Jedro

Sodišče lahko pogojno obsodbo izreče le v primeru, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Z določitvijo enotne kazni nad dve leti v izpodbijani pogojni obsodbi je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in je torej prekršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.11.2003 v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenemu B.J. v izrečeni pogojni obsodbi s preizkusno dobo štirih let določi enotna kazen dve leti zapora.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni B.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu je bila na podlagi 50. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 217. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 52. člena KZ je sodišče obsojencu upoštevalo enotno kazen dve leti zapora in preizkusno dobo štirih let, določeno v pogojni obsodbi, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 24.9.2005. Te pravnomočne sodbe sodišče ni preklicalo, temveč je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in dodatnim pogojem, da obsojenec plača oškodovancu GHU d.d. L., prisojeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec mag. A.F. dne 18.12.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo je imelo sodišče po 2. točki 1. odstavka 51. člena KZ. Kršitev je utemeljil s tem, da je v 51. členu KZ določeno, da sme sodišče izreči pogojno obsodbo le, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen, zato je bila določitev kazni dveh let in pet mesecev v okviru pogojne obsodbe obsojencu v škodo. Predlagal je, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojencu v okviru pogojne obsodbe določi kazen dveh let zapora ali nižjo kazen, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.

O zahtevi je bil obveščen tudi obsojeni B.J., ki pa na zahtevo ni podal odgovora.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrajno sodišče je pri izrekanju kazenske sankcije v izpodbijani sodbi, ob določeni kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ in upoštevanju enotne kazni dve leti zapora s preizkusno dobo štirih let, določeno v navedeni pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Vrhovni državni tožilec ob tem utemeljeno uveljavlja, da je z določitvijo takšne enotne kazni v okviru pogojne obsodbe prišlo do kršitve 1. odstavka 51. člena KZ. Na podlagi te določbe je sodišče namreč omejeno, ker lahko pogojno obsodbo izreče le v primeru, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Določitev enotne kazni v izpodbijani pogojni obsodbi v tem primeru pomeni, da je sodišče s takšno odločbo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in je torej po 5. točki 372. člena KZ kazenski zakon prekršen.

Vrhovno sodišče je zaradi kršitve kazenskega zakonika izpodbijano sodbo spremenilo v odločitvi o kazenski sankciji. V okviru pogojne obsodbe s preizkusno dobo štirih let je določilo enotno kazen dve leti zapora in s tem odpravilo kršitev iz 1. odstavka 51. člena KZ.