Jedro

Posebno obveznost, s katero se obdolžencu naloži plačilo določenega zneska oškodovancu, ni mogoče naložiti v pogojni obsodbi, v kolikor v sodbi tudi ni odločeno o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se posebni pogoj, določen v okviru pogojne obsodbe, da mora obdolženec poravnati zaostalo preživnino za vse tri otroke v roku 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne izreče. Sicer pa se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na .. je z izpodbijano sodbo obd. D.R. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj izmikanja plačevanju preživnine po I. odst. 203. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za vsako izmed dejanj kazen treh mesecev zapora ter nato v skladu z določili o steku enotno kazen 7 mesecev zapora ter preizkusno dobo v trajanju treh let. V okviru pogojne obsodbe je obdolžencu naložilo še nadaljnji pogoj, da mora redno plačevati preživnino za vse tri otroke in da mora poravnati zaostalo preživnino za svoje tri otroke v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Obdolženca pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolžencu izreče za vsako kaznivo dejanje izmikanju plačevanju preživnine zaporno kazen.

Višja državna tožilka v Ljubljani je v svojem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. čl. ZKP predlagala, ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolžencu za vsako izmed kaznivih dejanj določi kazen zapora in nato izreče ustrezno visoka enotna kazen.

Pritožba ni utemeljena. Izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazenski sankciji v zvezi z določenim nadaljnjim pogojem v okviru pogojne obsodbe.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zaradi odločbe o izrečeni pogojni obsodbi, sodišče druge stopnje zaključuje, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da obdolžencu izreče to kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje je pri presoji smotrnosti kazenske sankcije kljub temu, da je bil obdolženec za istovrstno kaznivo dejanje že enkrat kaznovan, na kar opozarja pritožnica, lahko ob prognozi, da bo obdolženec moral na prestajanje zaporne kazni po preklicani pogojni obsodbi zaradi prej storjenega istovrstnega kaznivega dejanja, utemeljeno zakjljučilo, da bi ponoven izrek zaporne kazni imel na obdolženca in za njegove otroke večje negativne učinke kot pa pozitivne. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je mogoče pričakovati, glede na to, da bo obdolženec moral iti na prestajanje kazni, s sedaj izrečeno pogojno obsodbo pozitivno prognozo obdolženčevega bodočega vedenja. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da bo sedaj izrečena pogojna obsodba lahko tako vplivala na obdolženca, glede na izkušnje z izrečeno zaporno kaznijo v prejšnji obsodbi tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Razlogi sodišča prve stopnje za izrek pogojne obsodbe so tako utemeljeni, logični in prepričljivi, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožničino pritožbo, v kateri se zavzema za izrek zaporne kazni zavrnilo kot neutemeljeno.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (I. odst. 383. čl. ZKP) pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi nadaljnjega pogoja v okviru pogojne obsodbe kršilo v škodo obdolženca kazenski zakon. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi nadaljnjega pogoja v okviru pogojne obsodbe utemeljeno odločilo za nadaljnji pogoj, da mora obdolženec redno plačevati preživnino za vse tri otroke. Z nadaljnjo odločbo o posebnem pogoju, da mora poravnati zaostalo preživnino za vse tri otroke v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe pa je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, saj je bila s to odločbo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. tč. 372. čl. ZKP). Posebno obveznost, s katero se obdolžencu naloži plačilo določenega zneska oškodovancu, ni mogoče naložiti v pogojni obsodbi, v kolikor v sodbi tudi ni odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi o premoženjskopravnem zahtevku, ki bi predstavljal zahtevo za povrnitev zaostale preživnine v določenem znesku, ni odločalo. V okviru posebnega pogoja je tako mogoče naložiti plačilo določene premoženjske obveznosti, seveda tudi v določenem znesku le, če je ta s sodbo tudi prisojena. Ta obveznost ni bila prisojena. Višina zaostale preživnine v okviru posebnega pogoja tudi ni konkretizirana in določena v konkretnem znesku. Tako je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo III. odst. 50. čl. KZ. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v okviru pogojne obsodbe določen posebni pogoj, da mora obdolženec poravnati zaostalo preživnino za vse tri otroke v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe ne izreče. Sodišče druge stopnje je tako v navedenem obsegu po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ker pa niso podane druge kršitve zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, s katerimi okrožna državna tožilka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, jo je v nespremenjenih delih potrdilo.

Pritožba, v škodo obdolženca, je bila zavrnjena, zato le-ta stroškov pritožbenega postopka v obsegu iz II. odst. 98. čl. ZKP ni dolžan plačati. Drugi stroški pritožbenega postopka, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa v tem postopku niso nastali.