Jedro

Vzdrževalec ceste ne odgovarja objektivno, temveč krivdno.

Ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca. Drži, da mora upravljalec javnih cest poskrbeti za njihovo varno uporabo tudi v slabih zimskih razmerah in da ga pri opravljanju dejavnosti zavezujejo pravila strožje – profesionalne skrbnosti. Vendar je sodišče ugotovilo, da je opravljal dela zimske službe tako, kot mu je nalagal sprejeti izvedbeni program zimske službe, zato je presoja, da je v ugotovljenih okoliščinah ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.400,00 EUR in pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke in stranskega intervenienta s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Kot zmotno graja dokazno oceno, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega vzroka poškodbe – padca na ledu. Dokazna ocena je enostranska in nepravilna. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb prič in pisnih dokazov – izjav prič in tožnice. Izpovedbe tožnice in prič so nepravilno ocenjene. Upoštevati bi bilo treba način padca. Logično je, da je padla na poledenelem pločniku. Dejansko in pravno zmotna je ocena in presoja o krivdni odgovornosti tožene stranke. Njen zavarovanec je opustil pravočasno posipanje prometnih površin in ni ravnal z dolžno skrbnostjo profesionalnega strokovnjaka. Pločnik bi moral glede na določbe 5. člena Zakona o javnih cestah (ZJC) zaradi vremenskih razmer, ki jih ni spremljal, pravilno posipati že prej. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo o objektivni odgovornosti. Poledenel in zasnežen pločnik v nočnem času je nevarna stvar. Za tožničino škodo je izključno odgovoren toženkin zavarovanec.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 20. 2. 2010. Trdi, da je tega dne okoli 21.50 ure padla pri hoji po poledenelem pločniku in utrpela udarnino obeh kolen. Zahtevek uveljavlja zoper toženo stranko z direktno tožbo na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno s stranskim intervenientom kot vzdrževalcem javnih cest. Trdila je, da je opustil dolžno oskrbovanje pločnikov v zimskem času, ker ga ni pravočasno posipal in je bil zato pod svežo plastjo snega poledenel. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil pločnik poledenel. Po nadaljnjih ugotovitvah, da je tožena stranka dokazala, da je izvajala zimsko službo pravilno in skladno z izvedbenim programom zimske službe MOL (priloga B18) je ocenilo, da je zavarovanec ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Tožbeni zahtevek je glede na take ugotovitve zavrnilo ob pravilni uporabi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), svojo odločitev pa pojasnilo v jasnih, preglednih in pravilnih razlogih.

7. Pritožbeno sodišče sprejema v pritožbi grajani pravni zaključek sodišča prve stopnje, da poledenelo cestišče (pločnik) v zimskem času ni nevarna stvar. Nevarna stvar je lahko le tista, ki je taka sama po sebi, in sicer ob redni rabi in običajni pazljivosti. Pri njeni uporabi kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč. Možnost nastanke škode je vnaprej vključena v njeno uporabo. V razlogih na strani 10 sodbe, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, je že prvo sodišče pravilno pojasnilo, da za zaledenelo cestišče oziroma pločnik v zimskih razmerah tega ni mogoče trditi. Gre za povsem običajne nevarnosti vsakdanjega življenja, ki se jim povprečno skrben človek ob primerni skrbnosti lahko izogne oziroma jih prepreči. Taka je tudi ustaljena sodna praksa (primerjaj npr. VS RS II Ips 179/2006 in številne druge). Vzdrževalec ne odgovarja objektivno, pač pa krivdno.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi sprejeti dokazni oceni, da tožnici niti ni uspelo dokazati, da je bil vzrok za njen padec v resnici poledeneli pločnik. Z njenim zaslišanjem se je zanesljivo prepričalo, da je tožbene trditve v tej smeri opirala zgolj na svoje sklepanje oziroma domneve, ne pa na dejansko zaznavanje ledu na cestišču. Objektivnih podatkov o obstoju ledu ni bilo. Meteorološki podatki, ki jih je predložila tožeča stranka in jih pritožbeno ne izpodbija, so dokazovali, da v času tožničinega padca temperature zraka še niso padle pod ledišče, padavine pa so bile rahle in višina novo zapadlega snega ni presegala 3 cm. Podatki tožene stranke o opravljanju zimske službe so izkazovali, da se je ta opravljala ves teden pred škodnim dogodkom z ustreznim čiščenjem snega in ledu ter posipavanjem pohodnih površin. Prepričljiva in življenjsko logična je ocena, da na pločniku ob tako ugotovljenih okoliščinah v času tožničinega padca (še) ni bilo ledu. Ker obstoja ledu niso zaznali oziroma o njem vedeli povedati niti drugi policisti – tožničini sodelavci, ki so bili tedaj na kraju dogodka, je ocena sodišča, da ta pravno relevantna okoliščina, ki naj bi bila vzrok tožničinega padca, ni dokazana, pravilna. Pritožnica je ne more omajati s sklicevanjem na oddaljenost dogodka, ki naj bi vplivala na nezanesljivo izpovedbo tožnice in prič. Padec na ledu je travmatičen dogodek, ki si ga bi vsaj tožnica gotovo dobro zapomnila. A je sodišču povedala, da ledu ni videla ne pred padcem ne po njem in da ga tudi sicer ni bilo videti. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da so spregledane pisne izjave prič, ki jih je tožnica predložila kot listinsko gradivo, in iz katerih izhaja, da je bilo cestišče poledenelo. V procesnem smislu ne gre za pisne izjave prič, pridobljene po 236.a členu ZPP. Gre le za posredne zapise o pridobitvi izjav prič (uradni zaznamki policije) za potrebe ugotavljanja okoliščin delovne nezgode pritožnice kot policistke pri opravljanju njenega dela za potrebe drugega postopka. Ker jih v pravdi neposredno zaslišane priče niso potrdile, jim ob drugih že omenjenih in pravilno ocenjenih dokazih sodišče ni moglo pripisati večje vrednosti. Sprejeta dokazna ocena je pravilna, prepričljiva in življenjsko logična. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP – po skrbni presoji vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili biti tožnici v korist. Očitanih procesnih kršitev 8. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni, dejansko stanje o stanju pločnika in vzroku tožničinega padca pa je ugotovljeno pravilno in popolno. Ker tožnici ni uspelo dokazati zatrjevane vzročne zveze, je tožbeni zahtevek že iz tega razloga pravilno zavrnjen.

9. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom sodbe, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca. Drži, da mora upravljalec javnih cest poskrbeti za njihovo varno uporabo tudi v slabih zimskih razmerah (5. člen ZJC) in da ga pri opravljanju dejavnosti zavezujejo pravila strožje – profesionalne skrbnosti (6. člen OZ). Vendar je sodišče ugotovilo, da je opravljal dela zimske službe tako, kot mu je nalagal sprejeti izvedbeni program zimske službe (priloga B18). Po njegovih ugotovitvah, ki imajo oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu (dnevniki izvajanja zimske službe, dežurna knjiga, zaslišanje predstavnika zavarovanca tožene stranke), je izvajal posipavanje redno po pravilih izvedbenega programa; kritičnega dne je opravil preventivno posipanje okoli 23. ure; vremenskih pogojev niti posebnih obvestil o nujnosti dodatnega posipavanja, ki bi terjalo preventivno posipavanje še pred škodnim dogodkom, pa ni bilo. Pritožbeni očitki, da zavarovanec tožene stranke ni spremljal vremenskih razmer, so ovrženi s predloženo dokumentacijo tožene stranke. Izpis dežurne knjige v prilogi B16 izkazuje skrbno spremljanje temperatur in padavin v kritičnem večeru ter ukrepe, ki so bili odrejeni. Pravilna je ocena sodišča, da so bili odrejeni in izvedeni skladno s pravili izvedbenega programa. Ob izvajanju zimske službe skladno s sprejetim načrtom zimske službe vzdrževalcu cest ni mogoče očitati premajhne profesionalne skrbnosti in opustitve dolžnega ravnanja. Presoja, da je v ugotovljenih okoliščinah ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, je tako pravno pravilna.

10. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.