Jedro

Tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, zato se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Trebnje (prvostopenjski organ) zavrgla zahtevo tožnika za priznanje odškodnine po ZZVN (1. točka izreka) in navedla, da stroškov postopka ni (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 6. 7. 2010 vložil ponovno zahtevek za priznanje odškodnine po ZZVN in se je pri tem skliceval na spremembe ZZVN, objavljene v Uradnem listu RS, št. 72/2009 z dne 18. 9. 2009. Tožnik je z vlogo z dne 29. 1. 1996 že zahteval, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja kot prisilnega mobiliziranca in na tej osnovi prizna odškodnina. V zadevi je bilo odločeno z odločbo Upravne enote Trebnje, št. 020 03-135/96-2 z dne 17. 9. 1997, s katero je bila zahteva zavrnjena, drugostopenjski organ pa je z odločbo, št. 02008/0827/97 0071MO z dne 22. 3. 1999 pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik je sprožil upravni spor, Upravno sodišče RS pa je s sodbo, opr. št. U 614/99-7 z dne 29. 5. 2000 tožbo zavrnilo, sodbo pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. I Up 655/2000 z dne 30. 1. 2002. Tožnik je ponovno vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljil z navedbami, da je bil v letu 1942 mobiliziran v nemško okupatorsko vojsko in odpeljan v Nemčijo. Zaradi bolezni je bil premeščen v A., kjer je bil dodeljen v tovarno emajlirane posode v taborišču B. Po osvoboditvi je bil zajet s strani angloameričanov in se je leta 1946 vrnil v domovino. Prvostopenjski organ ugotavlja, da se v zadevi dejansko ali pravno stanje, na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo, zato je zahtevo zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur.p.b. 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10, ZUP). Po citirani določbi upravni organ s sklepom zavrže zahtevo, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je o njej že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (drugostopenjski organ) je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo ter navedlo, da stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi se strinja z ugotovitvijo, da je v tem postopku zatrjevano dejansko stanje enako dejanskemu stanju, ki je že bilo predmet presoje pristojnih upravnih in sodnih organov. Strinja se s tožnikom, da je sprememba ZZVN na področju varstva žrtev vojnega nasilja razširila krog upravičencev do odškodnine, prinesla pa je tudi spremembo za tiste žrtve vojnega nasilja, ki jim je ob pogojih zakona priznan status prisilnega mobiliziranca, vendar le pravico do doživljenjske mesečne rente. Že od osnovnega Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95) ni nobene bistvene spremembe v 4. členu, ki določa pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, prisilnega mobiliziranca. Zakon z vsemi spremembami in dopolnitvami je ostal enak v tistem delu normativnega besedila, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih zakona tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Drugostopenjski organ ugotavlja, da se ponovni zahtevek tožnika opira na enako pravno podlago, ob že ugotovljenem enakem dejanskem stanju, zaradi česar je prvostopenjski organ izpodbijani sklep pravilno oprl na 129. člen ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka spregledala, da je tožnik imel pravico ponovno vložiti zahtevek v zvezi s spremembami ZZVN, Uradni list št. 72/2009 z dne 18. 9. 2009, ki je razširil krog upravičencev do odškodnine, med drugim tudi za take primere, kot je tožnikov, ki je bil na silo mobiliziran v tujo vojsko. Tožnik je bil v letu 1942 nasilno mobiliziran s strani nemške okupatorske vojske in odpeljan v Nemčijo. Zaradi bolezni je bil premeščen na Poljsko v A., kjer je bil dodeljen v Schindlerjevo tovarno emajlirane posode v taborišču B. Po osvoboditvi je bil zajet s strani angloameričanov in se je leta 1946 vrnil v domovino. Natančen opis njegovega zajetja v tuji vojski je opisan v članku v ... listu, kar bo tožnik obrazložil tudi na svojem zaslišanju. Ker je bil tožnik prisilno mobiliziran v tujo vojsko, in so ga tam zadrževali 3 leta, ima pravico uveljavljati odškodnino po ZZVN. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovni zahtevi z dne 6. 7. 2010 tožnik uveljavljal status žrtve vojnega nasilja po 4. členu ZZVN, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo prvostopenjskega organa, št. 020 03-135/96-2 z dne 17. 9. 1997. Zavrača navedbo tožnika, da je spregledala, da ima tožnik pravico ponovno vložiti zahtevo na podlagi spremenjenega zakona, saj se normativne določbe, ki urejajo status žrtve vojnega nasilja – prisilnega mobiliziranca, niso spremenile. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno zavrženje ponovne zahteve tožnika za priznanje odškodnine po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami in dopolnitvami, ZZVN), iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnik se v zahtevi z dne 5. 7. 2010 sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/09, ZZVN-H) in je mnenja, da je s tem zakonom razširjen krog upravičencev tudi na primere, kot je njegov, ko je bil prisilno mobiliziran v tujo vojsko. Iz tožnikovih navedb v vlogi (kateri prilaga članek, objavljen v ... listu) izhaja, da tožnik uveljavlja status žrtve vojnega nasilja na podlagi 4. člena ZZVN (prisilnega mobiliziranca v redne vojaške enote okupatorja), ki pa mu je bil, kot to izhaja iz podatkov v upravnih spisih, pravnomočno zavrnjen z odločbo Upravne enote Trebnje, št. 020 03-135/96-2 z dne 17. 9. 1997. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je tožniku dana pravica, da ponovno uveljavlja status žrtve vojnega nasilja na podlagi ZZVN-H. Citirani zakon je v 1. členu dodal 1. členu ZZVN nov drugi odstavek, ki je krog upravičencev razširil na civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil (tudi enot NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ter enot zavezniške vojske). Nov 2.a člen citiranega zakona pa je krog upravičencev razširil še na otroke ubitih staršev s strani drugih oboroženih sil ter na begunce, ki so morali dom zapustiti zaradi dejanj drugih oboroženih sil. Sedmi člen citiranega zakona pa določa, da upravičenci iz 2. člena in druge alinee 2.a člena tega zakona, ki po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, niso mogli pridobiti statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, pridobijo ob izpolnjevanju ostalih pogojev pravice iz 8. člena ZZVN, upravičenci iz prve alinee 2.a člena tega zakona (otroci pobitih staršev) pa pridobijo samo pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu.

Ker tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.