Jedro

V skladu s prvim odstavkom 11. člena SPZ se šteje (domneva), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je (kot tak) vpisan v zemljiško knjigo. Obstoj te domneve pa je nedvomno povezan tudi z okoliščino, da je v našem pravnem sistemu (v skladu z 49. členom SPZ) konstitutivna predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom njen vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 25. 1. 2017 je sodišče prve stopnje odločilo: - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122814/2015 z dne 16. 10. 2015 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), - da se začasnemu zastopniku priznajo stroški, ki skupaj s pripadajočim DDV znašajo 252,82 EUR, in da se ti izplačajo iz založenega predujma tožnice v roku 30 dni od prejema računa (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi za odločitev v sodbi nejasni in v nasprotju med seboj. Tožnici sodišče očita, da ni uspela dokazati, da je tožena stranka dejanski lastnik stanovanja, hkrati pa je zavrnilo izvedbo dokaza glede pridobitve podatkov o lastništvu stanovanja pri Finančnem uradu X. kot neprimeren, saj naj bi javno knjigo s podatki o lastništvu nepremičnine predstavljala zemljiška knjiga. Splošno znano dejstvo je, da morajo biti vse pogodbe davčno sprovedene, za nepremičnine pa je treba plačevati tudi davke, o čemer vse podatke vodi FURS in razpolaga s pogodbami. Ti podatki so glede dejanskega lastništva celo bolj merodajni kot zemljiška knjiga, ki v Sloveniji še ni tako urejena, kot bi morala biti. Zemljiškoknjižno lastništvo tako pogosto odstopa od dejanskega lastništva, ki je bistveno v predmetni zadevi. Plačnik stroškov po SZ-1 je namreč dejanski lastnik, o čemer se je sodna praksa že izrekla (pritožba se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3782/2010 in II Cp 3043/2013). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bil dokaz pridobljen s strani FURS neprimeren, temveč se je togo sklicevalo na zemljiško knjigo kot edino javnopravno evidenco o lastništvu nepremičnin. Pri tem pa sodišča ni zanimalo, ali navedena evidenca predstavlja resnično lastništvo ali ne. Ravno podatek FURS bi bil ključen pri ugotavljanju dejanskega lastništva. O vsem tem je tožnica kot z novo pridobljenim dokazom obvestila sodišče prve stopnje, ki pa teh dokazov ni upoštevalo, niti se ni o njih opredelilo kot o ius novorum, temveč vloge le formalno ni upoštevalo kot pravočasne, ne da bi sploh videlo vsebino in preverilo, ali gre za novoto. Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podala drugih navedb o tem, da naj bi bil toženec dejanski lastnik. Toženec se je namreč sam lastnoročno podpisal v pogodbi, sklenjeni s tožnico glede upravljanja večstanovanjske stavbe. V konkretnem primeru je tožnica evidenco lastnikov pridobila od prejšnjega upravnika. Etažni lastnik oziroma uporabnik (posestnik) je prav toženec, ki je tudi podpisal pogodbo s tožnico. Če je toženec sam podpisal kot lastnik v pogodbo, sedaj pa trdi ravno nasprotno, bi to kvečjemu pomenilo, da je tožnico prevaral. Vloge, ki jo je tožnica sicer predložila naknadno (vloga z dne 7. 9. 2016), vendar kot ius novorum, sodišče očitno ni niti prebralo, saj bi sicer videlo, da je toženec stopil v stik s tožnico preko elektronske pošte po vložitvi tožbe (predloga za izvršbo) in predložitvi vlog v tem postopku. Tožnica toženčevega elektronskega sporočila sodišču ni mogla poslati v postavljenem roku za predložitev svoje vloge, saj s tem dokazom tedaj še ni razpolagala.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP1). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava2 (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. V skladu s prvim odstavkom 11. člena SPZ3 se šteje (domneva), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je (kot tak) vpisan v zemljiško knjigo. Obstoj te domneve pa je nedvomno povezan tudi z okoliščino, da je v našem pravnem sistemu (v skladu z 49. členom SPZ) konstitutivna predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom njen vpis v zemljiško knjigo.4

7. Tožena stranka, ki je ugovarjala, da bi bila lastnica stanovanja (v zvezi s katerim tožnica v tem postopku vtožuje plačilo), je (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) to svojo trditev izkazala z izpiski iz zemljišče knjige, ki je5 v tem oziru primarno relevantna. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje (v okviru drugega odstavka na 3. strani izpodbijane sodbe) tudi konkretno pojasnilo, zakaj naj bi bil tožničin predlog po preverjanju lastništva pri Finančnem uradu X. neprimeren. Pritožbena trditev, da v tem oziru razlogov ni podalo, zato ne drži.6 Tudi sicer pa je bil omenjeni dokaz s strani tožnice podan prepozno.

8. Tožnica je bila dolžna v skladu 452. členom ZPP vse trditve, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek, kot tudi dokaze zanje, podati (na kar je bila jasno opozorjena v sklepu sodišča prve stopnje z dne 22. 1. 2016) že v prvi pripravljalni vlogi oziroma v dopolnitvi tožbe (ki jo je podala dne 12. 2. 2016); v kasnejši (naslednji) vlogi pa (v skladu s tretjim odstavkom 452. člena ZPP) zgolj odgovoriti na navedbe nasprotne stranke. V prvi pripravljalni (v dopolnitvi tožbe z dne 12. 2. 2016) pa tožnica ni podala nobenih trditev o toženčevem t. i. dejanskem lastništvu (stanovanja),7 ki ga sedaj v pritožbi izpostavlja kot bistvenega. Tudi v (drugi) pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2016 je v tem oziru podala zgolj nekonkretizirane (splošne) trditve,8 kar velja tudi za (v tem istem okviru) podan dokazni predlog po pridobitvi podatka o lastništvu prostora od Finančnega urada X. Ker gre za trditve (oziroma z njimi povezan dokaz), ki naj bi bile (kot je to razvidno iz same pritožbe) ključne za odločitev v predmetni zadevi, slednje že zaradi svoje narave ne morejo predstavljajo (zgolj) odgovora na navedbe nasprotne stranke (v smislu tretjega odstavka 452. člena ZPP). Omenjena ugotovitev pa (z drugimi besedami) pomeni, da so bile (vključno s predlaganim dokazom zanje) podane prepozno.

9. Posledično je prepozno tudi v pritožbi podano obširno pojasnjevanje (vseh) okoliščin (dokazov) v zvezi z (zatrjevanim) toženčevim dejanskim lastništvom stanovanja oziroma pomena podatkov, s katerimi razpolaga FURS. Vso to navajanje je9 nedopustno novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščine, da toženca (zaradi njegove odsotnosti) glede lastništva ni bilo moč zaslišati in da naj bi tožnica (kot je to pojasnila v vlogi z dne 7. 9. 2016) z njim po elektronski pošti stopila v stik šele po vložitvi prvih dveh pripravljalnih vlog, so za to oceno oziroma presojo obstoja tožničine (v prejšnji točki obrazložitve te odločbe omenjene) procesne dolžnosti pravočasnega podajanja trditev10 nebistvene. Prav tako slednja ne uspe konkretno pojasniti, kako naj bi neupoštevanje (s strani sodišča prve stopnje) trditev oziroma dokazov predloženih v omenjeni vlogi vplivalo na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve. Zato njenim očitkom ni moč slediti. Neprepričljivo pa je nadalje tudi pritožbeno poudarjanje, da naj bi toženec s plačilom dela dolga dne 8. 7. 2016 (vsaj delno) pripoznal dolg. V vlogi z dne 7. 9. 2016 je namreč tožnica sama jasno navedla, da naj bi toženec poravnal (zgolj) dolg, ki ni predmet tega postopka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (upoštevni) in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 284, 285. 5 Kot je to v okviru prvega odstavka na 4. strani izpodbijane sodbe (sklicujoč se prav tako na 11. člen SPZ) pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. 6 Dejstvo, da se tožnica z njimi ne strinja, namreč ne pomeni, da teh razlogov ni. 7 Toženca je "enostavno" opredeljevala kot lastnika. 8 Češ da naj bi bilo dejansko lastništvo bistveno v predmetni zadevi (glej prvi odstavek I. točke obrazložitve tožničine vloge z dne 11. 3. 2016). 9 Tako kot (obsežno) pojasnjevanje pomena pogodbe o upravljanju (do dokazne (ne)primernosti katere se je sodišče prve stopnje opredelilo). 10 In sicer da je bila dolžna vse trditve, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek, kot tudi dokaze zanje podati že v prvi pripravljalni vlogi (oziroma v dopolnitvi tožbe z dne 12. 2. 2016).