Jedro

Če je tožba sklepčna, mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe preveriti obstoj suma nedovoljenega razpolaganja. Sum je podan, ko iz tožbenih navedb in prilog izhaja, da bo z zamudno sodbo ustvarjeno razmerje, ki je urejeno s prisilnimi predpisi, iz trditvene podlage pa ni razvidno, da je (oziroma ali je) to razmerje urejeno v skladu s predpisi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnika sta tožencu, svojemu sinu, z darilno pogodbo z dne 16. 4. 1986 podarila 1/3 nepremičnine z ID znakom ..., v naravi stanovanjske hiše z naslovom A. 2. S tožbo sta darovalca zahtevala preklic in vrnitev darila ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo pri tožencu podarjeni 1/3 sporne nepremičnine znova vpisana lastninska pravica v njuno korist. 3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna brez pritožbe.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z izdajo zamudne sodbe v nasprotju z 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 318. člena in drugim odstavkom 7. člena ZPP, ker ni ocenilo, ali pravno razmerje, kot ga je uredilo z zamudno sodbo, nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Navaja, da lahko sodišče z zamudno sodbo ugodi le zahtevku, s katerim stranke lahko razpolagajo; po tretjem odstavku 3. člena ZPP ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Zato mora pred izdajo zamudne sodbe oceniti, ali razmerje, kot bi bilo urejeno z zamudno sodbo, ne bi kršilo prisilnih oziroma moralnih pravil, ker bi to predstavljalo procesno oviro za izdajo zamudne sodbe. Če iz tožbenega gradiva izhaja, da pravne posledice tožbenih navedb ustvarjajo pravna razmerja, ki so urejena s prisilnimi predpisi, ni pa navedenih dovolj dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je to razmerje urejeno v skladu s temi predpisi, je potrebno opraviti poizvedovalni postopek po določbi drugega odstavka 318. člena ZPP, ki ga omogočajo preiskovalna pooblastila sodišča iz drugega odstavka 7. člena istega zakona. Poizvedovalni postopek je namenjen ugotavljanju dejstev, od katerih je odvisna presoja procesnih predpostavk za izdajo zamudne sodbe, med njimi tudi spoštovanje določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP. Z omejitvijo prostega razpolaganja z zahtevki je imel zakonodajalec namen preprečiti udeležencem pravnih razmerij, da bi s procesnimi sredstvi izigrali prisilne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava in s tem na nezakonit način dosegli pravne učinke, ki jih s pravimi posli ne bi mogli doseči. V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedovalni postopek zato, ker sta tožnika preklic darilne pogodbe in vračilo darila utemeljevala s hudo nehvaležnostjo obdarjenca, ki naj bi se kazala v žalitvah in grdem ravnanju skozi vse leto 2013 in se je stopnjevala do te mere, da naj bi dan pred Božičem 2013 obdarjenec udaril 85 let starega očeta. Zahteva za varstvo zakonitosti poudarja, da sta tožnika zatrjevala, da nista z ničemer vzpodbudila opisanega ravnanja obdarjenca in da je to morda posledica njegovih težav pri podjetju, kar pa njegovega ravnanja ne opravičuje. Ob tožbeni trditvi, da je toženčevo ravnanje morda posledica njegovih težav pri podjetju in glede na javno dostopne podatke zemljiške knjige, iz katerih je razvidno, da je bil pri nepremičnini, ki je bila predmet spora, 4. 2. 2013 ustanovljen zemljiški dolg v višini 200.000,00 EUR, bi moralo sodišče upoštevati, da bo imela zamudna sodba za posledico zmanjšanje toženčevega premoženja in bodo njeni pravni učinki lahko v škodo tretjih oseb (upnikov). Zato bi moralo sodišče opraviti poizvedovalni postopek, da bi se odpravil vsak dvom, da v konkretnem primeru ne gre za nedovoljena razpolaganja strank, ki jih sodišče ne sme dopustiti. Ker je to dolžnost sodišče opustilo in izdalo zamudno sodbo, je zagrešilo uveljavljano procesno kršitev, zaradi katere Vrhovno državno tožilstvo predlaga Vrhovnemu sodišču, naj izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnika sta na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila. Primarno predlagata njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev. Nedovoljenost zahteve izhaja iz 385. člena ZPP. Sicer pa zatrjevana procesna kršitev določb 318. člena v zvezi s 7. členom ZPP ni podana, saj je sodišče izrecno pojasnilo, da je preverjalo predpostavke za izdajo zamudne sodbe, vključno z vprašanjem, ali gre za razpolaganja, ki so v smislu 3. člena ZPP prepovedana. Tudi če bi sodišče opravilo poizvedbe o toženčevem premoženjskem stanju, to na odločitev ne bi moglo vplivati, saj morebitna zadolženost toženca, ki sicer v konkretnem primeru ni podana, ne more vplivati na odločitev o preklicu darilne pogodbe; preklic namreč ni vezan na premoženjsko stanje obdarjenca. Poleg tega dejstvo, da toženec na tožbo ni odgovoril, ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi; prisilni predpis, ki bi tožencem nalagal, da morajo vložiti odgovor na tožbo. ne obstaja. Zahteva tudi ne pojasni, v nasprotju s katerim predpisom je ravnanje toženca, ki se je prostovoljno odrekel svojemu premoženju. Vrhovno državno tožilstvo je zaskrbljeno zaradi morebitnih upnikov toženca, pri tem pa ne ve niti ali takšni upniki obstajajo niti ali ima toženec kakšno drugo premoženje za poplačilo njihovih terjatev. Če upniki obstajajo, imajo možnost v skladu s predpisi varovati svoje pravice, upniki, ki so svoje terjatve zavarovali z zemljiškim dolgom pa seveda te pravice niso izgubili, saj izpodbijana sodba v njihove pridobljene pravice ne posega.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije (četrti odstavek 367. člena ZPP) in samo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (drugi in tretji odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na te določbe pa je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zoper sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 385. člena ZPP).

8. Vsebinsko gledano je bila tožba za preklic in vrnitev darila sklepčna. Zato je moralo sodišče preveriti še, ali tožbene trditve, ali drugo procesno gradivo, s katerim je razpolagalo do trenutka, ko je moralo presojati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, vzbujajo dvom o tem, da bo z zamudno sodbo vzpostavljeno razmerje, ki bo nasprotovalo prisilnim predpisom ali morali.

9. V konkretnem primeru sta relevantna(1) tožbena trditev, da so žalitve in grdo ravnanje toženca morda posledica njegovih težav pri podjetju in (2) podatek v tožbi priloženemu izpisku iz zemljiške knjige, da je toženec svoj solastninski delež na sporni nepremičnini obremenil z zemljiškim dolgom v višini 200.000,00 EUR. To dvoje po presoji revizijskega sodišča ne zadošča za sklepanje o verjetnosti, da je toženec z opustitvijo odgovora na tožbo nedovoljeno, v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo disponiral z zahtevkom, kar je predpostavka za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno zamudno sodbo.

10. Nosilna teza zahteve za varstvo zakonitosti je, da bi bilo razmerje, kot je urejeno z zamudno sodbo, v nasprotju s prisilnimi predpisi ali z moralo zato, ker ni mogoče izključiti možnosti, da je toženec z opustitvijo vložitve odgovora na tožbo omogočil prehod svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini na tožnika, ter da je s tem lahko škodoval morebitnim upnikom. Zahteva za varstvo zakonitosti glede na njene razloge za nemoralnega šteje rezultat pravde, torej zamudno sodbo. In še to le hipotetično: taka je zamudna sodba le, če morda toženec ni poravnal svojih obveznosti do tretjih (upnikov). Taka, zgolj hipotetična možnost disponiranja z zahtevkom zaradi oškodovanja morebitnih upnikov ne ustreza procesnim predpostavkam za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 385. člena ZPP.

11. Pri presoji se je Vrhovno sodišče oprlo na primerjavo s položajem, ko bi lastnik nepremičnino odtujil in izhajalo iz vprašanja, kakršno varstvo bi imel njegov upnik. Če bi šlo za odtujitev, katere cilj in namen bi bil preprečitev poplačila upnika iz odtujene nepremičnin, bi bil razmislek o tem, da pogodba, s katero je bila nepremičnina odtujena, nasprotuje morali, lahko ustrezen. Ugotovljena morajo biti dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod pravni standard nemorale ali nezdružljivosti s kogentnimi predpisi (37. oziroma 40. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri zamudni sodbi je ravno obratno: če iz tožbenih trditev izhaja pravni zaključek, da bo pravno razmerje, kot bo urejeno z zamudno sodbo, v nasprotju s kogentnimi predpisi ali z moralo, sodišče ne bo izdalo (ugodilne) zamudne sodbe, pač pa bo izdalo nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo. Če je tožba sklepčna, mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe preveriti obstoj suma nedovoljenega razpolaganja. Sum je podan, ko iz tožbenih navedb in prilog izhaja, da bo z zamudno sodbo ustvarjeno razmerje, ki je urejeno s prisilnimi predpisi, iz trditvene podlage pa ni razvidno, da je (oziroma ali je) to razmerje urejeno v skladu s predpisi.(1) Npr.: tožnik trdi, da je s tožencem sklenil prodajno pogodbo za določeno zemljišče, plačal kupnino in zemljišče prevzel v posest in od toženca zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pred izdajo zamudne sodbe bo moralo sodišče preveriti, ali gre za kmetijsko zemljišče, promet s katerim je urejen s kogentnimi predpisi. Z zamudno sodbi bi namreč lahko pravdni stranki obšli določbe prisilnega predpisa, skladno s katerim tožnik ne more pridobiti v last kmetijskega zemljišča. V konkretnem primeru je z zamudno sodbo prešla lastninska pravica na hiši s toženca na oba tožnika. Tak prehod sam po sebi ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu ali morali. Morali bi lahko nasprotovala nadaljnja posledica, izigranje upnikov. Vendar zgolj iz vknjižbe zemljiškega dolga na solastninskem delu nepremičnine, ki je bil predmet zahtevka, o tem ni mogoče sklepati. Zemljiški dolg po določbi prvega odstavka 293. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pomeni pravico zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom. Zanj je značilno, da je neakcesoren, kar omogoča, da ni pogojen z obstojem zavarovane terjatve, pač pa obstaja kot samostojna terjatev.(2) Ustanovi ga lastnik obremenjene nepremičnine, za obravnavani primer pa je pomembno, da ga lahko ustanovi tudi na zalogo.(3) Pomeni namreč, da vpis zemljiškega dolga pri sporni nepremičnini ni dokaz o obstoju terjatve proti tožencu. Vpis zemljiškega dolga v zemljiško knjigo namreč še ne pomeni, da je njegov ustanovitelj (tedanji lastnik obremenjene nepremičnine), zemljiško pismo, ki ga prejme ob vpisu, sploh prenesel na tretjo osebo (svojega upnika). Po določbah prvega in drugega odstavka 199. člena SPZ mora lastnik obremenjene nepremičnine zemljiški dolg plačati ob zapadlosti upravičenemu imetniku zemljiškega pisma, zemljiško pismo pa je izvršilni naslov. Upnik torej v izvršilnem postopku zaradi poplačila svoje denarne terjatve poseže v nepremičnino, ki je obremenjena z zemljiškim dolgom.(4) Predvsem pa je pomembno, da mora zemljiški dolg ob zapadlosti plačati lastnik obremenjene nepremičnine (prvi odstavek 199. člena SPZ), zato položaj morebitnih toženčevih upnikov glede terjatev, zavarovanih z zemljiškim dolgom, ne bo poslabšan. Za sum, da imajo morda do toženca terjatve tudi drugi upniki, ki ne razpolagajo z zemljiškim pismom (oziroma katerih terjatve niso zavarovane z zemljiškim dolgom) v procesnem gradivu, zbranem do izdaje zamudne sodbe, ni bilo nobene podlage (in je tudi sedaj ni, takšne tudi niso bile trditve zahteve za varstvo zakonitosti). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane mu procesne kršitve, ko pred izdajo zamudne sodbe ni opravilo poizvedovalnega postopka po drugem odstavku 318. člena ZPP in da zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbo 2. točke prvega odstavka istega člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena in tretjim odstavkom 3. člena ZPP.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Zobec, J., V: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, III knjiga, Gospodarski vestnik in Ur. l. RS, Ljubljana, 2009, str. 117. Op. št. (2): Keresteš, T, v: Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 797. Op. št. (3): Glej isto delo, str. 798. Op. št. (4): Navedeno delo, str. 825.