Jedro

Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči kot izredne oblike socialnovarstvenega prejemka mora biti izpolnjeno dejansko stanje vsaj enega od alternativno predpisanih pogojev. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Torej tudi z morebitnim zmanjšanjem premoženja zaradi zagotovitve lastnega preživljanja. Materialna ogroženost je pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran, temveč se ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, torej organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. ZUP v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe se krijejo iz proračunskih sredstev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2017 in št. ... z dne 10. 8. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči za nakup drv za ogrevanje hiše v višini 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 33. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)1, ki ureja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Sodišče namreč ugotavlja, ali tožnik izpolnjuje dva pogoja za pridobitev pravice do izredne denarne socialne pomoči. To pa je v nasprotju z določbo 33. člena ZSVarPre, ki ne govori o dveh pogojih, temveč sta pogoja predpisana alternativno. Tožnik je zatrjeval, da ima z nakupom drv izredne stroške, vezane na njegovo preživljanje, ki pa jih s svojim lastnim dohodkom ne more pokriti. Ali se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, v tem primeru ni pravno vprašanje. Pravno vprašanje je bilo, ali tožnik izkazuje izredne stroške, vezane na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Pri ugotavljanju višine lastnih dohodkov pa je sodišče tudi materialnopravno napačno upoštevalo varstveni dodatek, ki ga je prištelo k pokojnini in zaključilo, da bi del le-tega lahko namenil nakupu drv. S tem je sodišče napačno uporabilo določbo 4. člena ZSVarPre, ki določa namen varstvenega dodatka. Ta pa v svojem bistvu oziroma namenu, ki mu ga zakon daje, ni namenjen kritju minimalnih življenjskih potreb, kamor nedvomno sodi ogrevanje stanovanja. Varstveni dodatek je namreč namenjen kritju življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški za vzdrževanje stanovanja, nadomeščanje trajnih potrošnih dobrin in podobno) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Vprašanje v tem postopku je le, ali je tožnik z lastnim dohodkom, to je s pokojnino 412,00 EUR mesečno zmožen pokriti izredni strošek nakupa drv, to je 300,00 EUR. Tožnik je s prikazom svojih mesečnih nujnih življenjskih stroškov oziroma izdatkov (122,00 EUR) dokazal, da s pokojnino izrednega stroška nakupa drv ne more pokriti. Tožnik je namreč po plačilu stroškov, ki mu mesečno nastajajo in jih mora plačati, že materialno ogrožen. Tako nikakor ne drži zaključek sodišča, da bi tožnik mesečno še lahko prihranil za nakup drv. S pokojnino nakupa drv ne zmore brez škode za svojo lastno preživljanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da pritožba zmotno izpostavlja, da naj bi sodišče v razlogih sodbe navedlo, da morata biti za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči podana dva pogoja. To iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče je presojalo okoliščine glede obstoja materialne ogroženosti. Iz sodbe je razvidno, da se je sodišče oprlo na ureditev v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)2, ki določa subsidiarnost sistema socialnega varstva. Odločitev je utemeljilo z dejstvom, da tožnikovi dohodki presegajo znesek minimalnega dohodka in da ima tožnik povečane stroške za stvari, ki niso namenjene preživetju. Očitek pritožbe glede zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen. Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa ga tožnik v pritožbi niti ne konkretizira. Sodišče je v postopku ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da nakupa drv ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom. Pri tem je tudi izpostavilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZSVarPre z varstvenim dodatkom upravičencu do njega za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za krijte življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2017, s katero je bila potrjena prvostopenjska odločba CSD št. ... z dne 10. 8. 2017. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da prejema pokojnino v višini 413,02 EUR mesečno, letno prejme tudi letni dodatek (regres), nadalje prejema varstveni dodatek v višini 68,12 EUR mesečno. Tožnik je lastnik nepremičnin in pa osebnega vozila A., letnik 1996, motorja B., letnik 2009 in C., R1100 RT, 66.00, letnik 1998. 7. Tožnik uveljavlja priznanje izredne denarne socialne pomoči za nakup kurjave (nakup drv v višini 300,00 EUR).

8. ZSVarPre v 33. členu določa, da se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSVarPre upravni organ o tej pravici odloča po prostem preudarku.

9. Pritožbeno sodišče je obravnavalo že več tožnikovih zahtev za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Tako je že v drugi zadevi4 poudarilo, da mora biti za dodelitev izredne denarne socialne pomoči kot izredne oblike socialnovarstvenega prejemka izpolnjeno dejansko stanje vsaj enega od alternativno predpisanih pogojev. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Torej tudi z morebitnim zmanjšanjem premoženja zaradi zagotovitve lastnega preživljanja. Materialna ogroženost je pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran, temveč se ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, torej organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)5 v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi štelo, da morata biti izpolnjena pogoja, določena v 33. členu ZSVarPre. Sodišče je namreč presojalo, ali obstajajo pogoji za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči za vsak pogoj posebej, saj sta oba pogoja predpisana alternativno. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa v pritožbi ne utemelji v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po stališču pritožbenega sodišča je že v predsodnem postopku pristojni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v okviru diskrecijske pravice utemeljeno odločil, da tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči. S tem v zvezi je sodišče pravilno pojasnilo, da je potrebno pri presoji zadeve upoštevati višino tožnikovih dohodkov ter nepremičnino oziroma premično premoženje. Tožnikovi dohodki presegajo znesek minimalnega dohodka, kar vse je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. V tem primeru pa ni mogoče zaključiti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni oziroma ne more vplivati. Ne izkazuje niti izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne bi mogel pokriti. Uveljavlja sicer izredne stroške, vendar niso drugačni od tistih, za katere je namenjen tudi varstveni dodatek. Tožnik pa razen stroškov za nakup drv, drugih izrednih stroškov niti ne izkazuje.

11. V obravnavanem predsodnem postopku je bilo odločeno v okviru prostega preudarka in je zavrnitev dodelitve izredne denarne socialne pomoči tudi ustrezno obrazložena.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Upoštevaje, da tožnik s pritožbo ni uspel ter nadalje, da ima tožnik po odločbi BPP št. 42/2018 priznano brezplačno pravno pomoč, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Psp 89/2018 z dne 5. 7. 2018. 5 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.