Jedro

Obtožni akt lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (tako tudi 4. točka komentarja k 435. členu ZKP, mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004). Če se torej pomanjkljivosti obtožbe, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oziroma z zavrnilno ali oprostilno sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi tudi po uradni dolžnosti, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju na podlagi 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrgla obtožni akt Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 18. 8. 2016, opr. št. Kt/1218/2016, s katerim je bil obdolženi M. Z. obtožen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena, izpodbijani sklep pa je bilo treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4. Uvodoma pritožnica sicer zmotno sodišču prve stopnje očita, da bi moralo v primeru, če je ob preizkusu, ki ga je opravilo v skladu z določbo 270. člena ZKP, spoznalo, da obtožnica ni sestavljena po predpisih iz 269. člena ZKP, obtožnico vrniti tožilcu, naj jo v treh dneh popravi. Meni namreč, da bi glede na citirana določila procesnega zakona prvostopenjsko sodišče moralo, ob upoštevanju, da je senat Okrožnega sodišča v Celju zavzel stališče, da v predmetni zadevi ne gre za kaznivo dejanje kot ga je pravno opredelilo tožilstvo, pač pa za kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena ZKP, pred izdajo sklepa o zavrženju obtožnega akta, tožilstvu dati možnost slednjega ustrezno popraviti.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP, ko sodišče prejme obtožni predlog ali zasebno tožbo, preizkusi sodnik najprej, ali je sodišče pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog oziroma zasebna tožba zavrže. Gre torej za formalni in materialni preizkus obtožnega akta. Formalni preizkus se nanaša na obvezne sestavine po prvem odstavku 434. člena ZKP, materialni pa na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožbe iz prvega odstavka 437. člena v zvezi z 277. členom ZKP. Glede formalnega preizkusa se smiselno uporablja določba drugega odstavka 270. člena ZKP, po kateri sodnik vrne obtožbo tožilcu, da jo v treh dneh popravi, če spozna, da ne vsebuje vseh v prvem odstavku 434. člena ZKP predpisanih obveznih sestavin. Kot torej izhaja iz zapisanega, velja institut vračanja obtožbe tožilcu le za primere, ko sodnik ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi formalne napake ali pomanjkljivosti obtožnega akta. Nikakor pa ni ta institut namenjen vsebinskemu spreminjanju obtožbe, kar bi nedvomno predstavljalo spreminjanje opisa kaznivega dejanja z vnašanjem novih zakonskih znakov.

6. Vendar pa gre v predmetni zadevi ugotoviti, da je bil formalni in materialni preizkus obtožnega akta opravljen že po zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je na podlagi zahteve predsednice razpravnega senata, podane na podlagi 284. člena ZKP, s pravnomočnim sklepom z dne 7. 10. 2016, opr. št. I Ks 10311/2016, odločil, da Okrožno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za sojenje v predmetni kazenski zadevi in odredil, da se po pravnomočnosti sklepa spis odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju v nadaljnje poslovanje. Iz spisovnega gradiva gre tudi ugotoviti, da je bila obtožba obdolžencu vročena 8. 9. 2016. Ker je bila po zgoraj citiranem sklepu zunajobravnavnega senata zadeva odstopljena okrajnemu sodišču, da jo obravnava po pravilih sumarnega postopka, senat sodišča druge stopnje zaključuje, da je bil kazenski postopek zoper obdolženca formalno že uveden. Kot rečeno je bil obtožni akt obdolžencu že vročen, odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta pa se šteje v sumarnem postopku za tisto dejanje, s katerim, sodišče kot neodvisna veja oblasti da svoje soglasje k začetku postopka in brez katerega se sodni postopek ne more začeti. Z odredbo o vročitvi obtožnega akta obdolžencu se je torej kazenski postopek zoper obdolženca začel. Obtožni akt pa lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (tako tudi 4. točka komentarja k 435. členu ZKP, mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004). Če se torej pomanjkljivosti obtožbe, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oziroma z zavrnilno ali oprostilno sodbo. Glede na navedeno gre zaključiti, da je sodišče prve stopnje s pritožbeno izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe 435. in 437. člena ZKP. V skladu z določbo tretjega odstavka 435. člena ZKP bi torej moralo po prejemu obtožnega akta glede na to, da je bil njegov formalni in materialni preizkus že opravljen, kazenski postopek zoper obdolženca pa se je formalno že začel, takoj razpisati glavno obravnavo.

7. Pritožnica pravilno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje, ob tem, ko je zaključilo, da iz opisa kaznivega dejanja po aktualni obtožbi zoper obdolženca ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, sploh ni opredelilo do tega, ali pa morda obdolžencu očitani dejanji ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, saj gre vendarle za jemanje tuje premične stvari (denarja) iz bančnega avtomata z namenom protipravne prilastitve oziroma plačevanja s tujim denarjem, mimo volje in pooblastila oškodovancev. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče v pogledu pravne presoje dejanja namreč ni vezano na predloge tožilca, kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot državni tožilec, pa s tem ne prekorači obtožbe.

8. Glede na zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa razveljavilo tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 402. člena ZKP) in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi v skladu z določbo tretjega odstavka 435. člena ZKP takoj razpisati glavno obravnavo.