov ni konkretizirala, sodišče pa preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

7. Glede v tožbi zatrjevanega neenakopravnega obravnavanja z zaposlenimi v Republiki Sloveniji pa se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013, v kateri je ugotovilo neskladnost določbe petega odstavka 113. člena Zakona o dohodnini z Ustavo RS. Po navedeni določbi je bila priznana posebna davčna olajšava za čezmejne delovne migrante. Po stališču Ustavnega sodišča pa so čezmejni delovni migranti, glede na načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije in upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčevanja, v enakem položaju kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine. Glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante pa je menilo, da zakonodajalec za takšno ureditev, s katero se je čezmejnim delovnim migrantom zagotovilo še dodatne davčne ugodnosti, ni izkazal obstaja razumnega razloga. Iz navedene odločbe tako v bistvu izhaja, da so bili drugi davčni zavezanci, rezidenti Slovenije, v neenakem (slabšem) položaju, kot zavezanci, na katere se je nanašal takrat veljaven peti odstavek 113. člena ZDoh-2. Navedena določba je bila z novelo ZDoh-2M, ki velja od 1. 1. 2014, črtana, kar pomeni, da je trditev tožeče stranke o slabšem (neenakem) položaju čezmejnih delovnih migrantov v primerjavi z drugimi rezidenti Slovenije neutemeljena.

8. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato ni sledilo predlogu tožeče stranke, da prekine postopek po 156. členu Ustave iz razloga, ker je 45. člen ZDoh-2 v povezavi s 44. členom ZDoh-2 protiustaven. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.