Zahtevek predlagatelja po temelju ni utemeljen, saj obveznost, ki ni določljiva, ne nastane, zato je treba zahtevek predlagatelja zavrniti kot neutemeljen. Kljub široko zastavljeni družbenikovi pravici namreč obstaja spodnja meja določljivosti predmeta informacijske zahteve (določljivost mora biti objektivna), ki ne le omogoča izvršljivost, temveč v tej zadevi glede na naravo družbenikove pravice (hkrati) definira nastanek obveznosti.
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se spremeni, in sicer v I. točki izreka tako, da se predlog zavrne, v II. točki pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške nepravdnega postopka.
II.Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka dovolilo vpogled v dokumentacijo nasprotne udeleženke (z možnostjo fotografiranja/kopiranja), kot je navedena v nadaljevanju:
-listine po računu notarja A. A. št.: 1-2-202086 z dne 10. 9. 2020,
-listine - pooblastili in poizvedba po računu notarja A. A. št.: 1-2-203079 z dne 3. 12. 2020,
-listine po računu notarja A. A. št.: 1-2-210199 z dne 26. 1. 2021,
-listine po računu notarja A. A. št.: 1-1-210502 z dne 1. 3. 2021,
-listine po računu notarja A. A. št.: 1-1-210556 z dne 5. 3. 2021.
O stroških postopka je odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagatelju povrniti 821,98 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).
2.Zoper odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka. Predlagatelj pritožbene očitke zavrača in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.
3.Pritožba je utemeljena.
4.V tem pritožbenem postopku se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo redna pravna sredstva (petindvajseto poglavje), kolikor Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) ne določa drugače (42. člen ZNP-1).
5.Predlagatelj je eden od dveh družbenikov družbe nasprotne udeleženke (družbe B., d. o. o.), ki na podlagi 512. in 513. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v zvezi s 50. členom ZGD-1 v nepravdnem gospodarskem sporu zahteva vpogled v dokumentacijo družbe nasprotne udeleženke. Gre za dokumentacijo, ki je bila podlaga za izstavitev petih računov notarja A. A., s katerimi predlagatelj tudi opredeljuje zahtevano dokumentacijo.
6.Nasprotna udeleženka je predlogu nasprotovala iz več razlogov, njen temeljni argument pa je bil, da zahtevane dokumentacije ne more izročiti, ker je nima in je ne more pridobiti, pri čemer je storila vse, da bi jo pridobila. Njena celotna obramba je temeljila na predpostavki, da sploh ne ve, katere konkretne listine predlagatelj zahteva, saj predlagatelj zahtevka določno ne opredeli, na podlagi računov notarja pa zahtevane dokumentacije ne more identificirati niti družba niti notar, ki je izdal račune. To je tudi eden izmed temeljnih pritožbenih očitkov nasprotne udeleženke, pri čemer še dodaja, da niti v dokaznem postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, katere listine predlagatelj zahteva, zaradi česar je, po stališču pritožnice, izpodbijani sklep zaradi nedoločljivosti zahtevka neizvršljiv.
7.Sodišče prve stopnje je pravilno zastavilo izhodišče za presojo predlagateljevega zahtevka, ki temelji na pravici družbenika do informacij in vpogleda (512. člen ZGD-1) (3. točka obrazložitve). Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da mora biti izvršilni naslov (v tej zadevi sodna odločba, s katero se odloči o informacijski zahtevi) primeren za izvršbo. Primernost izvršilnega naslova za izvršbo opredeljuje prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ): Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Kljub sicer široko zastavljeni družbenikovi pravici obstaja spodnja meja določljivosti predmeta informacijske zahteve (obveznosti oziroma izpolnitvenega ravnanja družbe). Ta pa ne le omogoča izvršljivost, temveč v tej zadevi glede na naravo družbenikove pravice (hkrati) definira nastanek obveznosti.
8.Predlagatelj uveljavlja pravno varstvo (po 513. členu ZGD-1) na podlagi zakonsko določene pravice (po 512. členu ZGD-1), ki je temelj iztoževanega informacijskega zahtevka. Določitev konkretne vsebine informacijskega zahtevka zakon prepušča družbeniku, ki informacijsko zahtevo uveljavlja. Predlagatelj informacijski zahtevek uveljavlja na podlagi določil ZGD-1, ki posebej ne ureja temeljnih obligacijskopravnih vprašanj, zato se glede tega uporabi določila Obligacijskega zakonika (OZ). Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se namreč uporabljajo določbe tega zakonika glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu (drugi odstavek 1. člena OZ).
9.Izpolnitveno ravnanje ali predmet obveznosti je nujna (bistvena) sestavina za nastanek obligacijskega razmerja. To pomeni, da brez predmeta obveznosti, ki mora biti določen ali vsaj določljiv (drugi odstavek 34. člena OZ), obligacijsko razmerje ne more nastati. Pravna sankcija nedoločenega ali nedoločljivega izpolnitvenega ravnanja je ničnost (35. člen OZ), saj takšne obveznosti ni mogoče izpolniti, ker je ni.
10.Po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni bil dosežen prag določljivosti, ki se zahteva za presojo utemeljenosti zahtevka predlagatelja, saj je za zaključek o utemeljenosti treba ugotoviti, ali obveznost, ki se iztožuje, sploh obstaja. To še posebej pride do izraza v zadevi, kot je ta, in sicer zaradi narave družbenikove informacijske pravice, ki je opredeljena zakonsko v splošnem in vseobsegajočem okviru, saj dovoljuje vpogled v "knjige in spise", kar se razlaga izjemno široko, zato mora družbenik v vsakem posameznem primeru določiti konkreten predmet informacijske zahteve. Kot opozarja pritožnica, predlagatelj v tej zadevi zahteva tudi konkretne listine, tiste, ki so bile podlaga za izdajo petih notarjevih računov. Ker zahteva točno določene listine (ne pa npr. vse listine z neko materijo), pomanjkljive določljivosti v tem primeru glede na okoliščine zadeve ne more nadomestiti nasprotna udeleženka s tem, da bi v skladu z načelom vestnosti in poštenja po najboljši lastni presoji zagotovila na vpogled vso relevantno dokumentacijo, ki bi najbolje ustrezala informacijski zahtevi predlagatelja. Hkrati pa je ta prag nujen zato, da sodišče v izvršilnem postopku ve (in seveda primarno že prej sploh dolžnik), kaj je predmet izpolnitvenega ravnanja, pri čemer mora biti predmet izpolnitve določljiv in preverljiv na podlagi navzven zaznavnih objektivnih okoliščin.
11.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je predlagatelj ustrezno konkretiziral vrsto listin in opredelil časovno obdobje, na katero se zahtevana dokumentacija nanaša. Vendar je ta ocena, s katero je zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, da je zahtevek nedoločen in neizvršljiv, vsebinsko prazna. Dodalo je, da za razliko od nasprotne udeleženke predlagatelj zahtevanih listin ne more bolje identificirati oziroma da je listine opredelil, koliko jih je mogel, saj bolj konkretizirane zahteve ni mogel podati, ker so opisi notarja v zaračunanih overitvah prepisov listin skopi. Čeprav drži, da je predlagatelj v konkretni situaciji v informacijski stiski in omejen glede konkretnejše opredelitve predmeta informacijske zahteve, saj razpolaga le z notarjevimi računi, s katerimi opredeljuje listine, ki jih zahteva, opisi opravljenih storitev v teh računih pa so tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje skopi, pa je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo ugovora nasprotne udeleženke o nedoločljivosti in neizvršljivosti zahtevka vprašanje o tem, kaj je sploh predmet informacijske zahteve, preneslo v vsebinsko presojo utemeljenosti predlagateljevega zahtevka, v kateri pa se ni posebej opredeljevalo do tega vprašanja (predmeta informacijske zahteve). Kot je razvidno, je odsotnost podatka o tem, katere listine predlagatelj zahteva, saniralo z dokazno oceno glede utemeljenosti ugovora nasprotne udeleženke, da zahtevanih listin nima in jih ne more identificirati (zaradi oddaljenosti poslovnega dogodka in nezadostne konkretiziranosti zahtevka). Ker je ocenilo, da nasprotna udeleženka ni dokazala, da zahtevanih listin nima in da jih ni bilo mogoče identificirati, je zaključilo, da je zahtevek predlagatelja utemeljen, brez presoje (ne)utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika (ne)določljivosti predmeta obveznosti.
12.Sodišče prve stopnje je tako dovolilo vpogled v dokumentacijo, ki je opredeljena posredno, z računi notarja. Predmet obveznosti mora biti vsaj določljiv. Kdaj je takšen, določa za pogodbo (s tem pa tudi za vse druge posle, prim. 14. člen OZ) prvi odstavek 38. člena OZ, ki se zadevno relevantno glasi tako, da je določljiv, "če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti". To, da morajo merila določljivost izhajati iz pogodbe, potrjuje že navedeno tezo, da mora biti določljivost objektivna (da jo lahko preveri tudi pravdno sodišče, ko sodi o njeni utemeljenosti, in izvršilno sodišče, da lahko zaključuje o tem, ali jo je - v izvršbi za opravo nenadomestnega dejanja, gl. 226. člen ZIZ - dolžnik izpolnil ali ne). V tej zadevi predlagatelj predmet informacijske zahteve opredeljuje z računi notarja, ki vsebujejo splošne opise opravljenih storitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da predmet informacijske zahteve z opisi zadevnih notarjevih računov (A 3 oziroma B 13) ni niti določljiv. Oceno sodišča prve stopnje, da so opisi v notarjevih računih skopi, pritožbeno sodišče dopolnjuje s tem, v kakšni meri so ti opisi skopi. Ne vsebujejo namreč niti toliko podatkov, da bi bilo mogoče preveriti pravilnost izpolnitve s strani družbe nasprotne udeleženke. Na njihovi podlagi ni mogoče identificirati listin, ki jih predlagatelj zahteva. Če bi nasprotna udeleženka predložila na vpogled določene listine, s pomočjo računov ne bi bilo mogoče niti preveriti, ali je predložila na vpogled tiste, ki jih zahteva predlagatelj, saj računi ne identificirajo oziroma ne navajajo listin, ki so bile overjene. Na podlagi računov torej ni objektivno preverljivo, ali gre dejansko za listine, ki jih zahteva predlagatelj z informacijsko zahtevo. Gre sicer za vsebinsko standardizirane račune. Iz opisov je razbrati le, da so bile opravljene storitve overitev prepisov listin, ne pa tudi katere listine so bile predmet teh overitev. Razvidno je zgolj, da so bile overjene (neke) listine ("overitev prepis listine"), količina (brez opredelitve za kakšno enoto gre, tako ni jasno, ali enota pomeni listino ali stran listine) in cena. Iz navedenega ni mogoče ugotoviti niti vrste listin, ki so bile overjene (pogodba, sklep ipd.), njihove vsebine (ali gre za računovodske ali druge listine), količine listin (ali je šlo za overitev ene listine ali več različnih listin po posameznih računih), kot tudi ne časovnega nastanka listin (časovno so zamejene le s tem, da so obstajale v času overitve). V enem od petih računov je sicer zapisano, da gre za overitev prepisa listine "pooblastili in poizvedba", brez kakršnih koli drugih identifikacijskih oznak, ki bi omogočale določljivost pooblastil in poizvedbe.
13.Z izpodbijano odločitvijo je bila nasprotni udeleženki naložena obveznost, določljivost predmeta katere je podvržena subjektivnim okoliščinam, vedenju strank (nasprotne udeleženke, ki da ni dokazala, da ni uspela identificirati zahtevanih listin), ki navzven ni zaznavno in je torej subjektivno, kar je nedopustno. Od določljivosti predmeta obveznosti namreč ni odvisna le izvršljivost in iztožljivost obveznosti, temveč tudi presoja utemeljenosti zahtevka, saj mora zahtevana obveznost obstajati. Ker glede na navedeno zahtevek predlagatelja po temelju ni utemeljen, saj obveznost, ki ni določljiva, ne nastane, je treba zahtevek predlagatelja zavrniti kot neutemeljen. Tega predlagatelj ne more sanirati s splošno utemeljitvijo (niti z novimi dejstvi in dokazi v odgovoru na pritožbo), da je nasprotna udeleženka uspela identificirati zahtevane listine, pri čemer jih še vedno ne zna določljivo opredeliti, oziroma da bi jih morala znati identificirati.
14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in ob drugačni uporabi materialnega prava ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da se zahtevek predlagatelja zavrne.
15.Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških nepravdnega postopka temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1, da vsak udeleženec krije svoje stroške, če ZNP-1 ne določi drugače. Po četrtem odstavku 40. člena ZNP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZGD-1 je predlagatelj upravičen do povračila stroškov postopka s strani družbe, če je predlog utemeljen, pod predpostavko, da ZGD-1 ne določi drugače. Ker je torej treba predlog predlagatelja zavrniti kot neutemeljen, je dolžna vsaka stranka nositi svoje stroške nepravdnega postopka, zato se temu ustrezno spremeni izpodbijani sklep v II. točki izreka, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. Na enaki pravni podlagi temelji odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela.