Jedro

115. člen SPZ določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. V kolikor želijo etažni lastniki drugače opredeliti stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, morajo to dogovoriti v pogodbi o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). V obravnavanem primeru je večina etažnih lastnikov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov s Pogodbo o delitvi stroškov, ne pa v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tako določen ključ delitve stroškov ni veljaven.

Ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek za povračilo stroškov na pogodbeni podlagi, podrejeno, za primer neveljavnosti pogodbe, pa zahtevo povračilo istega denarja (v sicer nižjem znesku) na zakonski podlagi, je teorija enotnega mnenja, da gre le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208239/2012 z dne 29. 12. 2012, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 1051/2014 z dne 1. 12. 2014, razveljavilo tudi v preostalem delu 1. točke izreka za znesek 919,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 do plačila ter za znesek 241,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 do plačila, in v celoti v 3. točki izreka, ter tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 383,43 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da Pogodba o delitvi stroškov ni bila sprejeta s soglasjem vseh etažnih lastnikov(1) oziroma solastnikov (gre za neprerekano trditev tožene stranke), zato je odločilo, da v njej določen ključ delitve stroškov obratovanja in vzdrževanja, na osnovi katerega je tožeča stranka izračunala višino tožbenega zahtevka, ni veljaven. Določitev ključa delitve stroškov namreč po oceni sodišča prve stopnje predstavlja del pogodbe o medsebojnih razmerjih in s tem posel izrednega upravljanja, za veljavnost katerega je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Tožeča stranka v pritožbi meni ravno nasprotno, in sicer da pogodba o medsebojnih razmerjih skladno z določbo tretjega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) predstavlja posel rednega upravljanja, za takšne posle pa zadošča že soglasje etažnih lastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico njene vrednosti.

7. SPZ, ki se kot relevanten predpis uporablja za upravljanje poslovnih stavb, izrecnih določb glede kvoruma, ki je potreben za veljavno sprejetje pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ne vsebuje. Razlog za takšno pravno praznino je po oceni pritožbenega sodišča v tem, da je pogodba o medsebojnih razmerjih (lahko) sestavljena iz različnih vsebin. Za sklepčnost pri odločanju bo tako predvsem pomembno, katero od vsebin zajema odločanje, in ne na splošno, da gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih.(2) Pri tem lahko že predpisane vsebine pogodbe o medsebojnih razmerjih iz 116. člena SPZ v osnovi razdelimo na dva vsebinska sklopa: v prvo skupino spadajo določbe pri katerih gre za konkretizacijo splošnih pravic in dolžnosti etažnih lastnikov na njihovih posameznih in skupnih delih, v drugo skupino pa spadajo določbe, ki odstopajo od zakonske predvidene ureditve ter bolj ali manj spreminjajo lastninska upravičenja, kot si jih je zamislil zakonodajalec, vsled česar je pravnopolitično utemeljeno, da ima vsak od etažnih lastnikov pravico veta.

8. 115. člen SPZ določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. V kolikor želijo etažni lastniki drugače opredeliti stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, morajo to dogovoriti v pogodbi o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). V obravnavanem primeru je večina etažnih lastnikov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov s Pogodbo o delitvi stroškov, ne pa v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tako določen ključ delitve stroškov ni veljaven. Sprememba ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, namreč predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov (konkretno v pravico vsakega posameznega etažnega lastnika, da odloča o načinu in posledično višini obremenitve svoje nepremičnine) in je zato posel izrednega upravljanja za katerega se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov. Takšno stališče potrjuje tudi pravna teorija(3) (iz katere izhaja celo, da je pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij že samo po sebi šteti za posel izrednega upravljanja), sodna praksa,(4) skladno pa je tudi z osnovnim načelom, da solastniki o vprašanjih upravljanja odločajo soglasno in da je večinsko odločanje izjema.(5)

9. Posledično je brez pravnega učinka določilo 21. člena sporne Pogodbe, v katerem je določeno, da Pogodba o delitvi stroškov postane veljavna, ko jo podpiše toliko lastnikov, da njihov delež predstavlja več kot polovico kvadrature poslovne stavbe, brez upoštevanja skupnih prostorov. Velja sicer, da etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih lahko spremenijo pravilo o osnovni delitvi na posle rednega in izrednega upravljanja, kot tudi pravilo o odločanju z navadno večino ali soglasno. Vendar pa morajo takšno odločitev (v konkretnem primeru, da se bo dogovor o delitvi stroškov sprejemal z navadno večino) etažni lastniki sprejeti soglasno, česa takega pa tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala.

10. Sodna praksa na katero se sklicuje pritožnica ne obravnava relevantnega pravnega vprašanja (sodba VSL Cpg 196/2014 obravnava avtorski spor, sodba VSL Cpg 389/2014 pa se nanaša na oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse), tudi sicer pa pritožbeno sodišče sodne prakse, ki bi določitev delitve stroškov obravnavala kot posel rednega upravljanja, ni našlo.

11. Glede vprašanja dopustnosti spremembe tožbe pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da je tudi v sporih majhne vrednosti sprememba tožbe dovoljena vse do konca glavne obravnave, in da ima v takšnem primeru tožeča stranka pravico navajati nova dejstva ter predlagati dodatne dokaze. Vendar pa navedeno velja le v primeru, če tožeča stranka spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člen ZPP).

12. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da podredni zahtevek, ki ga je postavila v vlogi z dne 20. 1. 2015, v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP predstavlja spremembo tožbe, vendar neutemeljeno. Pri vprašanju eventualne kumulacije je namreč vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča.(6) Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim tožeča stranka de facto zahteva vsoto denarja na podlagi bistveno enakega dejanskega stanja. Tožeča stranka je v vlogi „Sprememba tožbe“ z dne 20. 1. 2015 zahtevala povrnitev istih stroškov (v sicer nižjem znesku), ki so za isto stavbo nastali v istem vtoževanem obdobju, le da tokrat (v obliki podrednega tožbenega zahtevka) na podlagi 115. člena SPZ. Ko je tako (torej ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek za povračilo stroškov na pogodbeni podlagi, podrejeno, za primer neveljavnosti pogodbe, pa zahtevo povračilo istega denarja (v sicer nižjem znesku) na zakonski podlagi), pa je teorija enotnega mnenja, da gre le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe (prim. tretji odstavek 184. člena ZPP).(7)

13. Zgoraj navedenega stališča pritožnica ne omaja s sodno prakso, na katero se sklicuje, saj le-ta ne obravnava enake situacije, kot je obravnavana. V sodbi VSL I Cp 736/2012 je pritožbeno sodišče potrdilo, da so tožnice naknadno podredno uveljavljale drugi zahtevek poleg obstoječega (v obravnavani zadevi pa temu ni bilo tako), kar skladno z drugim odstavkom 184. člena ZPP predstavlja spremembo tožbe. V sklepu VSL III Cp 1223/2009 pa sprememba tožbe ni bila dovoljena zaradi obstoja ovire iz četrtega odstavka 182. člena ZPP (stvarna nepristojnost sodišča).(8)

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da vloga tožeče stranke z dne 20. 1. 2015 ne pomeni spremembe tožbe, je glede na navedeno pravilna. Ker je bil torej podredno postavljen tožbeni zahtevek zgolj navidezen, sodišče prve stopnje, kljub zavrnitvi „primarnega“ zahtevka, o „podrednemu“ zahtevku pravno utemeljeno ni odločalo.

15. Ker tožba v obravnavani zadevi ni bila spremenjena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za prepozne trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2015.(9) V sporih majhne vrednosti namreč ni mogoče odločati mimo določb 451. do 453. člena ZPP in omejitev, ki iz njih izhajajo. Tako mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo. Vse navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da navajanje novih dejstev šele s tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke (ki zakonsko torej sploh ni predvidena) ni mogoča. Sodišče prve stopnje s tem, ko trditev iz tretje pripravljalne vloge tožeče stranke ni upoštevalo, zato ni moglo zagrešiti niti kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

16. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

17. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v sporni stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina, česar nobena stranka ni prerekala.

Op. št. (2): Prim. V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 558. Op. št. (3): Glej npr. Jože Ilc, Pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov, revija Odvetnik, 2003, št. 21, str. 14, kjer avtor navaja, da je „pogodba o medsebojnih razmerjih nedvomno posel, ki presega okvir rednega upravljanja, za kar je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov“ oziroma članek mag. Janeza Tekavca, Pogodba o ureditvi razmerij med lastniki stanovanj, Pravna praksa, 2004, št. 11, str. 11, kjer avtor navaja, da mora biti „dogovor o delitvi stroškov sklenjen v obliki pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, kar pomeni, da mora vsebovati vse pogodbene elemente, predvsem pa morajo takšno pogodbo skleniti vsi lastniki in solastniki etažnih enot“.

Op. št. (4): Glej npr. sodbo VSL II Cp 2837/2012 z dne 21. 5. 2013. Op. št. (5): Glej dr. Matjaž Tratnik, Upravljanje večstanovanjskih stavb - razmejitev med posli redne in izredne uprave, Podjetje in delo, 2006, št. 6-7, str. 1177-1186, kjer avtor poudarja, da večinsko odločanje pomeni omejite solastninske pravice etažnih lastnikov oziroma solastnikov, zato je treba možnost večinskega odločanja razlagati restriktivno.

Op. št. (6): A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 171. Op. št. (7): Kot zgoraj, str. 199. Op. št. (8): V skladu z ustavnim načelom neodvisnosti sodstva pa sodišče tudi ni vezano na prakso nižjih sodišč, četudi v vsebinsko podobnih zadevah, na katere opozarja pritožnica.

Op. št. (9): Sodba in sklep I Cp 2392/2013 na katero se sklicuje pritožnica, za obravnavano zadevo ni pravno relevantna, saj je za razliko od obravnavane zadeve, v citirani zadevi do spremembe tožbe prišlo.